Maruša Pozvek je moja znanka ter sotrpinka v istem fohu, čeprav je geolocirana malo bolj NNE. Ob novem letu je bil čas za nov začetek pri obeh, jaz sem se učil spletnih standardov, ona pa si je zaželela spletne strani. Kako prikladno, ravno prav za testno vožnjo mojih novo pridobljenih sposobnosti! Po nekaj dneh uvajanja sem prišel na plano z osnutkom strani, katerega pa sem dokaj hitro zabrisal v koš, ker je bil preveč dolgočasen, siv ter nasplošno neprimeren. Drug koncept je bil bolj barvit, a še vedno neuporaben zaradi mojega eksperimentiranja z ozadjem. Teh dveh ne bom kazal, ker pač nista za v javnost, sta bila pa dobra učitelja za to, kar se je izcimilo kot končni izdelek.
Drage dame, poceni gospodje, predstavljam Vam spletno mesto Maruše Pozvek! Bučen aplavz, na oder letijo medvedki, vrtnice in tangice. Khm. Stran je v celoti obdana s teksturami, da ustvarja občutek odprtosti ter razgalja Marušin karakter, da je vedno in povsod z mislimi v pisanju. Eh, dovolj visokoletečih besed, po domače povedano hudo izgleda. Pretirano novih tehnologij (beri HTML5 in CSS3) ne uporablja, le tiste, ki so dovolj razširjene in dobro izgledajo v brskalnikih. Na strani so tri tipografije, jedilni list na levi ima napredne sence, ostale dobrote pa poiščite sami.
Še obvestilce o Kroniki: sedaj se zgoraj desno v jedilniku nahaja nova povezava na moje Spletne strani, ki sem jih ustvaril. Oglasite se, če stran potrebujete 🙂
Vem, da vas že vreme spravlja v depresivno stanje, nato pa pridem še jaz s prejšnjim zapisom ter še dodatno nalepim sivo mreno na pogled čez vaša barvna očala. Zategadelj bom danes zelo kratek, saj bi rad objavil le nekaj fotografij, ki sem jih posnel na začetku meseca, da vam zopet vrnem barve ino radoživost v oči (kot slikar Bojan, hehe). Takrat se je za nekaj dni odprlo nebo in je posijalo sonce, kot da bi se na Bog usmilil, ker smo se dovolj radi imeli in mu mastne ovce žrtvovali.
Bilo je dobro. Sonce namreč; zato sem tudi izkoristil to priložnost, da resneje testiram svoj nov objektiv na terenu. Tole vreme ne bo dolgo zdržalo, sem si pravil sam pri sebi, čeprav niti nisem hotel verjeti. Ampak. Torej. Vendar. Vreme je bilo, fotke pa tudi. Takole šele vidiš, koliko lepote nas obdaja v naravi. Navsezadnje so me pričakali prvi zvončki, ki so plaho rinili izpod listov, ter čisto pravi spomladanski zavitek! Občudujte jih spodaj, še bolj spodaj pa pustite kakšen prijazen komentar!
Slovenci imamo veliko lepega okolja okrog nas in ga verjetno zato jemljemo preveč za samoumevnega. To prelepo naravo smo skozi leta prav fino zapacali z vsemi mogočimi svinjarijami, saj nam je vsak kotiček gozda predstavljal koš za odpadke. Skoraj neverjetno pa se je prejšnje leto zganil dober četrt milijona prebivalcev ter s skupnimi močmi v enem dnevu očistil Slovenijo več kot 70.000 kubičnih metrov odpadkov. Takšne podpore (tudi politične) ni uspelo pridobiti še nikomur, zato vse pohvale organizatorjem! Problem je, da smo pozabili očistiti najpomembnejši del – naše podstrešje. Mentaliteto, navade. Zatorej bomo očigledno morali prvo obletnico proslaviti s – ponovno čistilno akcijo.
Nekaj očiščenih divjih odlagališč so ljudje po manj kot letu zopet obiskali in našli … smeti. Nemarnim onesnaževalcem je očigledno prav malo mar za okolje ter za dobro delo, ki so ga opravili prostovoljci. Pritajeno se smejijo kot hijene in ponoči, ko nihče ne gleda, še naprej mirno vozijo smeti v bližnji gozd. Tako sem tudi sam nekaj dni nazaj pohajkoval ob reki Kokri ter se za hec prepričal, da grem malo naokrog pogledat, kako je kaj s smetmi. Ugotovil sem, da nič kaj dobro1 . Že takoj ob vstopu v gozd, ob poti, ki vodi dolaj do Kokre, je že nekaj let meter in pol velik nasip, ki je prekril prejšnjo pot ter še nekaj gradbenega materiala ter smeti zraven (glej zemljevid spodaj). Če se mirno sprehajaš po glavni poti in ne pogledaš prek nasipa (kako fina primerjava za konjsko vprego in omejenost povprečnega človeka), ne vidiš kupa smeti, ki se tam zopet kopiči.
Stopivši na neugleden nasip, zagledam nekaj sinje modrih plastičnih vrečk, razmetanih po tleh in previsu. Trije dodatni koraki razkrijejo, da je na robu kanjona še več smeti. Kanjon Kokre ponuja ravno prav strmo in zakrito globel, da je vanj “priročno” zmetati, za kar si prelen in preneumen, da bi peljal na pravo smetišče/zbirno središče. Steklenice, gradbeni material, posteljnina, obleke, plastenke, pločevinke, karton, polnilec, embalaža. Ker sem imel s seboj fotoaparat, sem pritisnil nekaj fotk, da si lahko ogledate to omaloževanje narave.
Ker je bila meni prej poznani gozd nekam na redko posekan, sem se odpravil po poti nizdol Kokre, da še tam opazim, kaj se tako spreminja. Na pol poti sem naletel še na eno ogabno stvar. Sredi poti so bile globoke kolesnice, ki so peljale zopet do kanjona, vmesno rastje pa seveda primerno poteptano. In kaj sem zagledal tu? En kup dreka. Dejansko se je nek traktor pripeljal do tega prepada, ter stresel dol nekaj kubikov slame ter fekalij. Na fotkah vidite, da je stelja pristala le nekaj metrov od Kokre. Ni mi treba posebej razlagat, da naša preljuba reka ne potrebuje dodatnega gnojenja!
Tale prispevek bo romal na kar nekaj naslovov, najprej na Divji popis odlagališč, nato pa še na ostale pristojne organe (občina, inšpektorat). Mogoče se pa kdo celo zgane, čeprav za to nimam preveč upanja. A če poslušamoAntona Komata, se vse skupaj ne sliši tako grozno. Ker je še huje.
Vreče
Smeti II
Smeti
Kanjon
Vreče smeti
Padli v vojni
Izčrpana vrča
Sledi koles
Kup gnoja
Dolga leta je v tistem neslavnem prepadu končal že marsikateri fičko. Sedaj avtov ne vidim več, ni pa tako neverjetno, če so kakšnega vmes že zakopali [↩]
