Približno leto dni imam analognega Nikona FE, ker sem si želel preizkusiti razne filme, kako se obnesejo, in iz lastnih izkušenj izvedeti, če digitalna tipala še tako zaostajajo za njimi. O tem bom mogoče kdaj drugič spregovoril obširneje, tokrat se raje poglobimo v kranjsko filmsko industrijo. No, pravzaprav bolj v fotografske storitve, ki jih v tem žalostno propadlem mestu najdemo. Prve rolice navite celuloze sem nesel k Foto Mitju in z izdelki sem bil zadovoljen. Sicer sem uporabljal cenenega Fuji Color 100, ker sem pač dobil 6 rolic zraven fotoaparata. Ko prvič vidiš poskeniran film na dobrem monitorju, te kar presune, kako ogabne slike smo lahko zrli desetletja. Roko na srce, film izgleda boljši na fotopapirju, saj ni narejen za računalniške monitorje. Kakorkoli, želel sem si preizkusiti različne ponudbe v razvijanju filma, če so katere izmed babjih čenč resnične (da vsak malo drugače razvije film ipd.).
V Cumulusa sem se odpravil, ker imajo širok izbor fotoopreme ter nebroj dodatkov. Oni dan sem šel tja kupit Think Tankov Rotation 360 nahrbtnik. Dva dneva zatem sem bil zopet tam, ker je bil nahrbtnik milo rečeno svinjski. Mali predalček na vrhu je imel v notranjosti polno neke smegme, ki se je ni dalo odstraniti. Nasploh mi je deloval kot že uporabljen; odvečni trakovi niso bili zviti z elastiko, manjkalo je nekaj promocijskega materiala, siva notranjost je bila na mestih temnejša. Zamenjali so mi ga sicer brez problemov z novim, neposredno iz škatle. Ta se je kar sijal od čistoče (in nerabljenosti, predvidevam) – kajpak se je treba znebiti vseh zalog in če rabljeno robo podtakneš desetim kupcem, bo mogoče kdo nasedel. Na srečo jaz nisem, v prihodnje pa še težje.
Takrat sem še izvedel, da tudi razvijajo film. “Poizkusit ni greh,” sem si mrmral, navsezadnje me tistih pet bruseljčanov ne bo pobralo, če me še enkrat poskušajo nategnit – just for shits and giggles, torej. Odložim dva zvitka v sredo in gospodično povprašam, če se lahko vrnem čez dve uri, ker grem še po opravkih v Ljubljano. “Ne, ne, ah, kje, to danes ne bo narejeno!” mi je odvrnila, kot da jo sprašujem, kolikšna je zračna hitrost neobtežene lastovice. V petek se vrnem, ker sem se ravno svaljkal po Kranju in sem se zapeljal še v podrto Planiko (kjer po novem domuje Cumulus). Rekel sem, da sem prišel po filme. Presenečeni pogled me je zopet spravljal v nelagodje. Po kratki debati za blagajno se gospodična vrne in pove, da bodo filmi nared, ko me bodo poklicali, navsezadnje sem jim zato pustil telefonsko številko. Argument, da filmi že dva dneva in pol sedijo pri njih je pospremila z dejstvom, da “oni sedaj ne razvijajo več vsak dan”, ter da naj izdelek pričakujem v ponedeljek. Kreganje sem omejil na minimum in odkorakal ven. Filmov nisem nesel drugam, ker sem zanalašč hotel preizkusiti, kako se obnesejo pri razvijanju. V ponedeljek zjutraj mi druga gospodična pove, da je izdelek končno pripravljen. Popoldne je bil USB ključek že v računalniku, a pogled na skenirane JPGje mi je še bolj razjezil. Fotografije so bile polne artefaktov, ki nastanejo pri premočnem stiskanju JPG datotek, izostrenost je šla na dopust, barve so bile čudno nasičene (za Fuji Color 100), črne so bile zelene ali vijolične, kožni odtenki pa prav drekasti.
Na tej točki nisem imel več moči, da bi se še enkrat narisal v Cumulusu ter jim težil. Dosegel verjetno ne bi nič; upam, da bo tale zapis imel večjo težo! Naslednji dan sem razvite filme nesel v Foto Mitja, kjer mi jih je prijaznejša in tudi mičnejša gospodična v dobri uri na novo poskenirala. Oblačnim prigodam se ni mogla načudit, hkrati me je razveselila še s podatkom, da imam zelo opraskane filme. REs, hvala, Cumulus. Resda pri Mitju plačam za sekniranje še enkrat več kot v Cumulusu, a očitno upravičeno. Spodaj je galerija izvirnih primerkov, presodite sami, mene pa v Cumulusu ne bo več.
