Zopet sem kanček pozen s objavljanjem zapisov na Kroniki, ker se je zadnje čase nabralo nebroj dogodkov ter gigabajtov fotografij. Sledeči komplet je izpred dveh tednov, ko sem nič hudega sluteč ždel za računalnikom ter brskal po duhamornih dokumentih. Ozrl sem se skozi strešno okno, da si spočijem oči, a naletim na kristalno jasno nebo z le kepico oblakov na sredini, te pa obdaja božanska rdečeoranžna svetloba sončnega zahoda. Niti sekunda ni minila, že sem imel v rokah Nikona in postreljal nekaj posnetkov kar z okna; mogoče bo sonca že konec, ko pridem ven, sem si mislil. Nase sem vrgel nekaj oblačil in tekel ven slikat. Sonca še dolgo ni zmanjkalo, saj sem še celo uro fotkal nore odtenke, ki jih je na okolico in nebo metalo pojenjajoče sonce. To je bila še prva resnejša priložnost, da vadim fotkanje s kratkim zaklopnim časom; tudi do pol sekunde je šlo. Za ljudi in druge poskakujoče dogodke včasih še 1/60 sekunde ne zadostuje, tu pa mi je uspelo perfektno, hvala za vprašanje. Ujel sem nekaj klasičnih motivov zahoda, kakšen del infrastrukture tu, tam cerkev ob boku prometne ulice, nato daljnovodi, ob katerih se mi zdi, da živim v industrijsko naprednem megapolisu. A na srečo ne.
Ko se je okrog šestih že popolnoma stemnilo, sem domov tekel še po stojalo, saj sem si že dolgo želel narediti kakšno fotko nočnega neba ino zvezd. Ta projekt se je izkazal za še težjega, ker a) je bilo pasje mrzlo, jaz pa pomanjkljivo oblečen b) bilo je črno kot v luknji, a seveda kakšne svetilke za lažje nastavljanje fotoaparata nisem imel, pa še avtofokus ne dela c) imam Nikonove ED objektive, katerim se fokusno območje širi in krči ustrezno zunanji temperaturi, zato ne moreš preprosto fokus nastaviti na neskončno in objektiv usmeriti na zvezde. Portrebno je bilo kar nekaj poskusov, da sem zvezde ujel v ostrino leč, nakar opazim, da za seboj puščajo sledi. Ja, fotkal sem jih časom tridesetih sekund, a je že to očitno dovolj, da se malo premaknejo. Še v nadaljnji uri sem le zapregel vse prave nastavitve in ujel nekaj čudovitih trenutkov. Fotoaparat sem obrnil še proti Storžiču in Zaplati, za Krvavcem pa sem ujel Orionovo meglico. No, vsaj zdi se mi, da je to to, sicer naj me kdo popravi.
Če kdo slučajno še ne ve, vse svoje umetnine objavljam tudi na deviantArtu, kamor dam slike polne ločljivosti, tako da lahko kupite tudi kakšno natisnjeno v svojem priljubljenem formatu in papirju.
