Nezavedna malomarnost

Nezavedna malomarnost je podana, če se storilec ni zavedal, da iz njegovega ravnanja lahko nastane prepovedana posledica, pa bi se bil po okoliščinah in po svojih osebnih lastnostih tega moral in mogel zavedati. Gre torej za primere, ko je iz kakega storilčevega ravnanja nastala prepovedana posledica, glede katere mu ni mogoče očitati ne naklepa ne zavedne malomarnosti, sodišče pa mora ugotoviti, ali je storilcu mogoče očitati, da bi se bil moral zavedati možnosti nastanka prepovedane posledice. Namesto da bi raziskovali to, kar je bilo v storilčevi psihi (zavesti in volji), se sprašujemo o tem, kar naj bi bilo, bi moralo biti, pa v resnici ni bilo, in ali to lahko storilcu očitamo.

Tako o tej obliki krivde razlagajo starešine kazenskega prava še po starem KZ, kako pa ureja to novi KZ-1 mi ni najbolj jasno, dvomim, pa da je kaj bolj kateremu izmed zakonodajalcev. Kakor koli; besedico nezavestna sem spremenil v nezavedna, ker je prva inačica contradictio in adiecto, oksimoron. Nezavestnost odpira vprašanje prisotnosti zavesti, če pa te ni, je izključeno že ravnanje kot element splošnega pojma kaznivega dejanja in takrat kaznivega dejanja sploh ni. Zato mi je bolj smiselna nezavednost, saj storilcu očitamo, da se ni zavedal možnosti nastanka prepovedane posledice, čeprav bi se mogel in moral. Kakor koli drugič; trenutno ni čas za gramatikalno globoke, kontemplativne diskusije o obliki krivde, želim povedati le, da zadnje čase malomarnost opažam v celi vrsti dnevnih dogodkov. Začnimo pri Homeri:

Avtocesta, kakopak. Ali bolje: v nadvse popularnem predoru Šentvid. Po dolgih letih trpljenja na Celovški, smo ga le dočakali prejšnji mesec, saj je bil odprt skladno z uvedbo vinjet. Do sedaj je bil že petkrat zaprt, ker je odpadal luksuzni protipožarni omet. Voznik Sascha Eichmüller iz Hechingena v bližini Stuttgarta je bil zagotovo presenečen nad stokilogramskim pripadom na njegov Audi; še dobro, da so vsi odnesli celo kožo, avto pak ne. Zavod za gradbeništvo je ugotovil, da v ometu sploh ni vezivnega tkiva, zato naj bi tako rad odpadal s stropa. S tem se verjetno ne strinjajo delavci, ki omet odstranjujejo s pnevmatičnim kladivom, saj se nekje kot nalašč drži stropa kot pijanec plota. Kaj je šlo torej tu narobe? To, da minister Radovan Žerjav do nedavna ni vedel, da predor nima uporabnega dovoljenja? Da je SCT malomaren pri izbiranju podizvajalcev? So nas Angleži nategnili in z nevdelavo veziva prihranilil nekaj evrov? Čim prej naj se nekaj domenijo, medtem bomo vozniki z vinjetami dušebrižno opazovali najdražji kup odpadkov doslej (se mi zdi).

Na reki Savi pri gradbišču Hidroelektrarne Blanca se je v četrtek, 3.7.2008, popoldne zgodila tragedija. Ugasnilo je 13 življenj. Poslanec in župan,  Kristijan Janc, je organiziral dogodek, imenovan Zadnji spust po Savi. Kako preroško. S kanuji so se spustili po Savi pod elektrarno še zadnjič, preden slednjo zaženejo in jo tako zaprejo za čolne. Nekaj članov posadke je bilo pametnih, zato so lepo na kopnem obhodili elektrarno, ostali so se zapeljali čez pretočno polje. Ne bo mi jasno, zakaj so silil tja s popolnoma neprimerno opremo. Zakaj bi se sploh hotel peljati pod ELEKTRARNO? Spodaj v galerijici si oglejte, kako zgleda prej omenjeno pretočno polje. Res bolj malo možnosti za preživetje.

