Džamija brez minareta

Je kot slovenska vlada brez Dimitrija Rupla, hehe.1 Tole pišem po ogledu včerajšnjih Trenj. Sicer sem to oddajo nehal gledati že pred časom (predvsem zaradi pomanjkanja kulture in nestrokovnih gostov), a sem se po gromozanskem izlitem žolču černem odločil, da si jih vseeno pogledam, da vidim, iz kje ves ta gnev. Naj zategadelj pristavim svoj piskrček k razpravi.

Bistvo je se je ovijalo okrog Mihaela Jarca, ki hoče razpisati lokalni referendum o gradnji džamije. Sicer točnega vprašanja ne poznam (in ga, kojoti novinarski, tudi niso nikjer objavili – še en dokaz, koliko jih zanima resnica; glavno, da poka!), vendar se mi dozdeva, da noče popolnoma blokirati gradnje džamije, mogoče le kak minaretek in/ali spremljajoče športne objekte. Na to vprašanje ima že podan odgovor Ustavnega sodišča, ki je leta 2004 odločalo o podobnem vprašanju. Takrat je zapisalo:

Sklep lokalne skupnosti, s katerim se razpiše referendum, je splošen akt, s katerim se pozove upravičence, naj na določen dan izjavijo svojo voljo o tem, kar je vsebina referendumskega vprašanja. Ustavno sodišče je pristojno presojati njegovo ustavnost na zahtevo upravičenega predlagatelja.

Pravica do svobodnega izpovedovanja vere iz prvega odstavka 41. člena Ustave vključuje pravico posameznikov in verskih skupnosti, da individualno ali skupinsko izpovedujejo vero v objektih, ki so običajni in splošno sprejeti za njihovo izpovedovanje vere in opravljanje verskih obredov.

Referendumsko odločanje o prostorskih ureditvenih pogojih, katerega namen je preprečiti gradnjo džamije, ne bi pomenilo zgolj odločanja o umeščenosti objekta v prostor, temveč tudi odločanje o tem, ali pripadniki islamske verske skupnosti lahko izpovedujejo svojo vero v džamiji ali ne. Sklep o razpisu takšnega referenduma posega v pravico do svobodnega izpovedovanja vere.

Če poseg v človekovo pravico zasleduje cilj njene omejitve, ne da bi pri tem imel namen varovati druge pravice, je takšen cilj nedopusten glede na tretji odstavek 15. člena Ustave, po katerem je dovoljeno človekove pravice omejiti samo zaradi pravic drugih in v primerih, ki jih določa ta ustava. Sklep o razpisu referenduma, katerega cilj je, da se omejuje pravica do svobodnega izpovedovanja vere, kot jo zagotavlja Ustava, ne da bi se pri tem varovale pravice drugih, je zato v neskladju z Ustavo.

35. Iz navedenega je mogoče sklepati, da je cilj, ki ga zasleduje izpodbijani predpis, omejitev pravice iz prvega odstavka 41. člena Ustave. Takšen cilj pa je glede na tretji odstavek 15. člena Ustave, po katerem se lahko človekove pravice omejijo samo zaradi pravic drugih (in v primerih, ki jih določa ta ustava), nedopusten, ker gre le za namen omejevanja pravice, ne pa za hkratno varstvo pravic drugih.

Zato je 2. točka Sklepa o razpisu referenduma v neskladju s pravico do svobodnega izpovedovanja vere. Tako se poseg izkaže za ustavno nedopusten že na podlagi presoje po t. i. testu legitimnosti, zato se Ustavnemu sodišču ni bilo treba ukvarjati še s presojo njegove prekomernosti.

Torej s predvidenim referendumom ne bo nič.  Čeprav to ni oviralo Zmaga Jelinčiča, da ne bi (kot vedno) zanetil spor2 – čeprav je potem Bećiroviću hladnokrvno rekel v ksiht, da je bedak, ker ga enači s HaiderjemVečni plemeniti poslanec je vsekakor zvit kot presta, čeprav ga pametnejši hitro spregledamo. Ko pridobiš nekaj pravnega znanja, izpade prav patetičen, ko se okleva slovenske ustave in ko hoče pridigati Miru Senici, medtem ko slednji gleda zamišljeno preko kamere v daljavo, si v glavi izmišlja sopomenke za sogovornika, pri tem pa ne trzne z očesom.

