“Kaj, martinovanje decembra?” vas slišim vpiti. Ne, brez skrbi, tako sprani še nismo. No, jaz sem malo, ker sem za en mesec zamudil z objavo tega zapisa (več o tej pozabljivosti prvega januarja). Torej, na KŠKju sem zagledal luštno ponudbico za martinovanje na Krasu in smo se z nekaj prijatelji odločili, da se prijavimo. Ko smo se vsi nakapljali na bus pred kranjsko Supernovo, smo jo mahnili na Kras. Na busu smo smo odušili nekaj Jägermaistrov ter borovničk in hkrati izglasovali nezaupnico za vstop v Predjamski grad. Vendar sem se nadejal, da se bomo vsaj ustavili tam za nekaj minutk, da bi lahko stisnil kakšno fotko, če že vanj ne bomo vstopili. Nak, pičili smo jo neposredno v Štanjel.
Tam so nas izbacili iz prevoznega sredstva ter nam dali dve uri prostega časa. Mahnili smo jo mehkonog naokrog, raziskovat lepote Štanjela. Teh je mnogo preveč za kratki dve uri španciranja, nekaj sem jih vseeno zabeležil s fotoaparatom. Še posebej lep je veleznani Ferrarijev vrt, kjer priložnosti za poziranje ne zmanjka. Kamnite stene, skrivnostne uličice ter mogočna osamela drevesa s prelepo arhitekturo ustvarjajo pravi mali kotiček nebes. Če bi bilo sončno in kanček topleje, bi se počutil kot v Maleni.
Začelo se je mračiti, zato smo se odpravili do naslednjega cilja – vinske kleti gostilne Grča v Hruševici, streljaj od Štanjela. Manj impresivna kot klet je bila pokušina vin, ker smo dobili le ene rdečega in enega mladega belega – pa ne, da ni imel dovolj sodov. Kakor koli, po tem ogledu smo se prestavili nadstropje višje, kjer smo čakali “martinovo” kosilo in naposled dobili pečenico, pire, repo, goveji zrezek, brusnično omako ter hruška v vino s štrudljem za sladico. Zelo martinovo. Smo pa na koncu vsaj lahko točili rujnega v neomejenih količinah.
Tudi to je nekaj.
