Konec je začetnega tečaja risanja. Še vedno smo pri olju na platnu in nič ne kaže, da ga bomo končali že prvo uro na nadaljevalnem tečaju. Prejšnja potomka Indijancev sedaj dobiva bolj zmerno obliko, kar mi je zelo všeč. Mogoče nastane celo spodoben portret, kaj veš. Za hec sem s seboj vzel že fotoaparat, da ohranim kak spomin na težke začetne napore v risanju. Po končanem uvajalnem delu se mi zdi, da sem se naučil ogromno, predvsem mi je dogajalo ob preizkušanju raznih tehnik ter motivov risanja. Priljubljeni orodji sta postala oljni pastel ter akril – tudi svinčnik je zakon. Za prihodnost vem, da sem bom na dolgo ogibal vsaj suhega pastela, olje pa mi počasi postaja kar všeč (čeprav nisem s časom nič manj zadet, pfuj). Preden sem se vpisal na tečaj, mi je zmeraj ob mojstrovinah po glavi mrgolelo tisoč vprašanj kako je pa to naredil?. Po desetih tednih imam že boljšo predstavo, kako poteka ustvarjanje. Najprej in najbolj je pomembno opazovanje, kontemplacija in zlitje v eno s sliko. Nato počasi začneš drobiti podobo na koščke, ki jih interpretiraš ter z izbranim orodjem preoblikovane natrosiš nazaj na platno. Pomembno je vse; razmerja, kompozicija, svetli in temni deli, mojstrovanje mešanja barv za želene odtenke. To so lažji deli, domišljija ter vaja sta težji del. Zato grem z veseljem v nadaljevalni tečaj, ker slikanje in risanje še vedno predstavlja izziv (suhi pastel je sploh trd oreh), a nato njega razrešitev pomeni še večje zadovoljstvo.
