Kategorija: Mediji

Categories
Mediji Politika

Tako imenovani kreteni

Kaj je danes najpomembnejše? PRVI APRIL! Ha, niti ne, ker na ta dan ne verjamem ničesar, ker sem že prevečkrat padel na razne finte. NOGOMET! Mja, sprašujem, kaj je najpomembnejši slovenski dogodek. No, šalo na stran. Itak pa so “naši” pričakovano pokadili z ena proti nič po zaslugi Warrena Finneya. INTERPELACIJA, MOTHERFUCKERS! Jap, to sem čakal.

Danes so naši vrli poslanci po zaslugi Branka Grimsa imeli srečanje o interpelaciji ministrice za notranje zadeve Katarine Kresal. Ta zmazek od interpelacije je vložil 23. 2. 2009 in ravno danes, na dan šaljivcev, je bil določen dan D, ko so poslanci glasovali o tem kupčku govna.1 Da kar takoj povem rezultat glasovanja: prisotnih 78 poslancev, 31 za in 48 proti interpelaciji. Sejo sem zanalašč spremljal večji del in sem tekom razprave postal tako jezen, da bi najraje kakšnega politika čez ekran na gobec. Predvsem zato ker ne morem verjeti, da imamo v Državnem zboru tako neumne politike. Oziroma da se delajo tako neumne in so pripravljeni prodati dušo (komur koli že), da lahko neprestano durh na durh trobijo eno in isto ter se pri tem zavedajo, kako bebavi so.

Prav ostra debata se je razvila tudi na Twitterju, ki postaja vse pomembnejš dejavnik v življenju Slovencev. Sem mislil, da je nekajkrat pokleknil zaradi twittanja o interpelaciji, a sem se spomnil, da danes hkrati poteka tudi zbor G20. Očigledno je prisostvovalo veliko ljudi, saj je bil direkten prenos s spletne strani Državnega zbora, RTV je oddajala zastonj prek interneta ter hkrati še na drugem in tretjem programu. Podobno ste lahko ulovili tudi prek DVB-T signala. Naj se vrnem na prej omenjeno bebavost.

Vsekakor je bil zvezda dneva (in večera, saj so klobasali debelih 15 ur) Branko Grims, nenazadnje ker je bil predlagatelj interpelacije. To bo zagotovo ena izmed legendarnejši sej iz DZja in prav rad bi imel celoten posnetek. Nisem se mogel načuditi vsem nebulozam, ki so jih stresali predvsem bistroumneži iz opozicije. Žaljenje, sklicevanje na razne znane pravnike (ki jim je bila vsa kolobocija zelo ljuba, predvidevam), tisočkratno ponavljanje besede takoimenovan izbrisani2, zgražanje nad odškodninami, izumljanje tople vode o pristojnostih Ustavnega sodišča, odkrivanje temeljnih postulatov slovenske ustave tudi s pomočjo naravnega (!) prava, da ne naštevam vseh prikritih zmerljivk (z obeh strani). A prepričevati prepričane je Sizifovo delo. Ne, Barovič, čeprav imaš neko izmišljeno bianco tožbo, to še ne pomeni, da bo vsakdo dobil avtomatsko tisti znesek odškodnine, ki ga bo tja vpisal. Ne, Jerovšek, tukaj ima vprašanje državljanstva malo pomena, ker govorimo o izbrisu iz registra stalnega prebivalstva, kar je nekaj povsem drugega. Ne, Černač, država ne bo propadla zaradi zahtevanih odškodnin izbrisanih in ne bo jih tisoč tristo dvajset miljonov milijard. Kresalova je lepo povedala, da je vseh tožb proti Sloveniji (brez “izbrisanih”) čez 4000 in so skupaj “vredne” 35 milijard evrov, a seveda opozicijo to ne skrbi. Ne, Irglova, strokovnjakinja za ustavno pravo, lokalno samoupravo, statistično termodinamiko, reaktorsko fiziko in zoologijo nevretenčarjev, (dopolnilne) odločbe ministrstva ne vzpostavljajo odškodninske odgovornosti kar tako in ne bomo vsem izbrisanim kar podarili vseh tistih milijonov, ki ste jih naračunali. (Mogoče bi lahko od tega kaj podarili Maksimi Holding, ki ji je delnica po trenutno kolobociji z Bavčarjem padla za 20% v enem dnevu…)

