Dan: 22. decembra, 2009

Categories
Visoko

Jebivetrnost

To sem napisal na anonimno anketo za profesorje, ki smo jo dobili nekega dne v gimnaziji s strani psihologinje. Češ, da jo zanima, kako se učenci počutimo v tej ustanovi. Pa je iz kupa potegnila ravno moj listek, ter se prešerno nasmejala ob moji iskrenosti. Kaj pomeni, seveda vsi vemo. Brezbrižen odnos do zadeve, zaradi katerih so pravzaprav tam in za katere morajo skrbeti.

Na točno isti primerek sem naletel nekaj dni nazaj, ko sem fotkal prečudovito zasneženo popoldne (fotke še sledijo). Namreč pri olševski šoli so nekaj let nazaj obnovili cesto, ki vodi do vasi in pred šolo dodali še opozorilno tablo. Ker smo moderni Evropejci, so dodali še utripajoče luči na sončni pogon.1 A glej ga zlomka, sneg nas je prejšnje dni razveselil, ko ga je zapadlo na tone, hkrati pa je zamedel še sončne zbiralnike vrh opozorilnega znaka. Toliko zapravljenega denarja, a se nato nobenemu od pristojnih ne da trikrat potegniti z metlo, da bi elektronika vsaj zadihala. Upravičenost investicije v lučke je sedaj še tolikanj bolj vprašljiva, že sam znak je več kot dovolj vpadljiv. No, ja, danes je vsaj dež, ki bo končno stopil ta preklemani sneg!

  1. Mislim, da mi tu ni treba omenjati, da to ni zelo prometna cesta ter da tudi tovarišice učiteljice dobro skrbijo za varnost otrok, navsezadnje sem jaz dober dokaz. [↩]
Categories
Fotografija Ustvarjalnost Visoko

Nokturno

Zopet sem kanček pozen s objavljanjem zapisov na Kroniki, ker se je zadnje čase nabralo nebroj dogodkov ter gigabajtov fotografij. Sledeči komplet je izpred dveh tednov, ko sem nič hudega sluteč ždel za računalnikom ter brskal po duhamornih dokumentih. Ozrl sem se skozi strešno okno, da si spočijem oči, a naletim na kristalno jasno nebo z le kepico oblakov na sredini, te pa obdaja božanska rdečeoranžna svetloba sončnega zahoda. Niti sekunda ni minila, že sem imel v rokah Nikona in postreljal nekaj posnetkov kar z okna; mogoče bo sonca že konec, ko pridem ven, sem si mislil. Nase sem vrgel nekaj oblačil in tekel ven slikat. Sonca še dolgo ni zmanjkalo, saj sem še celo uro fotkal nore odtenke, ki jih je na okolico in nebo metalo pojenjajoče sonce. To je bila še prva resnejša priložnost, da vadim fotkanje s kratkim zaklopnim časom; tudi do pol sekunde je šlo. Za ljudi in druge poskakujoče dogodke včasih še 1/60 sekunde ne zadostuje, tu pa mi je uspelo perfektno, hvala za vprašanje. Ujel sem nekaj klasičnih motivov zahoda, kakšen del infrastrukture tu, tam cerkev ob boku prometne ulice, nato daljnovodi, ob katerih se mi zdi, da živim v industrijsko naprednem megapolisu. A na srečo ne.

Ko se je okrog šestih že popolnoma stemnilo, sem domov tekel še po stojalo, saj sem si že dolgo želel narediti kakšno fotko nočnega neba ino zvezd. Ta projekt se je izkazal za še težjega, ker a) je bilo pasje mrzlo, jaz pa pomanjkljivo oblečen b) bilo je črno kot v luknji, a seveda kakšne svetilke za lažje nastavljanje fotoaparata nisem imel, pa še avtofokus ne dela c) imam Nikonove ED objektive, katerim se fokusno območje širi in krči ustrezno zunanji temperaturi, zato ne moreš preprosto fokus nastaviti na neskončno in objektiv usmeriti na zvezde. Portrebno je bilo kar nekaj poskusov, da sem zvezde ujel v ostrino leč, nakar opazim, da za seboj puščajo sledi. Ja, fotkal sem jih časom tridesetih sekund, a je že to očitno dovolj, da se malo premaknejo. Še v nadaljnji uri sem le zapregel vse prave nastavitve in ujel nekaj čudovitih trenutkov. Fotoaparat sem obrnil še proti Storžiču in Zaplati, za Krvavcem pa sem ujel Orionovo meglico. No, vsaj zdi se mi, da je to to, sicer naj me kdo popravi.

Če kdo slučajno še ne ve, vse svoje umetnine objavljam tudi na deviantArtu, kamor dam slike polne ločljivosti, tako da lahko kupite tudi kakšno natisnjeno v svojem priljubljenem formatu in papirju.