Negligentia

Malomarnost srečamo na vsakem koraku in o večjem “spodrsljaju” sem pred časom že pisal ter nadrobno razlagal, kaj malomarnost je. Na prekrasnem februarskem sprehodu sem opazil še drug primer in na moje veselje sem imel s seboj fotoaparat. Sprva se nevarnost niti ne zdi tako velika, prej občudujemo umetnost narave. Če pa vam povem, da se je dolžina ledenih sveč bližala dvem metrom, situacija vsekakor ni prijetna. Še dobro, da ta hlev stoji osamljen ter izven Tupalič, da se kdo ne poškoduje. So pa sveče lepe, se strinjam.

Jebivetrnost

To sem napisal na anonimno anketo za profesorje, ki smo jo dobili nekega dne v gimnaziji s strani psihologinje. Češ, da jo zanima, kako se učenci počutimo v tej ustanovi. Pa je iz kupa potegnila ravno moj listek, ter se prešerno nasmejala ob moji iskrenosti. Kaj pomeni, seveda vsi vemo. Brezbrižen odnos do zadeve, zaradi katerih so pravzaprav tam in za katere morajo skrbeti.

Na točno isti primerek sem naletel nekaj dni nazaj, ko sem fotkal prečudovito zasneženo popoldne (fotke še sledijo). Namreč pri olševski šoli so nekaj let nazaj obnovili cesto, ki vodi do vasi in pred šolo dodali še opozorilno tablo. Ker smo moderni Evropejci, so dodali še utripajoče luči na sončni pogon.1 A glej ga zlomka, sneg nas je prejšnje dni razveselil, ko ga je zapadlo na tone, hkrati pa je zamedel še sončne zbiralnike vrh opozorilnega znaka. Toliko zapravljenega denarja, a se nato nobenemu od pristojnih ne da trikrat potegniti z metlo, da bi elektronika vsaj zadihala. Upravičenost investicije v lučke je sedaj še tolikanj bolj vprašljiva, že sam znak je več kot dovolj vpadljiv. No, ja, danes je vsaj dež, ki bo končno stopil ta preklemani sneg!

  1. Mislim, da mi tu ni treba omenjati, da to ni zelo prometna cesta ter da tudi tovarišice učiteljice dobro skrbijo za varnost otrok, navsezadnje sem jaz dober dokaz. []