Categories
Čas-opis Politika Računalništvo

Odmev poletja

Leto se je že krepko nagnilo v jesen, kar nam dokazujejejo tudi raznovrstni atmosferski dejavniki izven sten naše tople hiške. A tudi poletje ni bilo za o(d)met, saj je na dnevni bazi močno pripekalo, da so se vsem možgani sesedli v kislo mleko. Če bi dodali še sirilo, bi Slovenija lahko postala največja izvoznica skute. Zategadelj so današnji ohlajeni dnevi kot naročeni, da se zazremo v polpreteklo zgodovino (čeprav zgodovina absolutno preteče že tisti trenutek, ko jo za zgodovino razglasimo; nekaj lahko še traja, ali pa je že zgodovina, nekaj vmes ne obstaja!) letošnjega poletja in si ogledamo dogodke, ki so nam pustili čeljust na tleh in misli v oblakih.

Prvi je javnost razhudil Gregor Golobič (ja, dolgo sem nabiral ta zapis). Veleslavne afere Ultra ne bom na dolgo mrcvaril, saj verjetno že vsi veste, o čem tečejo zadeve, navsezadnje še vedno kdaj pokuka izpod površja, kadar to pride prav opoziciji. Mislim, da se je tudi v tistih krogih začelo kuhati. Najprej z anonimkami o nezavarovanih posojilih Ultre (kar je ustvarilo podlago), nato pa udrih po Golobičevem lastništvu. Pri tej zadevi so me vedno bolj skrbele druge stvari, kot pa tiste, o katerih je teklo največ besed. Najprej, kako je (kdorkoli že, čeprav sumim opozicijo, navsezadnje je to potekalo tri dni pred evropskimi volitvami) lahko kdo sploh prišel do tistih fotokopiranih podatkov? Nekdo v NLBju očitno ni opravljal svojega dela oz. je delal nadure, a se je na koncu itak izkazalo, da je vse skupaj izmišljeno. Sicer pa, koga brigajo neka posojila in kakšna so? Firma se je že tako odločila, kot se je – javnost ni tu, da sodi o finančnih odločitvah gospodarskih družb. Nato je prišel na vrsto sam Gregor, ker naj bi “prikrival” lastništvo v Ultri. To tudi ni držalo povsem, saj je poslovni delež prijavil Komisiji za preprečevanje korupcije. Drago Kos bo že ukrepal, če bo prišlo do kakšnih nepravilnosti, druge pa po mojem nič ne briga. Kaj mi pove podatek, da ima politik delež v uspešni firmi? Bore malo. Rekli boste, hja, lahko pa bi z ministrstva zlival denar v Ultro. Ravno zato je pomembna Komisija; ima omenjene podatke, zato naj le opravi svoje delo in prestreže morebitne nepravilnosti. Edinole izgovor Golobiča, da ga niso spraševali o poslovnem deležu, ampak o delnicah, je za lase privlečen – če te že povprašajo o lastništvu, komotlih poveš dejstva, argument pozitivističnega sodniškega črkobralca ni na mestu! A cela gonja nikakor ni bila upravičena, nasploh pa je trajala celo jebeno poletje in nam kvarila še tiste mirne trenutke ob bučanju morja. Ne, nehajte, ne zanima nas, no, pojdite se nazaj igrat v peskovnik Državni zbor!

Druga um kravžljajoča novica nas je zadela iz matere Evrope, kjer je itak največja zaloga bistroumnih idej. Ta brlog eurokratov se je odločil, da imamo preveč grozdja, zato so sponzorirali zeleno trgatev. Verjetno so že kdaj prej namenili milijone subvencij za vzpostavitev lepih vrtičkov (kar je dobro), sedaj pa taisti pobirajo denar, da bodo ustvarjeno uničili (kar ni niti slučajno dobro). Ljudje božji, toliko je še uporabnosti grozdja, kot le fermentacija v vino (če je že tega toliko preveč). A se zopet vprašam: od kdaj ima Bruselj več pojma o “trgu”? Se mi je zdelo, da smo z Jugoslavijo pokopali tudi centralno planiranje. Nekateri menijo drugače.

Tretjič (in v tretje gre rado) se je poletje zamerilo gospodu tam Zgoraj. Ker? Kaj imajo skupnega Farrah Fawcett, Michael Jackson, Les Paul, Ted Kennedy in Patrick Swayze? Mrtvi so. Prenehali so obstajati. Zagrizli so v prah. Odšli so rakom žvižgat. Šli so po gobe. Prenehali so živeti in so srečali svojega Stvaritelja. Letošnje leto ni naklonjeno svojcem, saj so umrli vsi, ki komu kaj pomenijo. No, dobro, vsi ne, veliko zvezdnikov pa. Kakorkoli, naj počivajo v miru, naredili so le nekaj dobrega in ljudje so že dovolj obremenjeni z ekonomsko krizo, ni potrebe, da zapovrstjo umirajo še idoli. Ne smili se mi le tisti kolofoktar, ki je ob smrti Jacksona na nek forum takoj nalepil sporočilo, da prodaja karte za njegov koncert z 10% popustom.

