Categories
Čas-opis Ustvarjalnost Visoko

Maškare v Šenčurju

Tri dni po razvratnih maškarah smo se na edini pravoverni praznik pusta (torek, bemti!) odpravili s KUDom v Šenčur odigrat igrico ter malo razveselit našemljene otroke. Gostovali smo v kulturnem domu v Šenčurju, kjer smo sicer redni gostje. Baje je prišlo do nekih primanjkljajev v človeških resursih, zato smo na hitro vrgli skupaj eno izmed prejšnjih iger ter se nasploh šli celo improvizacijo (kot je že v navadi, saj zadeve preizkušamo zadnji dan, nato pa se drug na drugega deremo, ker stvari ne delajo). Tako nam je zagodel tudi prenosni mikrofon, ki je bil resda nekaj dni nazaj “servisiran” in tudi na preizkusu je dobro delal. A ko je Andreja vstopila na oder, je po hitrem postopku crknil. Mačka mu piterina. Na koncu se je vse le dokaj dobro izteklo in zdi se mi, da obiskovalci niso bili preveč zaksrbljeni. Teh je bilo malo morje, dvorana je bila napolnjena do konca.

Če nisem ravno petnajstič menjal ves komplet CDjev, ker se niso zedinili o predvajani glasbi, sem za trenutek ali tri izza odrja švignil fotoreportirati dogodek. V dvorano sem se le stežka prebil in fotkal dogajanje na odru, zato me je v nekem trenutku prijelo, da bi izvedel en stage dive. Ga nisem, ker me verjetno ne bi ujeli. Posebna pohvala gre maškaram, saj so bili mulci neverjetno iznajdljivi v kostumih. Med zmagovalci je bil, recimo, semafor (ki so mu delale vse lučke, kar je s ponosom pokazal!) ter par, oblečen v hišne copate. Sodniki so zmagovalcem podelili ogromne pakete piškotov ter sladkarij, ostale so na koncu čakali majhni priboljški ter topel čaj. Ko smo lastne zadeve pospravili ter se napokali krofov v garderobi, smo še mi odjadrali na skodelico čaja nato pa domov.

Categories
Čas-opis Visoko

Pettisočica

Naravnost obožujem razne obletnice, dosežke in pripetljaje, ki jih je možno kvantificirati (brez tega moški ne moremo živeti, pravi Jeremy Clarkson). Ko sem novembra lani dobil nov fotoaparat, sem si zabičal, da bom najprej nastavil števec slik na ničlo ter da se ne bo nikoli ponastavil, ter bom lahko ob 100,000. fotki priredil masten žur. Ali pa pri 150,000., kjer domnevno zaklop kruto smert stori. Pa sem mislil že istega meseca kojci nalimati semkaj prvo fotografijo sploh; primarne fotone, ki jih bo bleščeče nov senzor prvič ugledal v življenju. Novo rojstvo, prebujanje, oh, mojstrovina! Seveda sem zajebal sceno, ker nisem bil navajen ultra občutljivega gumba za proženje. Zato je kot prva slika na kartici končal en velik kvadrat črnine; fotoaparat sem ravno vzel iz plastične vrečke, objektiva pa še ni imel na sebi, le zaščitni pokrovček. Kurc, pa tak umetnik. Sem pa do sedaj dosegel drug “uspeh”: presegel sem magično število 5000 fotk. Ker nočem, da orodje stoji zaprašeno, ga vzamem na vsako pasjo procesijo ter ga molim naključnim mimoidočim pred ksiht (fotoaparat, packi!). Resda kakšen bolj navdušen fotograf 5000 fotk stisne v pol dneva na delno zanimivi košarkaški tekmi, a vseeno to znaša nekako četrtino, kar sem prej posnel s kompaktnežem. Torej, fotke si sledijo as follows: