Kako je s cincanjem in upanjem na boljše čase/odlaganjem v nedoločenost, sem predaval že v prejšnjem zapisu o praznično okrašeni Ljubljani. Tale zapis je namenjen točno tistemu dnevu, ja. Okoli poldneva me je kar zagrabilo, ker je bil tako lep dan, da sem samo pograbil fotiča in šel ven. Kaj ti pa sploh drugega preostane; pojdi ven in se uči! Zatorej niti ne bom kaj dosti filozofiral tu, pustil vam bom, da si zadovoljite vse estetske potrebe na sledeči galeriji.
Dvajsetega tega meseca sem se na prekrasen dan odpravil fotkat okolico našega kraja. Za zvečer sem imel plan, da grem še v Ljubljano in Kranj poslikat novoletno vzdušje. Ko sem prišel domov, sem bil crknen, pa še vsi so prepričevali, češ, naj ne grem, ker je mraz. Seveda je mraz, če je bil pa popoln dan za fotkanje – jasno ko suza. Še snega je bilo toliko, da je vsaj približno izgledalo praznično. Ampak sem raje rekel, da grem drugič, bo že še kdaj lepo vreme, sem si rekel. No, potem je prišlo nekaj dnevno deževje, sneg je izginil, oblaki pač ne, zato so sledeče fotke veliko manj seksi kot bi lahko bile. Za naslednjič bom vedel.
Takole postaneš potem kritičen, ko preveč bereš Kena Rockwella. Če bi se odpravil na načrtovan dan, bi bilo nebo lepše in ne črno/zmazano sivo, mogoče bi se videla še kakšna zvezdica. Popolno sliko bi zaokrožila še kakšna zaplata snega tu in tam, da res pričara pravo vzdušje. Malo “zamere” gre tudi mestnim oblastem, saj je mesto prava gradbena štala. Parki so zagrajeni z železno ograjo, izza nebotičnikov in cerkva štrlijo žerjavi, ulice so prekopane. A še vedno se najde dovolj kotičkov za dober posnetek. Najprej sem se odpravil na grad, ker se verjetno zvečer zapre in tudi ponoči se mi ne da plezati nanj. V starem delu ali kje okrog itak nisem dobil parkirišča, zato sem avto porinil na nek pločnik blizu Streliške, nato pa hop na grad. S seboj sem nesel stojalo, ki mi je prišlo prav, a bi moral vzeti tistega manjšega novejšega, ker je bolj priročen, saj se mi na koncu ni dalo ubadati več z njim. Kakor koli, na gradu me je presenetila še vstopnica dveh evrov za stolp, ki je itak bistvo gradu. Dobro, res da lahko pogledaš še dvajsetminutno predstavitev zgodovine Ljubljane v 3D, ampak tega ne priporočam, ker imajo očitno slabo nastavljene projektorje in je 3D efetka bolj malo1 , te pa fino boli glava od stalnega fokusiranja. Po drugi strani je bil stolp bolj zabaven (tudi ker sem bil prvič tam), razgled je naravnost fantastičen in uspelo mi je kar nekaj dobrih fotk. Še dobro, da je fotič na stojalu, da si vmes lahko grejem roke v žepih, heh.
Imel sem namen takoj iti na Prešerca stisnit nekaj klišejskih fotk, a sem na polovici že zaslišal razposajeno množico ob vokalih Severine, kar mi je dalo misliti, da s stojalom in fotičem v tej gužvi nimam kaj iskati, zato sem se odpravil prek Mestnega trga do šuštarskega mosta nazaj do Prešernovega trga. Vmes sem posnel nekaj čisto nevmesnih/voajerskih scen, ker drugega med spuščanjem z gradu pač ni bilo. Okrog Mestne hiše sem pajsnil kuhančka (izdatno zabeljen z borovničkami PRESS), nato še smuknil k Zokiju na ogled jaslic. Ki so bile neverjetno nadrealistično bizarne, otroci bodo verjetno imeli nočne more od te “umetnosti” ter psihoidne glasbe. Diego de Brea, da nimaš kaj s tem slučajno? Po tistem zaokroževanju čez Čevljarca sem se do prvotnega cilja prisvaljkal ravno v trenutku, ko se je koncert nehal in množica se je priročno razlila na tisoč strani, tako da je bil trg razumno poln. Svetlobe je bilo dovolj, da sem kar iz roke škljocnil nekaj fotk in nato odpeketal proti domu. Sredi poti sem se premislil in zavil še do Kranja kaj poslikat. Na srečo mi je kmalu začela utripati baterija, ker je bilo okrasje borno in malenkostno. Naredil sem tri fotke ter šel domov spat.
Devetnajsega decembra so se v našem KUDu zbrali swingerji Meule za praznovanje svojega drugega rojstnega dneva. Tisti dan je bilo še prijetno zimsko vzdušje, ceste in vrtovi so bili pobeljeni. Ta dogodek smo kar vsi po malem navdušujoče pričakovali, saj česa podobnega pri nas še ni bilo. Po zaključenem Dedku Mrazu smo malo počivali, nato pa začeli pripravljati dvorano za prihajajoči žur. Meule se pripravile zakon žur, čeprav je na začetku kazalo, da bo bolj klavrno, a se je (čudno!) nabralo kar nekaj obiskovalcev, tudi iz bližnjih krajev. Vstopnina je bila le simboličen prispevek ali doma spečene dobrote. No, na koncu se je obojega nabralo precej. Poleg plesa so bili še trije dogodki. Najprej smo poslušali Resnico o lindy hopu Charlesa Lindberga, ki je bila parodija na Resnico o Patrii. Nato je sledila iniciacija mlajših članov, ki so tisti dan postali polnokrvne Meule, za konec pa smo zbirali denar za Afriko na licitaciji Meula sendvičev. Pohvale vsem “kupcem”, skupaj so zbrali čez 500 evrov. Moja zadolžitev tokrat je bila tehnične narave, a je bilo te bolj malo, saj jazz band Six to go ni bil ozvočen, zato sem imel dovolj časa, da sem vzel fotoaparat in poslikal dogodek. Swing vsekakor sledi tudi naslednje leto, saj je žur nepopisno dober in tudi vzdušje med akterji fenomenalno.
