Mesec: december 2009

Categories
Fotografija Ustvarjalnost Visoko

Nokturno

Zopet sem kanček pozen s objavljanjem zapisov na Kroniki, ker se je zadnje čase nabralo nebroj dogodkov ter gigabajtov fotografij. Sledeči komplet je izpred dveh tednov, ko sem nič hudega sluteč ždel za računalnikom ter brskal po duhamornih dokumentih. Ozrl sem se skozi strešno okno, da si spočijem oči, a naletim na kristalno jasno nebo z le kepico oblakov na sredini, te pa obdaja božanska rdečeoranžna svetloba sončnega zahoda. Niti sekunda ni minila, že sem imel v rokah Nikona in postreljal nekaj posnetkov kar z okna; mogoče bo sonca že konec, ko pridem ven, sem si mislil. Nase sem vrgel nekaj oblačil in tekel ven slikat. Sonca še dolgo ni zmanjkalo, saj sem še celo uro fotkal nore odtenke, ki jih je na okolico in nebo metalo pojenjajoče sonce. To je bila še prva resnejša priložnost, da vadim fotkanje s kratkim zaklopnim časom; tudi do pol sekunde je šlo. Za ljudi in druge poskakujoče dogodke včasih še 1/60 sekunde ne zadostuje, tu pa mi je uspelo perfektno, hvala za vprašanje. Ujel sem nekaj klasičnih motivov zahoda, kakšen del infrastrukture tu, tam cerkev ob boku prometne ulice, nato daljnovodi, ob katerih se mi zdi, da živim v industrijsko naprednem megapolisu. A na srečo ne.

Ko se je okrog šestih že popolnoma stemnilo, sem domov tekel še po stojalo, saj sem si že dolgo želel narediti kakšno fotko nočnega neba ino zvezd. Ta projekt se je izkazal za še težjega, ker a) je bilo pasje mrzlo, jaz pa pomanjkljivo oblečen b) bilo je črno kot v luknji, a seveda kakšne svetilke za lažje nastavljanje fotoaparata nisem imel, pa še avtofokus ne dela c) imam Nikonove ED objektive, katerim se fokusno območje širi in krči ustrezno zunanji temperaturi, zato ne moreš preprosto fokus nastaviti na neskončno in objektiv usmeriti na zvezde. Portrebno je bilo kar nekaj poskusov, da sem zvezde ujel v ostrino leč, nakar opazim, da za seboj puščajo sledi. Ja, fotkal sem jih časom tridesetih sekund, a je že to očitno dovolj, da se malo premaknejo. Še v nadaljnji uri sem le zapregel vse prave nastavitve in ujel nekaj čudovitih trenutkov. Fotoaparat sem obrnil še proti Storžiču in Zaplati, za Krvavcem pa sem ujel Orionovo meglico. No, vsaj zdi se mi, da je to to, sicer naj me kdo popravi.

Če kdo slučajno še ne ve, vse svoje umetnine objavljam tudi na deviantArtu, kamor dam slike polne ločljivosti, tako da lahko kupite tudi kakšno natisnjeno v svojem priljubljenem formatu in papirju.

Categories
Čas-opis Mediji Politika

Leto v gibljivih slikah

Filmčke pogosto limam na ta blog niti ne, ker se mi zdi, da obstaja dovolj poti in kanalo, prek katerih lahko pridete do njih. Vendar moram z vami deliti naslednje filme, ker tako briljantno povzamejo dogajanje letošnjega leta. Prvi je iz The Daily Showa, kjer Jon Stewart opiše predvsem ameriško politično sceno, a ni zato nič manj zanimiv, saj sem pokal od smeha ob gledanju. Tako dobro znajo samo na Daily Showu.1 Oglejte si ga tukaj.

Drug je South Park. Gre še za eno politično satiro, a tokrat o hinavcu Glennu Becku in neumni amerišk rulji, ki debilu izza mikrofona verjame vsako besedo. Saj je lahko takole čez Lužo biti pameten, a se v svoji državi kaj kmalu zgubimo ter postanemo enake ovce. V Sloveniji so bili vsi za Obamo, doma smo pa skoraj izvolili Peterleta; še Jelinčič je dobil nenormalne odstotke, oštja! Odlična epizoda tule.

Tretji je veleznani YouTubovec Philip DeFranco na njegovem šovu The Philip DeFranco Show (sxephil). Ta se bolj obregne ob svet “slavnih”, a njegov humor tudi ne zaostaja preveč.

Čisto za konec pa še KassemG, ki bo s svojimi potepanji po Kaliforniji postal legenda. Sicer je frend od DeFrancota, kar se mu vsekakor pozna.

