snežinka pada
zadiši po kaminu
zima je že tu
Categories
Mesec: november 2008
Po točno dveh mesecih smo jo vendarle dobili; čisto svežo, še toplo vlado. Po vseh kolobocijah, ki so jih doživljali, je čudno, da je bila sestavljena tako hitro. Prva packa je bil Karel Erjavec, ko je DeSUS nepričakovano pobrala desetino volilcev, nato pa je takoj hitel tečnariti, da si njegova stranka zasluži eno ministrstvo več kot LDS. Pri tem se je še sam neokusno tiščal predvsem na obrambo in to skoraj pogojeval z vstopom v koalicijo. Res je, da je predsednik stranke, vendar sam ni bil nikjer izvoljen za poslanca, zato mi ni jasno, s kakšno pravico je neznansko najedal vsem? Razumem, da ima na obrambi še veliko poslov za počedit, ampak takega klovna vseeno ni bilo treba delati iz sebe.
Drug smešen moment so zaslišanja kandidatov, ali kot rada reče Katja Šeruga: hearing. Da je postopek umsko izzvan pove že samo ime. Kot da bi bili v skrivnih prostorih politkomisarjev in pripadnikov UDBE v rajnki FLRJ leta 1962. Najbolj nespodobna je bila Irglova s teženjem Širčevi o tem, kaj je mislila takrat, ko je napisala prispevek o Janši in ga označila za aseksualno bitje, ki vrhunec doživi le ob izlitju jeze. Je to mogoče Urad za zaščito imena Janeza Janše ali preizkus kandidata za ministrsko mesto? Klovn dneva je bil pak Jožef Jerovšek z izjavo, da bo glasoval proti Ljubici Jelušič z argumentom, da jo bo s tem zaščitil, ker se bo na ministrskem mestu degradirala, češ, da je preveč usposobljena za to službo. Če mi kdo pojasni logiko za tem argumentom, dobi dve borovnici in poleno. Skratka, zaslišanje je bednobeden institut in že tako dolgovezen postopek sestavljanja vlade še bolj zapleta.
In ko smo že pri strokovnosti, sem kar malo razočaran nad imeni ministrov. Ne nad vsemi, a Pahor je pred in po volitvah obljubljal ekipo, ki bo strokovno podkovana, da bo kos vsem prihodnjim neprijetnim situacijam. Pregled seznama ministrov mi ne vliva zaupanja v to tezo. Dobro, ni nujno, da so vsi politiki a priori slabi strokovnjaki. Aleš Zalar, Majda Širca in Katarina Kresal bodo zagotovo dobro opravljaji delo, saj so tudi ustrezni strokovnjaki. Izbira Karla Erjavca, Mateja Lahovnika ter Gregorja Golobiča mi po drugi strani poraja dvom v resničnost Pahorjeve izjave oziroma njegovega namena. Kakor koli, počakajmo 100 dni, da se udobno namestijo, potem pa se prične žurka!
- minister za finance France Križanič
- ministrica za notranje zadeve Katarina Kresal
- minister za zunanje zadeve Samuel Žbogar
- minister za pravosodje Aleš Zalar
- ministrica za obrambo Ljubica Jelušič
- minister za delo, družino in socialne zadeve Ivan Svetlik
- minister za gospodarstvo Matej Lahovnik
- minister za kmetijstvo in gozdarstvo Milan Pogačnik
- ministrica za kulturo Majda Širca
- minister za okolje in prostor Karl Erjavec
- minister za promet Patrick Vlačič
- minister za šolstvo in šport vodil Igor Lukšič
- minister za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo Gregor Golobič
- minister za zdravje Borut Miklavčič
- ministrica za javno upravo pa Irma Pavlinič Krebs
- minister brez listnice za razvoj in evropske zadeve Mitja Gaspari
- ministrica brez listnice za lokalno samoupravo in regionalni razvoj Zlata Ploštajner
- minister brez listnice za Slovence po svetu Boštjan Žekš
Za dober paket smeha si poglejte še spodnji filmčič, ki prikazuje neke druge, nostalgične čase; obuja spomin na neuravnoteženo nacionalko, ko so na njihovih hodniki poskakovali Brane Rončel, Sašo Hribar in ekipa TV Popra. Ravno slednja je pred dolgimi leti pripravila spodnji skeč o izbiranju prejšnjih vlad. So podobnosti naključne?
Categories
Prepovejmo internet!
Ali pa raje pol-ukradeno nanizanko Brat bratu, ki stane 1,5 mio EUR, ter nam zato ukinejo Resnično resničnost, ker ne morejo skupaj napraskati 50.000 EUR? Čeprav se mi nekako dozdeva, da je to bolj izgovor, da nacionalko spremenijo v avtopralnico za možgane, tako kot je sedaj priljubljeno odpuščati delavce ob “svetovni krizi”.
Kakor koli, vsake toliko se zasmejem/načudim bizarnostim našim strokovnjakom, ko se hočejo ukvarjati z računalništvom ali internetom – v današnjem primeru bo to odvetniški poklic. Odvetnica Sandra Cico je kot zastopnica Združenja za zaščito avdio-vizualnih del nekaterim (kje je T-2, naprimer???) slovenskim ponudnikom dostopa do interneta poslala spodnje dva lističa, v katerem zahteva preprečitev dostopa do torrent sledilnika PirateBay.org. Na voljo jim da 24 ur, nato jim zagrozi s pravdnim in kazenskim postopkom.
