O politični kulturi

Najprej so prišli po predsednika republike.

Kontaminirani osebi je podelil priznanje, nato pa so se sami odločili za miniranje podeljevalca. Rekel nisem nič, ker nisem bil predsednik.

Nato so prišli po koalicijo.

Po celomandatni grožnji penzionistov s podmladkom z izstopom je prva vodila Duša Trobec Bučan zaradi neznosnega pritiska in tako tlakovala pot še matici. S tem so se gladko ognili neprijetnostim koalicije, ker  so radi glavni samo, ko gre vse po maslu. Rekel nisem nič, ker nisem bil v koaliciji.

Nato so prišli po zakone in človekove pravice.

V večini primerov dobre in prepotrebne zakone so raztrgali ter dali preudarnim volilcem v pregled (in prvo branje PRESS). Cepali so po vrsti kot muhe, oni pa so si v zavetju sence meli roke in v očeh se jim se bleščala zloba. Skoraj je propadel še Družinski zakonik, ker bi nekateri ljudje dobili enake pravice kot preostali. Mogoče se jih usmili šesti referendum. Rekel nisem nič, ker ne delam na javni televiziji, ne prek napotnic, še manj na črno, nisem upokojen, ne brskam po arhivih in nočem s partnerjem posvojiti otrok.

Sedaj se mi dozdeva, da prihajajo po nas.

Z nenehnim obstreljevanjem vladajočih inštitucij, rušenjem zaupanja v pravno državo ter vpitjem o nujnosti predčasnih volitev uspešno polagajo temelje svojemu nadpolovičnemu načrtu za drugo republiko. Pa sem se le oglasil, z mislimi uprt v prihodnost, da se na obzorju pojavi novinec svežih misli in čistega duha, ker nam spomin služi le dlje od zadnjega obrata okrog Sonca.

Vse najboljše, Slovenija!

Gnojna bula je prevelika, da jo izčistijo ene volitve.

-Zapisi iz Močvirja