Avtor: AzzQim

Ta teden je bil smučarski. Najprej ponedeljek, sestava: moj prijatelj Darko Munjeni, proteoff in moja malenkost. Cilj: Mokrine ali po domače Nassfeld. Pičili smo ob dobri sedmi, pancerje smo zategovali že ob deveti. Razmere na cesti so bile zadovoljive, v daljavi nas je med vožnjo motilo le nekam oblačno nebo, ki se do konca dneva ni popolnoma razkadilo. Tako smo bili prikrajšani za božanje toplih žarkov in tudi za centimeter ali trideset snega; bilo ga je namreč le jebenih 60. Seveda tam, kjer je bil – na progi. Ostalo hribovje je bilo predvsem v dolini delno do pretežno nepobeljeno, tako da se je meni nasmihalo, spremljajočima deskarjema pa ne ravno. Predhodno na Jesenicah (kjer smo kupili karte) pa še druga streznitev: ušivih 35 EUR + 5 za kavcijo. Študentska ne obstaja, ampak samo nek popust za mladino do 18. leta, na ŠOUu jih pa tudi nismo dobili; prazniki in to. Vendar smo si rekli: “Ajde, štos!” in jih vseeno nakupili.
Smučišče je konkretno – ultimativna gondola Millennium Express požira smučanja željne ljudeke kot za stavo (krvavška nima za pšenico) in tudi po ostalem smučišču dajejo vlečnice vtis sodobnosti in hitrosti. Zmoti le kakšno sidro tu in krožniček tam, a povsod kakopak šestsedežnica ne sodi. Proge so bile tam-tam, večinoma v redu, drugod se je poznalo pomanjkanje snega in so nas razveseljevali kamenje, ledene ploskve in druge hitrostne ovire. Imeli smo srečo, da je bilo smučišče dokaj prazno in obiskovalci na nivoju.1 Ker je bil predbožični večer, so se odločili, da smučišče preneha z obratovanjem že ob petnajsti uri, zato smo se že kmalu po poldnevu strpali v neko brunarico, da smo si vlili novih moči. Darko prisega na Dunajca s svobodnim krompirčkom, midva s proteoffom pa sva posegla po gulažzupe ino germknedl mit mohn und vaniljenzose. Ko smo se z muko prebili do doline2, smo se zjebani od prave telovadbe, saj povprečen spust traja dlje kot trikratna razdalja Zvoh – Rozka, najbolj uživantska relacija pa je itak Start Carnia – Tröpolach, udobno namestili v avto Brez zapor in lagodno ob spremljavi Radia GaGa zajadrali v zamegljeno dolino Šentflorjansko.

Danes pa sva ga na Krvavec nažgala jaz in moj prijatelj Pino Zaaver. Polo je že ob osmih veselo ogreval kolesa v prazno na pomrznjenem snegu, saj sva ubrala bližnjico Možjanca – Štefanja gora – Žičnica Krvavec. “Te poti skoraj nobeden ne uporablja več, a omogoča, da se taktično priplaziš sovražniku za hrbet in si tako samo nekaj korakov stran od gondole”, hiti pojasnjevati Zaaver. A ko prihlačava do blagajne, zopet streznitev: “Kakšna gužva, mamico jim božam pregneteno!” Ja, šolske počitnice; sva mislila, da drživa Boga za testise, ker sva se odpravila smučat med tednom. Ampak če si reden gost Krvavca, veš, da te gneča čaka vsaj na žičnicah, če že ne na gondoli. Gužva za karte, gužva za gondolo, za Rozko, za Gospinca, za Njivice, za pico, za pir, za vstop, za izstop, za dihanje, za čakanje, za jest, za srat. Povsod jebena gneča, prekleti prasci nemarni, kapitalistični prenažrti. Krvavec je pač zaostal. Resda se nekaj trudijo s šestsedežnico, a kakšnih 7 let prepozno, ostale naprave imajo že itak 15 let muzejsko vrednost. Vsako sezono se pritožujejo, da ni in ni cekina, da bi pa kdo kaj privarčeval pri dobrih letinah (kar je očigledno itak vsaka, če se hvalijo s 5000 obiskovalci/dan, dovolj pa že pove drhaljenje na dnevni osnovi), se očitno še niso učili. Vdala sva se usodi in poskušala čim bolje izkoristiti sicer prelep smučarski dan. Sonce je že bilo, snega pa bolj za vzorec, da sploh ne omenjam, da proga Njivice ni bila odprta, saj se je videlo, da je naravnega snega okrog 5 centimetrov, ostalo je umetno narejen. Tudi okoli ga nikakor ni bilo 90 centimetrov, kakor so razglašali. Že okrog poldneva so nas razveselili navihani kamenčki, ledene ploskve in dobesedno trava/prst. Najhujši pa so kucli/hribčki/usedline, ki nastanejo pri slabi podlagi in prevelikemu številu smučarjev. Da bi zaprli progo za pol ure, našopali gor dva ratraka in zgladili smučišče, seveda zopet nobeden ne pomisli. In potem si upajo zaračunati polno ceno? Ja, saj. Sam sem kriv, zato me bodo tam redko še videli. Tudi polnjenje želodca ima sedaj drugačen postopek. Vedno smo bili navajeni, da se skobacamo v hotel AS na njihovo, za smučišče nenadjebljivo pico. Vedno je bila ogromna in kar okusna. Sedaj “se je zamenjalo vodstvo”, kot je pojasnila natakarica, in sicer se je tja naselil Moto Trade. Notri sedaj domuje samopostrežna restavracija, sledi o kakšni pici pa nikjer. “Hitra prehrana se nahaja nižje v dolini”, pove zopet ista natakarica. Mhm, samopostrežna je pa slow food ali kaj? Hrana je pač samopostrežniška; hitro postrežena in brez konkretnega okusa, a vedno oderuška. Enkrat je treba poizkusit, naslednjič ne bomo več. Sploh ker pri kosilu dobiš malo solato, kjer imaš na izbiro fižol ali rdečo peso, za navadno zeleno solato pa moraš doplačati 4 jebene evre, ker je navoljo le kot velika solata. Grem rajši k Rozki na konkretne žgance. Torej Krvavec je razočaranje, krivi so sami, sedaj bomo rajši okupirali Avstrijo.

Po smučanju na Krvavcu (in tudi po samopostrežni) sem se počutil nekako tako, kot se je Jonas pri nakupu snedviča:

1. Za razliko od nehumane jebene krvavške gužve in pol sposobnih smučarjev, ki si za svojo progo vzamejo celotno širino smučišča. [↩]
2. Skoraj smo ostali na vrhu nad dvema tisočakoma, ker so NAJPREJ zaprli ključno progo, ki povezuje višarje inu nižarje. [↩]