Avtor: AzzQim

Profesionalno preoblečeni golobradi sodoprsti mehkonog naokrog.

Categories
Apple

Komu zvoni?

Preden začnemo: sledeči zapis se bavi z ne najbolj legalnimi in niti najmanj z od pristojnih inštitucij odobrenimi postopki, zato vse počnete na lastno odgovornost. Itak take zadeve veliko večino časa potekajo tako kot morajo, samo vseeno mi ne hodite jokat, če kaj potem ne bo delovalo.

Alzo, kupili ste si svoj novi ter bleščeči iPhone in ga ljubite. Apple dobavlja izjemne izdelke, a vedno ga z nekaj malenkostmi orenk poserjejo, da si potem vsi belimo glavo in razbijamo pohištvo. Eden izmed takih primerov je nalaganje sebi ljubih zvonenj tako za klice kot za sporočila (SMS). Sicer Apple ponuja izdelavo ringtone po želji, vendar le iz tistega komada, ki ste ga kupili prek iTunes, nato pa ŠE ENKRAT zaračunajo nek drobiž, da ti program pač melodijo po židovsko obreže ter zapelje na telefon. Ker takega molže NE PODPIRAMO, se je kmalu našla preprosta rešitev. No, seveda je kje tudi kakšen lažji postopek od spodaj opisanega, a jaz rad uporabljam preverjene, po možnosti zastonjske/odprtokodne programe, ne pa, recimo, raznih ringtone makerjev. In še opozorilo: za to postopanje morate imeti jailbrakean telefon (odklep/unlock ni pogoj). Če ne veste, kaj je jailbreak ali ga nočete izvesti na svojem iPhonu, se obrnite stran, prosim. Itak pa o tem obstaja grmada navodil, tukaj postopka ne bom še enkrat omenjal. Mogoče se postopek sprva zdi kompliciran, a vedite, da je kasneje potrebnih le okrog 5 klikov, dobite pa tudi dostop do drobovja iPhona, ki ga navsezadnje lahko uporabite kot zunanji disk.

Za uspešno izvedbo potrebujemo:

Namesto Filezille in Switcha lahko uporabite tudi svoje najljubše programe, vendar vedite, da mora FTP program podpirati varen SFTP protokol, pretvornik pa mora znati pretvoriti glasbo v .m4a in .aiff format. Nato v Cydii najdite OpenSSH (če ga še nimate nameščenega) in svoj FTP program nastavite tako, da pridete v drobovje iPhona. Nastavitve so sledeče (če FTP povzroča težave, je tu odličen vodič):

  • FTP naslov:  sftp://ip.vasega.iphona:22 (dvopičje in 22 pomenita port za protokol SFTP)
  • uporabnik: root
  • geslo: alpine

ZVONENJA ZA KLIC: V trebušček iPhona sedaj znate priti, sedaj je potrebno nastaviti le še datoteke na pravo mesto. Postopek se rahlo razlikuje za zvonenje za klice in za zvoke sporočil, a najprej prvo. Najdite željeno skladbo, ki jo skrajšajte na okrog 30 sekund, nato poženite Switch. Tjakaj naložite datoteko in za output spodaj izberite končnico .m4a ter pritisnite Convert. Še topli novi datoteki spremenite končnico v .m4r in odprite FileZillo, ki je povezana na iPhone. Z njo se odpravite v direktorij /Library/Ringtones in preprosto sem naložite pretvorjeno skladbo. Ta se takoj pojavi v nastavitvah zvonenja.

ZVOKI SPOROČIL: Tu priporočam, da najprej željeno datoteko skrajšate na okrog 5 sekund. Nato jo s programom Switch pretvorite v .aiff datoteko in končnico spremenite v .caf (Ja, Apple rad komplicira, jebiga). Nato se s FileZillo odpravite na telefon v mapo /System/Library/Audio/UISounds/. Tu nastane manjši problemček, ker po mojih izkušnjah iPhone prenese le 6 zvokov naenkrat v svoji bazi, kar je spet ena neumnost, ampak nič ne de. V tej mapi je veliko datotek, tiste, ki se nanašajo na zvoke sporočil, pa se imenujejo sms-received1.caf, torej od 1 do 6. Zatorej svojo pretvorjeno datoteko samo preimenujte npr. v sms-recieved6.caf ter jo naložite na telefon, staro pa prej zbrišite. Ko se boste odpravili v nastavitve zvoka sporočil, izberite zadnjo (verjetno Electronic) in telefon bo zaigral željeno melodijo. Zaenkrat še nisem našel načina, kako spraviti več kot 6 zvokov v bazo, ali kako jih preimenovati.

Za konec lahko predlagam le še dva zvoka, ki sta meni najbolj všeč:

  1. Prvi je SMS zvok, in sicer Mr. T, ki se zadere “Mail, motherfucker!”, ta zvok ste verjetno slišali v filmu Eurotrip
  2. Zadnji pa je Purple Lips – Purple Blocks – polminutni izseček omenjene skladbe pa služi za zvonenja za klic
Categories
Turistika