Četrtič smo komaj obdržali oči v jamicah, ko smo izvedeli za nov standard slovenske tipkovnice. Verjetno zato, da Evropi dokažemo, da sedaj pa res nismo več Balkan. Tole je itak neobvezen standard/priporočilo, tako da Logitechu ne bo treba ravno na vrat na nos tiskati čšž na tipkulje. Sam zadevo podpiram, ker navsezadnje smo enakopraven jezik sedemindvajseterici, zato si zaslužimo vsaj svojo tipkovnico. Rešitve so še kar na mestu, z eksotičnimi prevodi na srečo niso pretiravali; ć in đ sta se poslovila, a ostajajo q, w, x, y; heh, treba je ostati malo na “pravi strani”, ne, saj ne, vem, internet in te zadeve.

Petič, Robič. Jure Robič. Maratonski kolesar, bolje rečeno ultramaratonski. Prej je napedenal štiri zmage na RAAMu, letošnjega pripekajočega junija pa se je rahlo užaljen odpravil domov tik pred koncem. Navaja dvojna merila za kolesarje, saj Švicar Daniel Wyss ni bi kaznovan, čeprav ta video dokazuje, da bi moral biti. Juretova ekipa je bila kaznovana dvakrat, Daniel pa je za prečkanje rdeče luči dobil le opozorilo. Ta nenaden odstop je presenetil marsikoga, saj se sprašujemo, zakaj ni sprožil kakšnega postopka. OK, ne bom pametoval, verjetno je zraven še 100 dejavnikov, katerih ne bomo nikoli izvedeli. Še ena šok terapija je priletela z drugega spektra športa, vesoljni Primož se je odločil, da bo s kladivom imel opravka le še v garaži, svojo odločitev pojasnjuje v Zadnji kolumni. Tudi tu pravega ozadja verjetno ne bomo izvedeli. Baje mora športnik končati na vrhu, toda Kozmusov čas se je šele začel, kajne? Ne mi rečt, da sta olimpijsko in svetovno zlato že konec? No, že ve, koliko zmore in koliko se mu še da – bolje, kot da bi stagniral kakor Primož Peterka.

Kanček lepše se je imel Janez Janša, saj se je julija le poročil z ljubljenim dekletom. Z Urško Bačovnik so imeli kaj veliko opravka prejšnja leta; predvsem novinarji so se spodtikali, kako lahko neka “partnerica” spremlja premiera na vseh poteh in delegacijah, namesto da bi jima privoščili – kot da je s poroko kaj drugače. No, le nekaj dni pred tem so se mu kolena verjetno bolj šibila, ko je podoživljal poletne dneve 1988. na Roški. Hja, točno tja se je zopet vrnil in spet odgovarjal na vprašanja zveznega izvršnega sveta milice policistov. Bojda o razkrivanju tistih zaupnih dokumentov glede Katarine Kresal. Kdo se že sploh spomni tega? Eh, ja, raje obujajmo spomine, kako sta z bratom Bavčarjem razkrivala zaupne dokumente dnevnike Staneta Kavčiča.

Sedmič in malo slabše se je godilo naši (novi) vladi mimo katere ne moremo. Sploh so pa njene zadeve manj zaupne. Še enkrat vprašam: se kdo še spomni “spodrsljaja”, ko je v zrak ušel prenos seje vlade, ki sicer ne bi smel? Kakor koli, izcedek si lahko poslušate tukaj. Nič presenetljivega, malo kreganja, malo bezanja pod rebra, malo mirjenja razgretih glav; pač delovni ljudje pri delovnem sestanku, mediji pa spet iz vsega napihnili celo zaroto. Lahko si zamislimo, da so ministri za vklop vedeli oz. zanj poskrbeli celo sami in so tako hoteli pošiljati subliminalna sporočila v javnost? Evo, zarote! Nekaj večjega za bregom pa je vsekakor imel prvi atentator slovenskih politikov (po Krambergerju) Josip Zagajski, ki se je vlažnega poletnega dne odločil, da bo Pahorja razstavil na prafaktorje. Verjetno ga je nato zadušljiv zrak na slovenskih vlakih naredil omotičnega in so ga z lahkoto prijeli policisti. Spet ne bi bilo zanimivo, če ne bi POP TV iz policista Aleša Cesarja, ki je psihiču odvzel bombo, naredili superzvezdnika, za kar se dotičnemu itak jebe. To neumno nadlegovanje prekosi le kura z oddaje Smet na Analu K, ki predsednika države sprašuje, če ni imel nič pametnejšega za počet, kot da je obiskal gradbišče pri Stožicah.