Prava bera politične nekorektnosti, humorja in treznega mišljenja, da od opojnih substanc ne boste preveč medlo zajadrali v noviga lejta dan.

http://www.youtube.com/watch?v=5uwG7TQjXLc
  1. No, znali so tudi pri nas s TV Poprom, a so ga neumni kojoti na RTV ukinili. Hočemo ga nazaj!!! [↩]
Categories
Čas-opis Risarjenje Ustvarjalnost

Tečaj risanja, četrtič, petič in dve tretjini

Tokrat bo prispevek o risarskem tečaju dvojen, saj ste opazili, da bo jutri na vrsti že šesto poglavje, jaz pa še četrtega in petega nisem objavil, oštja črevanaplot! Khm. Predprejšnjič smo še zadnjič ostali pri risanju, in sicer pri portretih. Iz kupa visokoločljivostno natisnjenih ksihtov sem ti kojci izbral najprepoznavnejšega, Johna McCaina. Sem si mislil, da bo lahek, ker ima medvedkast obraz in nič kaj dosti las. Uštel se niti nisem, ker bi bil kateri koli drug isto zajeban (za risat!). Najprej smo si mogli v glavo vtepsti princip a maiori ad minus, ki ga tudi v pravu neredko uporabljamo. Bistvo je v tem, da začneš pri velikih, preprostih oblikah, nato pa nadaljuješ s klesanjem detajlov. Sam sem se najprej zapodil v risanje ramen in kravate, pa sem bil še isti trenutek okregan. Splačalo se je. Rezultat je McCainu bolj malo podoben, ker ima preveč zalit obraz in tudi toniranje/senčenje mi še ne gre najbolje od svinčnika, zato ima malo picajzlaste oči in mastne lase. A nasplošno sem zadovoljen z izdelkom.

Vmesni postanek je bil pravni seminar naše fakultete v Bovcu (kot že vsa leta doslej). Pikantnih podrobnosti tu ne bom razkrival, nalepil bom le sličico, s katero sem zmagal na natečaju za logotip. Dobil sem 50% popusta. Prikazuje Pravico, Iustitio, ampak v malo bolj nagajivi obliki, ker smo pravniki po končanem faksu še dokaj izgubljeni, a nam seminarji tipa Bovec pomagajo odrasti v pravnem svetu (recimo). Zato tudi škili izpod preveze. Odrinili smo koj naslednji dan po tečaju, zato sem McCaina dokončal v bistvu šele danes.

Naslednje risarsko srečanje je bilo slikarsko, ker smo prvič uporabili barve, in sicer akrilne. Sem mislil, da so akvareli hudi, potem pa srečam tole! Akrili so res hud material, saj imajo kul lastnosti oljnih barv, a se ne sušijo trinajst tednov, zato so jako primerni za začetnike.  Risali smo tihožitje paradižnika, dveh limon in paprike (ali kot je rekla sošolka: kumare). Skica je bila končana v 5 minutah, nato je sledilo barvanje. Tu sem že opazil, da se tole izobraževanje nekje pozna, saj mi je bil nastavek zelo všeč, kar mi prej verjetno ne bi uspelo po debeli uri mrcvarjenja. Vendar tukaj spet pride nov hec: barve so hude zelo, a cel hudič jih je zmešati v željen odtenek. Še težje je potem senčiti oziroma spet namešati isto barvo, če ti prejšnje zmanjka. Urg. Dobili smo samo dve rumeni, dve modri, rdečo, roza in črno – potem se pa znajdi. Akrila nikakor ne morem prehvaliti, saj je res čudodelen material. Če kaj zafrkneš, komot obrišeš dol s krpico, suhe plasti so kot plastika in se ne mešajo z novim, pa še barve same so neverjetno žive. S tem izdelkom sem malo manj zadovoljen, ker mi ni nikakor ni uspelo prav osenčiti zadeve, zato vse izpade bolj ekspresionistično s trdimi prehodi v sencah. Ampak OK, lahko se hvalim naokrog, da razvijam svoj stil. V krožniček smo za domov dobili barve vsaj še za tri mesece, zato sem naslednji dan takoj šel v štacuno po nekaj listov risalnega papirja (ki pa za akril NI KUL; cufa se in preveč vode vpija, bljak), saj sem bil odločen, da barve koristno porabim. No, na hitro sem skiciral Super Mariota in ga še pobarval. Fotka je bolj grozna od pravega izdelka, saj so na njen čudne sence. Izpadlo je kar v redu, še posebej ker nisem imel bele barve, zato je bilo nekatere odtenke (in rokavičke) težko zadeti.