Brez skrbi, zadnjič letos! Navsezadnje nas še vedno čakajo 4 srečanja. Tokrat smo v roke dobili akvarele s tihožitnim motivom. Sonja ima očitno res rada zelenjavo, ostale “učenke” pa niti ne. No, meni je všeč kar koli, samo da čim več rišemo, zelenjava pa je jako primerna zaradi svojih organskih oblik in finih barvnih odtenkov. No, tečaj je potekal sedemnajstega, za božič smo bili doma, valda. In tudi prihodnjič ga ne bo, ker je novo leto, kajpada. Torej: akvarel. Takoj smo dobili lekcijo, da to niso tempere, še manj vodenke, čeravno se obnašajo dokaj podobno. Hec vsega je, da potrebuješ ogromne količine vode, odtenki so bolj, no, vodeni, in barve se med seboj mešajo, kar ta material naredi zelo neodpustljiv. Več je načrtovanja vnaprej, pušča ti manj svobode pri senčenju, saj namalaš kvečjemu tri plasti, nato nastane že kaša. Več truda je potrebnega že pri sami risbi, ker svinčnik brez sramu gleda izpod akvarela. Lahko ga kasneje poradiraš, a se na obzorju kaj kmalu spet pojavijo papirnati svaljki. Pri akvarelu sem mi začuda nikamor ni mudilo, z najtanjšim čopičem sem zenovsko pomirjen vlekel tanke črte ob robovih in prav zasanjano toniral objekte slikanja. Akvarel je zelo pomirjujoč, a niti ne vem, zakaj. Posebno všeč so mi grobi robovi, ki jih za sabo pušča na hitro nanešen in razredčen akvarel – posebnost angleške šole. Na koncu dneva bi vseeno izbral (zaenkrat) akril, za začetnike vsekakor dopušča več manevrskega prostora in še nesramno debele ter kosmate plasti pigmenta lahko napleskaš!