Da ne bo vse tako mračno-cinično, raje zaključimo s čim lepšim, recimo ljubeznijo, katera še vedno ni našla popolnega sprejema v Slovenji, a se temu vsaj bližamo. Gre za pomembno odločitev Ustavnega sodišča, ki je v zadevi U-I-425/06 odločilo, da je Zakon o registraciji istospolne partnerske skupnosti v neskladju z Ustavo. ZRIPS je itak eno skropucalo prejšnje vlade in je že čas, da se popolnoma ukine; nasploh pa bo nepotreben postal z novim Družinskim zakonikom. Istospolnega partnerja ZRIPS (in tudi ZD) ne predvidevata kot nujnega dediča, ni udeležen v drugem dednem redu; da ostalih prikrajšanj, ki jih trpijo zaradi nemožnosti poročanja ne omenjam. Ta odločba je pravi odgovor predvsem fajmoštrom, ki napovedujejo apokalipso, ker posvajanje otrok med istospolnima partnerjema prinaša izumrtje Slovencev. Ne vem, zakaj jih kdo ne opomni na celibat? Ali pa oralni seks. Mogoče kontracepcijo. Glavno je le, da se stvari premikajo na bolje, končal pa bom z (po moje) zelo pomembnim citatom, ki ga je izreklo Ustavno sodišče:

O diskriminacijski obravnavi govorimo takrat, kadar država (na podlagi osebnih okoliščin) različno obravnava posameznike v enakih situacijah.Če položaja, ki ju primerjamo, v bistvenem nista enaka, ne moremo govoriti o neustavni diskriminaciji. Bistveno je torej, ali je z vidika, ki je pomemben za presojo izpodbijane ureditve (pravica do dedovanja po umrlem partnerju, 22. člen ZRIPS), položaj pobudnikov v svojih bistvenih dejanskih in pravnih prvinah primerljiv s položajem zakoncev. Po oceni Ustavnega sodišča je odgovor pritrdilen. Registrirana partnerska skupnost je razmerje, ki je po vsebini podobno zakonski zvezi ali zunajzakonski skupnosti. Tudi za to skupnost je bistvena značilnost stabilna povezanost dveh oseb, ki sta si blizu, si medsebojno pomagata in se podpirata. Etično in čustveno bistvo registrirane partnerske skupnosti, ki ga izraža 8. člen ZRIPS, po katerem se morata partnerici ali partnerja medsebojno spoštovati, si zaupati in si medsebojno pomagati, je podobno kot pri skupnosti med žensko in moškim. Tudi pravna ureditev tega razmerja je podobna zakonski zvezi. ZRIPS partnerjema prav tako zagotavlja določene medsebojne pravice in dolžnosti, varuje šibkejšega partnerja, ureja pravni položaj do tretjih oseb, države in socialnega okolja.

Categories
Apple

Komu zvoni?

Preden začnemo: sledeči zapis se bavi z ne najbolj legalnimi in niti najmanj z od pristojnih inštitucij odobrenimi postopki, zato vse počnete na lastno odgovornost. Itak take zadeve veliko večino časa potekajo tako kot morajo, samo vseeno mi ne hodite jokat, če kaj potem ne bo delovalo.

Alzo, kupili ste si svoj novi ter bleščeči iPhone in ga ljubite. Apple dobavlja izjemne izdelke, a vedno ga z nekaj malenkostmi orenk poserjejo, da si potem vsi belimo glavo in razbijamo pohištvo. Eden izmed takih primerov je nalaganje sebi ljubih zvonenj tako za klice kot za sporočila (SMS). Sicer Apple ponuja izdelavo ringtone po želji, vendar le iz tistega komada, ki ste ga kupili prek iTunes, nato pa ŠE ENKRAT zaračunajo nek drobiž, da ti program pač melodijo po židovsko obreže ter zapelje na telefon. Ker takega molže NE PODPIRAMO, se je kmalu našla preprosta rešitev. No, seveda je kje tudi kakšen lažji postopek od spodaj opisanega, a jaz rad uporabljam preverjene, po možnosti zastonjske/odprtokodne programe, ne pa, recimo, raznih ringtone makerjev. In še opozorilo: za to postopanje morate imeti jailbrakean telefon (odklep/unlock ni pogoj). Če ne veste, kaj je jailbreak ali ga nočete izvesti na svojem iPhonu, se obrnite stran, prosim. Itak pa o tem obstaja grmada navodil, tukaj postopka ne bom še enkrat omenjal. Mogoče se postopek sprva zdi kompliciran, a vedite, da je kasneje potrebnih le okrog 5 klikov, dobite pa tudi dostop do drobovja iPhona, ki ga navsezadnje lahko uporabite kot zunanji disk.