Zadnje čase je očitno popularno, da se odvetnik angažira pro bono le za zadeve, ki imajo potencial biti medijsko zelo odmevne (Čeferin pri Strojanovih PRESS) – odvetnikom pač ni dovoljeno (samo)oglaševanje. Za newsflash bombo je poskrbel tudi Andrej Saje z izjavo, da želijo islamski skupnosti vse najboljše pri gradnji njihovega objekta, saj si želijo, da imajo vsi enake možnosti glede vere. OK, štekam, da nismo več v 14. stoletju ter da se je tudi Cerkvi uspelo kanček civilizirati in zategadelj ne natikajo več heretikov na kol oziroma jih predajajo posvetni oblasti v kremiranje. Ampak vsaj malo ravsa ne bi škodilo, no. Vsaj kakšna groba opazka o napačnem Bogu, pretty please? No, saj ne, da vsi govorijo, da nasprotna stranka pripada napačnemu Bogu in bomo torej po upoštevanju vseh veroizpovedi vsi skupaj sežgani v Peklu. Ali kaj?

Vrnimo se k džamiji. Sicer kolikor so bili in izpadli debilčki, ima vsak en kanček prav. Če torej združim vse v en (od)stavek. Džamijo bi definitivno potrebovali. V Sloveniji je kar lep odstotek muslimanov in ne vem, kako bi lahko vsem koristilo, če jim odlagamo kraj zbiranja in možnost udejstvovanja svoje vere. Ne smemo si zatiskati oči – v Sloveniji je okrog 50 domačih molilnic, svojo cerkev ima tudi pravoslavna vera. Drugo vprašanje je arhitekturno. Zelo zanimivo je Jelinčič iz naftalina potegnil nek predpis, ki govori o tem, da mora biti stavba od želežniških tirov oddaljena A metrov3.Mora biti primerna za okolico oziroma spoštovati arhitekturne smernice okolice4 Kakor sem obveščen minaret ni obvezen, prav tako ne okrogla oblika osrednje stavbe. Malo me je zmotila tudi slika, ki je prikazovala domnevno džamijo (čeprav še ni opravljen noben razpis/natečaj), okoli katere je kar zajeten kupček športnih ter še drugih objektov. Res je, da sami najbolje vedo, kaj potrebujejo za uresničevanje zapovedi vere in da ima tudi katoliška cerkev zraven še kakšno hišico, kjer se odvija … khm, no, ja … verouk. Vendar tisti predlog s teniškimi igrišči, telovadnico in nogometnim igriščem se mi zdi rahlo pretiran. Sicer bodo navsezadnje vse sami plačevali (beri Arabski Emirati), zatorej naj si privoščijo, če si lahko.

Po tem ogledu nisem nič kaj bolj prepričan, da bom Vrenja Cvrenja Drenja Trenja zopet začel gledati, ker so še na nižjem nivoju kot poprej. Uroš Slak res daje občutek, da take goste avtonomno vabi le zaradi kreganja, saj ko se to razplamti, ga itak ne zna pogasiti oziroma spreobrniti tok pogovora vpitja. Očitno se res ne morejo ničesar dogovoriti oziroma priti do skupnih zaključkov, pomemben je le show, dretje in izpadi debilnosti. Kakor koli, sam sem za džamijo (ne ravno tam in tako, kot si predstavljajo v Trenjih, a počakajmo raje na dejanski razpis) in mislim, da ko bo enkrat zgrajena, bo končno zavladal mir okrog te teme, ki se čisto po nepotrebnem napihuje na razsežnosti galaksije. Za zdaj še nisem nikogar videl, ki bi kamenjal paroha v pravoslavni cerkvi ali da bi kdo zažigal dom sosedu, ker tjakaj vabi prijatelje na molitev.

  1. Expecting something else? 😛 []
  2. Saj sem zato tukaj! []
  3. Se ne spomnim točno, vendar več kakor je predvideno. []
  4. Čeravno se ta v Ljubljani izgublja in išče identiteto, po drugi strani pa niso katoliške cerkve nič bolj “normalne”, le dalj časa so pri nas. []

185,794

Ali relativneje: 10,98%. To je številka ljudi, ki so včeraj prišli na referendum o pokrajinah in oddali svoj glas. Najnižja, 7,37 odstotna je bila v Ljubljani, kjer je župan Zoran Janković pozval k neudeležbi. Nekaj kasneje je Janeza Janšo pozval k odstopu. Na to je Janša dejal, da je Jankovića srečal, ko so polagali temeljni kamen za pravoslavni pastoralni center v Ljubljani. “Očitno je bil tudi zaradi tega malo dobre volje in govori takšne stvari,” je odvrnil. Cinizem na vrhu, kultura dialoga na dnu. Janković je bil obtožen nedržavotvornosti, ker v demokratični državi poziva k bojkotu. Če pa ostalih 500 200 dobrih 100 županov in vladajoča garnitura poziva k obkroževanju besedice ZA, je pa v redu???