Seznam debilizmov je predolg celo za blog, itak je pa jasno, da omenjeni politiki niso tako neumni kot izgledajo, huje je, da se samo delajo, da lažje zadovoljijo svoji čredici volilcev. Še najbolj zaskrbljujoče je to, da dokaj hitro take neresnice postanejo resnica in jih ima ljudstvo za svete. Priporočam še, da si vsak pogleda še drugo stran medalje. Takisto ne bi škodilo, če si še v izvirniku preberete obe odločbi Ustavnega sodišča, št. U-I-284/94 in št. U-I-246/02. Pravi užitek je bilo gledati nastop ministrice Kresalove, ki je z vsemi dobesedno pometla. Pripravila je odličen govor, neumne očitke je zavrnila argumentirano, premišljeno, umirjeno; uporabila je vse veščine dobrega odvetnika in nasprotniki so ostali odprtih ust.3 Zame eden boljših nastopov doslej (če splošni nekulturi v DZ in prvem branju z popisanega lista sploh lahko rečemo nastopi), še boljši pa je bil njen zaključni citat Martina Luthra: “Tukaj stojim, drugače ne morem. Preden me sodite, se soočite s svojo vestjo”, za piko na i je pak poskrbel njen twit: “Pravna drzava : SDS = 1 : 0 ! Hvala vsem za podporo!”

Ker je dan šaljivcev in ker imajo opozicije dovolj očitno tudi na T-2, so “zakuhali” manjšo finto, ki mi je prikradla nasmeh na ustnice. Ne bi kaj preveč razglabljal okoli tega, dovolj je, da so pogledate spodnje slike in vse vam bo jasno.

  1. Ne, nisem tako nastrojen, ker je to pač Grims in ga dovolj gledam že okoli Šenčurja, ampak ker je resnično retardiran sestavek EVER. [↩]
  2. Odlično jih je zajebaval Franci Kek s takoimenovano SDS [↩]
  3. Čeprav je Grims nato takoj jel naprej lajati, ampak OK. [↩]
Categories
Mediji Politika Računalništvo

Pomladna svežina

Čeprav je vreme in obsegajoča ga narava še ne kaže, preveva veter mladosti vsekakor splet ter z njim povezane politike. Letošnjega dvajsetega januarja je oblast v Beli hiši prevzel musliman Neameričan črnec Barack Hussein Obama. Da misli s spremembami zelo resno, je že prvi dan pokazala prenovljena spletna stran Bele hiše (slika dolaj). Vsekakor je zanimiva primerjava s tisto iz leta 2001, ko je bil ustoličen Mali Hodeči Grmiček (takisto slika dolaj). Resda je med njima 8 let in en zjeban svet, a razlika je vseeno zelo nazorna. Bush je bil zadovoljen s štirimi oči iztikajočimi barvami, glupim izbirnikom z razpotegnjenim JPGjem, medtem ko višek “dvosmerne” komunikacije predstavljata ogabna PDFja z No Child Left Behind Actom ter Radio Address By The President. Na drugi strani je Obama poln barvnih prelivov z nežnimi barvami, čudovito serif črkovno vrsto, veliko lesketajočih se površin, dovršenih fotografij, čim večjega sodelovanja državljanov in nasploh web 2.0 kuka iz vseh kotov. Dovolj pove že dejstvo, da so ob prisegi Busha kalkulirali, kako bi se pred Belo hišo gnetlo čim manj ljudekov, so pri Obami bili zaskrbljeni, kam bi lahko stisnili še dodatnih sedemnajst tisoč oboževalcev.