Naslednji spodrsljaj prihaja, nepričakovano, iz uredništva 24ur.com. Deset dni po Blanci je okolico Kamnika zajelo strašansko neurje. Odpihnilo je strehe, ruvalo drevesa in pretreslo ljudi. Med vsem tem je bil najbolj bizaren pogled na predsednika vlade, ki si kvazi ogleduje škodo in sočustvuje z državljani ter jim trepljajoč jih po rami obljublja denarno pomoč (namesto da bi zavihal rokave in pomagal pokrivati streho), neprijetno situacijo pa veleumno zaključi kamniški župan, Tone Smolnikar, ko smehljajoč se izdavi, naj obupani domačini kar naprej pridno delajo, hkrati pa naj igrajo loto. Skrben župan, ni kaj. Ampak vrnimo se k 24ur.com. V vsej svoji napihnjeni ekskluzivnosti so se rahlo spozabili. Nek osebek je z (dokaj bornimi) Photoshop sposobnostmi prilepil tablo za Kamnik na zelo dramatično tornadovsko ozadje in ga poslal na 24ur.com, češ, glejte kakšen kažin sem pofotkal v Kamniku preden sta poleg mene pristala krava in pol hrasta. Vrli preiskovalni novinarji so “posnetek” brez pomisleka objavili in poželi val posmeha na slovenskem delu interneta. Kmalu so sramoto umaknili, a prepozno, saj imamo spodaj v galeriji priročen dokaz! Več pazljivosti torej. Oziroma zdrave pameti.

Tu so še torej obljubljeni posnetki v galeriji, avtorjev žal ne vem; če kdo prepozna tu svoja dela, naj se oglasi v komentarjih.

Odločnost

Ena izmed lastnosti, ki mi je pri človeku všeč, je odločnost. V zadnjem času lahko predvsem v politiki opažamo, da je tega vedno več in se ponekod počasi že obrača v trdoglavost ter v z-glavo-skozi-zidnost.

Všeč so mi Irci. So brez dvoma najiznajdljivejša in najbolj prilagodljiva članica v EU. Najprej mobilizirajo trumo veščih birokratov, jih z enosmerno vozovnico pošljejo v Bruselj/Strasbourg, kjer načrpajo evropska sredstva hitreje, kot bencin golta vojaški hummer, in posledično doživijo mini zlato dobo. Nato pa leta 2008 vehementno zavrnejo Lizbonsko pogodbo z državotvornim referendumom, medtem ko nam omenjeno pogodbo sprejme kar Državni zbor, čeprav jo le malokdo razume, ker je navsezadnje res najbolj podobna kurjim črevom. Čeprav nekateri pravijo, da je Ircev piškav odstotek v EU in s tem hočejo v boljši luči prikazati porazen rezultat našega referenduma.

Obožujem (samo v dotičnem primeru!) zi Frenć pipl. Ker so, za razliko od naših pomehkužencev, neizprosni do Hrvatov. Ko v roke dobi mikrofon Nicolas Sarkozy, kot predsedujoči Svetu EU, in le-tega vprašajo, če se bo EU v kratkem širila južno od Slovenije, pritlikavi Polmadžar hladnokrvno izdavi NE. Pri tem ne trzne niti z desno obrvjo, saj mu je očigledno to dejstvo bolj jasno, kot Slovencem odgovor na vprašanje, kdo je med desetdnevno vojno nosil glavo v torbi (namig: Zmago Jelinčič, ker je 29. 6. 1991 s puško mitraljezom pojal Cigane nizdol Brkinov.)

Na področju prometa so občudovanja vredni Hrvati. Očitno smo se jim z uvedbo vinjet dokočno/smrtno zamerili, saj besno iščejo alternativne poti po Sloveniji, da le ne bi odšteli 35/55 EUR. Najbolj posrečena je bila neka stara metla, ki je rekla, da gre zelo rada po nakupih v Celovec, ker tam vsaj kaj najde zase, vendar sedaj tega ne bo več mogla početi, ker se ji gabi voziti skozi Slovenijo, vinjete prav tako ne namerava nakupiti. Krasno, to naj velja za vse. Nihče nikogar ne sili, naj se vozi po naših cestah. Osebno bom še bolj vesel, če se ji bodo izognili, pa naj bo to prek Italije/Madžarske/Pakistana; zato naj smetijo tam. Poleg tega jim bomo zjebali še turizem, krščen Matiček, ker tujci prav tako neradi kupujejo vinjete. Prenapihnjenih cen, uboge ponudbe in zaničevalnega odnosa do sosedov pa nihče ni vzel v račun??? Mogoče jih nemara celo to spametuje.

Za odmet ni (kriva) niti naša desna koalicija (za omet so itak krivi tajkuni, ki bojkotirajo šentviški predor). Po že omenjenemu, neslavno propadlemu referendumu o pokrajinah, si (pričakovano) samovoljno razlagajo izid. Zato bosta špecialista za lokalno samoupravo (ter fiskalno politiko, strukturno inflacijo, kazenski postopek, Ustavo ter sofisticirane slepilne manevre PRESS) Jožef Jerovšek in Jože Tanko naredila vse in poskrbela, da se novih 14 pokrajin čim prej ponovno znajde v Državnem zboru. Ker očitno moramo v tem mandatu obvezno dobiti pokrajine, sicer bo v Sloveniji zavladala lakota, odprla se bo zemlja, ven pa bo pogledal sam Hudič.