Takole na prvi pogled čez palec bi rekel, da je veljavno glasovalo toliko ljudi, kolikor jih pokliče v Voduškov Vroči stol, če se zgane glasovalni aparat koalicije. Sicer je tudi sam referendum bil podoben ščiš kot omenjena oddaja. Udeležba je bila sramotna. Andrej Bajuk je krivdo kojci obesil na lepo vreme in zatrdil, da imajo tudi v Švici, deželi referendumov, po celo 6% udeležbo. Kontro je dobil od Majde Vrhovnik Vlada Miheljaka; dotični je analiziral udeležbo od dvajsetih let prejšnjega stoletja in ugotovil, da nikoli ni bila nižja od 25%. Pravtako je Milan Zver zatrjeval legalnost referenduma, češ, četudi bi dva državljana prišla, bi bilo vse v redu. Res je bilo legalno. Za predhodni posvetovalni zakonodajni referendum ni nikjer predpisana večina, ki se mora referenduma udeležiti. Vendar tako nizka udeležba sama po sebi odpira vprašanje legitimnosti, o čemer je spregovoril tudi Danilo Türk.
Drug problem je vsekakor posvetovalna noema. Ker tak referendum predlagatelj lahko upošteva, lahko pa tudi ne. In izvede rešitve, ki bi jih ne glede na izid referenduma. Zato se mi zdi, da je posvetovalni referendum nasploh zgrešena opcija, čeravno ga pravni red dovoljuje. Če se že vpraša državljane, naj se potem izjava volje spoštuje, ne pa da miljoni evrov puhtijo v zrak hitreje kot utekočinjen dušik na sobni temperaturi. Tu trčimo ob tretji problem: sama razlaga rezultatov. Ravno pri tem poskusu so bila vprašanja naklepno/malomarno oblikovana tako, da dopuščajo ekstenzivno razlago. Oziroma kakršno koli razlago. Mi smo dobili sledeče vprašanje:

»Ali ste za to, da se v skladu s 143. členom Ustave Republike Slovenije ustanovi Gorenjska pokrajina, ki bo obsegala naslednje občine: Bled, Bohinj, Cerklje na Gorenjskem, Gorenja vas-Poljane, Gorje, Jesenice, Jezersko, Kranj, Kranjska Gora, Naklo, Preddvor, Radovljica, Šenčur, Škofja Loka, Tržič, Železniki, Žiri, Žirovnica?«

Kaj pomeni, če obkrožim PROTI? Da nočem v pokrajini Preddvorčanov, ker zastrupljajo vodo? Da bi rad priključil še občino Kamnik? Kako izrazim nezadovoljstvo z imenom pokrajine, ker hočem ime Kranjska? Kje protestiram proti prevelikemu številu pokrajin vobče? Komu zatežim, ker nočem, da ima Ljubljana svojo pokrajino? No, če vas že res zanima, sem na glasovnico napisal Nočem jebenih pokrajin! in jo odvrgel v glasovalno skrinjico. Ker jih res nočem. Za moje pojme je Slovenija premajhna za pokrajine; cela država bi bila lahko ena! Nasploh pa je problem z drobljenjem občin, ki se tanjšajo od zahoda proti vzhodu države. Z občinami je kot s pokrajinami: vsak bi jih imel čim manj, a hkrati bi vsak svojo.

Sekundarna hipoteza o ekstenzivnosti je bila potrjena z interpretacijo glasov. Državljani so potrdili enajst pokrajin, dve ne. V Osrednjeslovenski so bili v večini proti, zatorej vlada (teleološko) razlaga, da niso zadovoljni z velikostjo pokrajine in jo bodo razdelili na dva dela. Tako bomo dobili jebenih 14 pokrajin! Ne da bi komu dovolili temeljit premislek/analizo, Jože Tanko hiti napovedovati, da bodo dodali še eno pokrajino in tako dopolnjene zakone že v nekaj dneh poslali v Državni zbor. Očitno moramo v tem mandatu parlamenta za vsako ceno dobiti pokrajine.

P.S.: Iz čistega dolgčasa sem po občinah preštel neveljavne glasovnice; teh je tokrat naneslo 9436, kar znese 5% vseh glasov. 9738 jih je bilo lani pri volitvah predsednika republike. Z majčkeno razliko: takrat je glasovalo slab milijon državljanov. Koalicija, take that!