Barack je hipster, šteka, o čem gre na spletu, razume ljudi in zatorej ni prav nič čudno, da je v bistvu postal Predsednik 2.0. Najbolj impresiven je Your Weekly Address, kjer na tedenski osnovi dostavlja propagando širši množici – in to kar prek YouTuba, da izpade še bolj odprt in dovzeten za tehnologijo. Marsikdo se temu namrdne in pravi, naj raje rešuje pizdarijo svetovnih razsežnosti, kot da snema neke filmčke. Vendar se vprašam, če ni ravno to tisto, kar smo prej pogrešali; odprtost, komunikacija, deljenje mnenj? Enako velja za naše območje, kjer sikajo Borutu Pahorju naj si že najame nekoga, ki bo imel odnose z javnostjo. Ali nekaj takega. Meni se zdi bolje, da vsak odgovarja na vprašanja za katera je pristojen, hkrati pa še en dan v tednu posveti širši razpravi, kjer je omogočena daljša debata. Neizmeren korak v prihodnost za razliko od Janeza Janše, ki je še iz preprostega vprašanja moral narediti ciničen cirkus. Predvsem pa pozdravljam obilje vsebine ter splošno boljšo preglednost nad tem, kaj je počel, kaj še bo in koliko rjavcev je trenutno strpal v Guantanamo Bay. Aja? Odstranil, da ga je? Šit. Vezi s preteklo gnusobnostjo administracije se res trgajo, kar dokazuje tudi dvig prepovedi raziskav na izvornih celicah in dvig cenzure nad hišo Joa Bidna na Google Maps.

Kako kaj kaže na domačem političnem parketu? Kar dobro, hvala. Obzorje je jasno, riše se rumena zarja, imamo veter v jadrih, le na oblaku se kaže nekaj umetnih oblačkov … In na tej točki kar naenkrat je blo jasno. Kaj, vprašaj, da zajebali smo krasno, JASNO!1 Kot opažam, je slovenska politika vedno en mandat za ameriško, in lani smo videli že dobre zametke novodobnega spletnega oblikovanja ter uporabe naprednih tehnologij (začelo se je pak s predsedniškimi volitvami leta 2007; predvsem Danilčev blog, ki ga je kmalu opustil, a je vsaj posodobil spletno stran) Nekaj podobnega je kasneje prevzela SD, s svojim RedBookom ter pogostim objavljanjem raznih filmov. Ko so še prevzeli oblast, se je končno začutilo obdobje prenove. Čeprav raznorazne državne ustanove in splošna prva stran še vedno furajo prastaro konformistično formo (in vsebino?), se je posodobila le vladna stran, ki deluje bolj pomlajujoče, akoravno primerjava s prejšnjim mandatom ni tako katastrofalna kot v ameriškem primeru (ja, slika dolaj). Kakor koli, nova oblast, nove spremembe … in vsak upor tiho preraste v revolucijo, ki prinaša novo oblast?… no, khm. Dosedanje nadgradnje tako na spletu kot v posvetu se mi zdijo dobre in dobrodošle bodo še vse ostale, ki bodo sledile temu vzorcu. Za konec le hop na galerijico:

  1. Ali En – Čudna pot, Smetana za frende, 1999 [↩]
Categories
Mediji Politika Pravo

Džamija brez minareta

Je kot slovenska vlada brez Dimitrija Rupla, hehe.1 Tole pišem po ogledu včerajšnjih Trenj. Sicer sem to oddajo nehal gledati že pred časom (predvsem zaradi pomanjkanja kulture in nestrokovnih gostov), a sem se po gromozanskem izlitem žolču černem odločil, da si jih vseeno pogledam, da vidim, iz kje ves ta gnev. Naj zategadelj pristavim svoj piskrček k razpravi.