Za uspešno izvedbo potrebujemo:

Namesto Filezille in Switcha lahko uporabite tudi svoje najljubše programe, vendar vedite, da mora FTP program podpirati varen SFTP protokol, pretvornik pa mora znati pretvoriti glasbo v .m4a in .aiff format. Nato v Cydii najdite OpenSSH (če ga še nimate nameščenega) in svoj FTP program nastavite tako, da pridete v drobovje iPhona. Nastavitve so sledeče (če FTP povzroča težave, je tu odličen vodič):

  • FTP naslov:  sftp://ip.vasega.iphona:22 (dvopičje in 22 pomenita port za protokol SFTP)
  • uporabnik: root
  • geslo: alpine

ZVONENJA ZA KLIC: V trebušček iPhona sedaj znate priti, sedaj je potrebno nastaviti le še datoteke na pravo mesto. Postopek se rahlo razlikuje za zvonenje za klice in za zvoke sporočil, a najprej prvo. Najdite željeno skladbo, ki jo skrajšajte na okrog 30 sekund, nato poženite Switch. Tjakaj naložite datoteko in za output spodaj izberite končnico .m4a ter pritisnite Convert. Še topli novi datoteki spremenite končnico v .m4r in odprite FileZillo, ki je povezana na iPhone. Z njo se odpravite v direktorij /Library/Ringtones in preprosto sem naložite pretvorjeno skladbo. Ta se takoj pojavi v nastavitvah zvonenja.

ZVOKI SPOROČIL: Tu priporočam, da najprej željeno datoteko skrajšate na okrog 5 sekund. Nato jo s programom Switch pretvorite v .aiff datoteko in končnico spremenite v .caf (Ja, Apple rad komplicira, jebiga). Nato se s FileZillo odpravite na telefon v mapo /System/Library/Audio/UISounds/. Tu nastane manjši problemček, ker po mojih izkušnjah iPhone prenese le 6 zvokov naenkrat v svoji bazi, kar je spet ena neumnost, ampak nič ne de. V tej mapi je veliko datotek, tiste, ki se nanašajo na zvoke sporočil, pa se imenujejo sms-received1.caf, torej od 1 do 6. Zatorej svojo pretvorjeno datoteko samo preimenujte npr. v sms-recieved6.caf ter jo naložite na telefon, staro pa prej zbrišite. Ko se boste odpravili v nastavitve zvoka sporočil, izberite zadnjo (verjetno Electronic) in telefon bo zaigral željeno melodijo. Zaenkrat še nisem našel načina, kako spraviti več kot 6 zvokov v bazo, ali kako jih preimenovati.

Za konec lahko predlagam le še dva zvoka, ki sta meni najbolj všeč:

  1. Prvi je SMS zvok, in sicer Mr. T, ki se zadere “Mail, motherfucker!”, ta zvok ste verjetno slišali v filmu Eurotrip
  2. Zadnji pa je Purple Lips – Purple Blocks – polminutni izseček omenjene skladbe pa služi za zvonenja za klic
Categories
Turistika

Na Nebotičnik sva odšla

In dobila čir na želodcu. Saj poznate tisto Župančičevo Šalamunovo Dumo 64, kajne? Kakor koli, hodil sem po Kranju (ker pač nisem iz Ljubljane) in tudi čira na želodcu nisem dobil zares. Oni dan sem se namreč sestradan odpravil do druge najboljše kebabđinice v Sloveniji, v kranjski Nebotičnik Veselega Ismaila. Jedež je bil v redu, bolj me je nasmejal cenik, ki stoji zraven. Previsoke cene za hrano, medtem ko so tekočine vse po 1 evro, brez izjeme. Voda, Coca Cola, Radenska, sokovi, plastenke, pločevinke, pol litra, četrt litra, vse en evro. Ne vem, kako gre vse to skupaj, a dva zaposlena bi si vsekakor lahko privoščila še koga, ki razume pojem količinskega popusta. Seveda se ne bo četrt litra pocenilo na pol, ampak bo raje podražil pol litra, eh, pa taka izobrazba. Edina stvar, ki me je v kranjski prehranjevalni verigi še bolj nasmejala, je bilo ime na računu, katerega mi je izdal Dino Burek. Tja sem na burek odjadral že dolgo tega, saj se ne vračam preveč rad, ampak takrat sem tist socialistični, vijolično potiskani listek shranil zaprmejduš, da ga bom poskeniral in dal na blog. Verjetno se še valja nekje v nekem predalu, ampak mi boste raje kar verjeli na besedo, kajneda? No, lastnik in glavni pek je Mamuti Faik. Tega kvečjemu poseka le še Mafalda Fikfak.

Mamljive cene v Nebotičniku, Kranj