Na Nebotičnik sva odšla

In dobila čir na želodcu. Saj poznate tisto Župančičevo Šalamunovo Dumo 64, kajne? Kakor koli, hodil sem po Kranju (ker pač nisem iz Ljubljane) in tudi čira na želodcu nisem dobil zares. Oni dan sem se namreč sestradan odpravil do druge najboljše kebabđinice v Sloveniji, v kranjski Nebotičnik Veselega Ismaila. Jedež je bil v redu, bolj me je nasmejal cenik, ki stoji zraven. Previsoke cene za hrano, medtem ko so tekočine vse po 1 evro, brez izjeme. Voda, Coca Cola, Radenska, sokovi, plastenke, pločevinke, pol litra, četrt litra, vse en evro. Ne vem, kako gre vse to skupaj, a dva zaposlena bi si vsekakor lahko privoščila še koga, ki razume pojem količinskega popusta. Seveda se ne bo četrt litra pocenilo na pol, ampak bo raje podražil pol litra, eh, pa taka izobrazba. Edina stvar, ki me je v kranjski prehranjevalni verigi še bolj nasmejala, je bilo ime na računu, katerega mi je izdal Dino Burek. Tja sem na burek odjadral že dolgo tega, saj se ne vračam preveč rad, ampak takrat sem tist socialistični, vijolično potiskani listek shranil zaprmejduš, da ga bom poskeniral in dal na blog. Verjetno se še valja nekje v nekem predalu, ampak mi boste raje kar verjeli na besedo, kajneda? No, lastnik in glavni pek je Mamuti Faik. Tega kvečjemu poseka le še Mafalda Fikfak.

Mamljive cene v Nebotičniku, Kranj

Categories
Slišeo

Who is the real Kekec?

Opažam, da v zadnjem času vznika kar nekaj petnajstletnic, na zadnji smo bili pri Umeku v Inboxu. Tokrat smo se odpravili v Kino Šiška, kjer je prišel svečke upihnit Ramiz Džafić Ali En Dalaj Eegol. Prvotno zamišljena grupica je razpadla, a je na pomoč priskočila Yah0da (tenkju!) in smo se komotlih odpeljali v Šiško. Vstopnica je nakazovala čas 20.00, zatorej smo se točno ob uri že znašli v Kinu. Pred šank z drago pijačo1 in postopkom za masovne prireditve so nas spustili nekaj minut kasneje, nato se je začelo čakanje. Po debeli uri so nas vunbacitelji v dvorano le spustili ob devetih; takoj smo se narisali v prvo vrsto in čakali še malo. Vmes smo trikrat pogledali snowboarderski film na impresivnem platnu, ko je na oder ob desetih le prikapljala muzikalična druščina.

Ko je prišel The Main Man, se je gužvica zgostila, zavreščalo je in mulčad je hitela prižigati smotke. Po dveh komadih se je razpoloženi Dalaj še opravičil za zamudo, kar očitno prej ni uspelo organizatorju (pfej), nato so urezali bolj zares. Rezultat je bil vsekakor drugačen, kakršnega sem pričakoval sprva. To je potrdil tudi Had, ki pravi, da je blo desetletje nazaj boljše. Zvok je bil še bolj funky kot na Smetani za frende in komadi Leve scene so bili dodobra predrugačeni, ajde, saj štekam, da na odru ne moreš v sočasnosti vihteti mikrofona, inštrumentov, zraven pa še nebroj samplerjev. Ozvočenje je v prenovljenem Kinu sicer vrhunsko (takisto lučke), a se mi vseeno zdi, da so tehniki malo zamočili, ker so vokal podrejali glasbilom in ne obratno (npr. kovinsko surova kitara pri Vrž me na planet), h temu je pripomorel še sam Dalaj, ki je nekatere komade odpel resnično prehitro in/ali s preveč spakovanja, da se ga ni nič razumelo. Vsem komadom “svež veter” ni ravno najbolje sedel, ker so postali preveč monotoni ter izgubili nenajedbljivi flow s CDja (Who’s the real Kekec, Čudna pot). Drugo presenečenje so bili gosti, saj je za V mestu nekaj dogaja Dalaj pripeljal na oder originalni crew, kot se to spodobi, torej raskavega delavca Klemna Klemna in Aniko Horvat. Za Sazas sax, je dodal še Kosto, ki obvezno ni smel manjkati. Edino ne vem, zakaj je potem na oder zvlekel še Zlatkota in Omarja Naberja (ki se še slavnega Stremetzskyja ni naučil, mulo). Ajde, recimo, da so frendi in so nekaj stavili.

Prijetna izkušnja to vsekakor je bila, saj sem končno le videl pionirja v živo, preden za vedno pobegne v Indijo (nisem se ga dotikal, čeprav sostoječi ni imel zadržkov pri grabljenju njegovega kolena). A vseeno takega buma ni povzročil kot leta 1994, ko so neki četrtošolci v šoli v Olševku zadegali še topli CD Leva smetana v ravnokar pridobljeni radio s CDjem. Češ, zberite se, o, vi, ki še živite v temi in se naposlušajte zvoka prihodnosti. Bil sem v prvem razredu in od vulgarnosti Stremetzskya me je skoraj kap. Seveda smo to potem znali v enem dnevu na pamet, čez teden dni še celo plato. Jebeš govorne vaje in spise, to je zakon! Nato sem bil leta 1999 zopet šokiran, ker sem na vrat na nos izvedel za izid novega CDja, ki sem ga takoj naročil prek spleta. Čez 4 dni sem ga znal na pamet. 5 let pozneje mi je “neznani” ropar ob praznenju hiše odnesel še te originalne CDje, bes ga plentaj, kojot nevzgojen. Pogrešal sem le prva dva, ostalo niti ne.

  1. Pir 2,6 € v plastičnem kozarčku, 2 deci soka 3,20 €, ker je 2 € kavcije za malo bolj fensi, a še vedno plastični kozarec [↩]