Bistvo je se je ovijalo okrog Mihaela Jarca, ki hoče razpisati lokalni referendum o gradnji džamije. Sicer točnega vprašanja ne poznam (in ga, kojoti novinarski, tudi niso nikjer objavili – še en dokaz, koliko jih zanima resnica; glavno, da poka!), vendar se mi dozdeva, da noče popolnoma blokirati gradnje džamije, mogoče le kak minaretek in/ali spremljajoče športne objekte. Na to vprašanje ima že podan odgovor Ustavnega sodišča, ki je leta 2004 odločalo o podobnem vprašanju. Takrat je zapisalo:

Sklep lokalne skupnosti, s katerim se razpiše referendum, je splošen akt, s katerim se pozove upravičence, naj na določen dan izjavijo svojo voljo o tem, kar je vsebina referendumskega vprašanja. Ustavno sodišče je pristojno presojati njegovo ustavnost na zahtevo upravičenega predlagatelja.

Pravica do svobodnega izpovedovanja vere iz prvega odstavka 41. člena Ustave vključuje pravico posameznikov in verskih skupnosti, da individualno ali skupinsko izpovedujejo vero v objektih, ki so običajni in splošno sprejeti za njihovo izpovedovanje vere in opravljanje verskih obredov.

Referendumsko odločanje o prostorskih ureditvenih pogojih, katerega namen je preprečiti gradnjo džamije, ne bi pomenilo zgolj odločanja o umeščenosti objekta v prostor, temveč tudi odločanje o tem, ali pripadniki islamske verske skupnosti lahko izpovedujejo svojo vero v džamiji ali ne. Sklep o razpisu takšnega referenduma posega v pravico do svobodnega izpovedovanja vere.

Če poseg v človekovo pravico zasleduje cilj njene omejitve, ne da bi pri tem imel namen varovati druge pravice, je takšen cilj nedopusten glede na tretji odstavek 15. člena Ustave, po katerem je dovoljeno človekove pravice omejiti samo zaradi pravic drugih in v primerih, ki jih določa ta ustava. Sklep o razpisu referenduma, katerega cilj je, da se omejuje pravica do svobodnega izpovedovanja vere, kot jo zagotavlja Ustava, ne da bi se pri tem varovale pravice drugih, je zato v neskladju z Ustavo.

35. Iz navedenega je mogoče sklepati, da je cilj, ki ga zasleduje izpodbijani predpis, omejitev pravice iz prvega odstavka 41. člena Ustave. Takšen cilj pa je glede na tretji odstavek 15. člena Ustave, po katerem se lahko človekove pravice omejijo samo zaradi pravic drugih (in v primerih, ki jih določa ta ustava), nedopusten, ker gre le za namen omejevanja pravice, ne pa za hkratno varstvo pravic drugih.

Zato je 2. točka Sklepa o razpisu referenduma v neskladju s pravico do svobodnega izpovedovanja vere. Tako se poseg izkaže za ustavno nedopusten že na podlagi presoje po t. i. testu legitimnosti, zato se Ustavnemu sodišču ni bilo treba ukvarjati še s presojo njegove prekomernosti.

Torej s predvidenim referendumom ne bo nič.  Čeprav to ni oviralo Zmaga Jelinčiča, da ne bi (kot vedno) zanetil spor2 – čeprav je potem Bećiroviću hladnokrvno rekel v ksiht, da je bedak, ker ga enači s Haiderjem.  Večni plemeniti poslanec je vsekakor zvit kot presta, čeprav ga pametnejši hitro spregledamo. Ko pridobiš nekaj pravnega znanja, izpade prav patetičen, ko se okleva slovenske ustave in ko hoče pridigati Miru Senici, medtem ko slednji gleda zamišljeno preko kamere v daljavo, si v glavi izmišlja sopomenke za sogovornika, pri tem pa ne trzne z očesom.