Razumem poklic odvetnika in želje njihovih strank, sploh če se kateremu obeta kupček denarja. Vendar je ta ‘dopis’ zgrešen tako s pravniškega kot tehničnega vidika. OK, pohvale dobijo, ker očitno vejo, kaj je IP range in kaj sledilnik, za vse drugo pak ne vem, ali naj okrivim neznanje odvetniške pisarne ali tečnarjenje Združenja1. Sam si take zahteve nikoli ne bi upal poslati, četudi bi bili lokalni faktorji močni zelo vztrajni.
Prepoved interneta oziroma njegovih delov je smešna, nemogoča ter rahlo totalitaristična. Vsi se spomnimo, ko je udarila udba.net – masovno smo pretakali trume poskeniranih seznamov, tam iskali naše sovražnike in čez nekaj dni nas preseneti jebena “zatemnitev”. Seveda smo se pravi geeki znašli ter zajahali kakšen politično nekorekten proxy in zopet nemoteno špegali v hudomušno zgodovino Danila Potnika, Zmaga Padalca in Ivana Janše. Torej je zahteva po prepovedi določene strani zelo neučinkovita, hkrati pa še nedemokratična – če me spomin ne vara, plačujem za nemoten dostop do vsega spleta; če je kdo tam storil kar koli protipravnega, pa naj se spravijo nadenj, ostale uporabnike pustite na miru.
Pravniški vidik zna biti problematičen posebej zato, ker (kot smo že navajeni) ta tematika ni dovolj precizno urejena s predpisi, kaj šele da bi poznali obsežno prakso. Zahteva je po svoje zanimiva, ker nalaga ponudnikom dostopa do interneta, da prepovejo neko stran, kot da ti imajo kaj z njo (na Švedskem, halo?!). Stari slovenski kazenski zakonik je poznal lep institut, kaskadna odgovornost. Sicer je šlo res le za odgovorne urednike, tiskarje ipd., a lahko bi se zgledovali po tem vzorcu. Seveda, če skropucalo KZ-1 ne bi v celoti ukinilo kaskadne odgovornosti. Zakaj? Hja, odgovor ministra je enako “prepričljiv” kot ukinitev relativnih zastaralnih rokov.
Odgovornost na internetu bi šla nekako tako: najprej seveda odgovarja avtor, čigar ugotavljanje lahko na internetu postane cel projekt, saj je orodij za anonimizacijo ogromno. Drugi na vrsti bi bil skrbnik spletne strani. Tu ne gre ravno za webmasterja per se, bolj imam v mislih kak SiOL s svojim gnezdom blogov, ki jih pri njem lahko odpre kdor koli. Če še do tega ne bi mogli oziroma bi se skrival na Filipinih, bi v poštev prišel lastnik domene, seveda v zelo skrajnih primerih. Nekako tu se za moj okus vse konča. Vsekakor se to konča pred ponudniki dostopa do interneta, ker je prvič preprosto preveč prometa, da bi lahko kdo nadzoroval vse svoje naročnike, drugič je ta zahteva absurdna, ker so potemtakem npr. za nelegalno pretakanje avtorskih vsebin prek PirateBaya odgovorni vsi ponudniki na svetu, katerih naročniki pač po komunistično delijo med sabo igre, glasbo, programe, porniče. Podobno kot bi potnikih na vlakih leta 2004 v Madridu tožili železniško podjetje, ker so pač tjakaj bombo nastavili teroristi. Ponudniki le ponujajo dostop do interneta in ni logike, da bi imeli kaj z nečim, kar nekdo ustvari ter da na strežnik na drugem koncu Zemlje.
Za konec še razmislek vsem nadobudnim slovenskim gusarjem – NJIHOVA odgovornost pri tankanju nelegalnih vsebin iz raznih trackerjev. Vse preveč jih je pogumnih, ker doslej v Sloveniji še ni bilo resnih/masovnih/odmevnih policijskih akcij uperjenih v koga drugega kot preprodajalce, zato po forumih vpijejo in se tolčejo po prsih, da jim nihče nič ne more, hkrati še navajajo neke direktive in predpise EU. Naj vas razočaram, o, dragi sotrpini. Kazenski zakonik (tudi nov, čudno, da niso ukinili še teh stvari) pozna kršenje avtorskih in drugih pravic, na kar se že sklicuje Sandra Cico – 148. in 149. člen KZ-1 sta priporočljivo branje. Temu dodajte še 38. člen – pomoč (pri kaznivem dejanju) in imate storilca, nelegalne vsebine pretakajoč s spleta. To velja za vse “navadne” pirate kot tudi za imetnike sledilnikov (Filebits, Partis, Slobytes itd.). To je sicer res le teoretični konstrukt in tudi sam si ne predstavljam slovenskih policistov in tožilcev gledati v trume podatkov na zaseženih računalnikih ali kako na sodišču sedi 12 geekov. Navsezadnje pa se morda lahko nadejamo live blogginga, heh.
- Glede teh društev se mi zdi, da jih mamo v Sloveniji kar veliko, čeprav večine časa od njih ni slišati kaj pametnega, bolj mešanje zraka pa to. [↩]