Zadnje čase je očitno popularno, da se odvetnik angažira pro bono le za zadeve, ki imajo potencial biti medijsko zelo odmevne (Čeferin pri Strojanovih PRESS) – odvetnikom pač ni dovoljeno (samo)oglaševanje. Za newsflash bombo je poskrbel tudi Andrej Saje z izjavo, da želijo islamski skupnosti vse najboljše pri gradnji njihovega objekta, saj si želijo, da imajo vsi enake možnosti glede vere. OK, štekam, da nismo več v 14. stoletju ter da se je tudi Cerkvi uspelo kanček civilizirati in zategadelj ne natikajo več heretikov na kol oziroma jih predajajo posvetni oblasti v kremiranje. Ampak vsaj malo ravsa ne bi škodilo, no. Vsaj kakšna groba opazka o napačnem Bogu, pretty please? No, saj ne, da vsi govorijo, da nasprotna stranka pripada napačnemu Bogu in bomo torej po upoštevanju vseh veroizpovedi vsi skupaj sežgani v Peklu. Ali kaj?

Vrnimo se k džamiji. Sicer kolikor so bili in izpadli debilčki, ima vsak en kanček prav. Če torej združim vse v en (od)stavek. Džamijo bi definitivno potrebovali. V Sloveniji je kar lep odstotek muslimanov in ne vem, kako bi lahko vsem koristilo, če jim odlagamo kraj zbiranja in možnost udejstvovanja svoje vere. Ne smemo si zatiskati oči – v Sloveniji je okrog 50 domačih molilnic, svojo cerkev ima tudi pravoslavna vera. Drugo vprašanje je arhitekturno. Zelo zanimivo je Jelinčič iz naftalina potegnil nek predpis, ki govori o tem, da mora biti stavba od želežniških tirov oddaljena A metrov3.Mora biti primerna za okolico oziroma spoštovati arhitekturne smernice okolice4 Kakor sem obveščen minaret ni obvezen, prav tako ne okrogla oblika osrednje stavbe. Malo me je zmotila tudi slika, ki je prikazovala domnevno džamijo (čeprav še ni opravljen noben razpis/natečaj), okoli katere je kar zajeten kupček športnih ter še drugih objektov. Res je, da sami najbolje vedo, kaj potrebujejo za uresničevanje zapovedi vere in da ima tudi katoliška cerkev zraven še kakšno hišico, kjer se odvija … khm, no, ja … verouk. Vendar tisti predlog s teniškimi igrišči, telovadnico in nogometnim igriščem se mi zdi rahlo pretiran. Sicer bodo navsezadnje vse sami plačevali (beri Arabski Emirati), zatorej naj si privoščijo, če si lahko.

Po tem ogledu nisem nič kaj bolj prepričan, da bom Vrenja Cvrenja Drenja Trenja zopet začel gledati, ker so še na nižjem nivoju kot poprej. Uroš Slak res daje občutek, da take goste avtonomno vabi le zaradi kreganja, saj ko se to razplamti, ga itak ne zna pogasiti oziroma spreobrniti tok pogovora vpitja. Očitno se res ne morejo ničesar dogovoriti oziroma priti do skupnih zaključkov, pomemben je le show, dretje in izpadi debilnosti. Kakor koli, sam sem za džamijo (ne ravno tam in tako, kot si predstavljajo v Trenjih, a počakajmo raje na dejanski razpis) in mislim, da ko bo enkrat zgrajena, bo končno zavladal mir okrog te teme, ki se čisto po nepotrebnem napihuje na razsežnosti galaksije. Za zdaj še nisem nikogar videl, ki bi kamenjal paroha v pravoslavni cerkvi ali da bi kdo zažigal dom sosedu, ker tjakaj vabi prijatelje na molitev.

  1. Expecting something else? 😛 [↩]
  2. Saj sem zato tukaj! [↩]
  3. Se ne spomnim točno, vendar več kakor je predvideno. [↩]
  4. Čeravno se ta v Ljubljani izgublja in išče identiteto, po drugi strani pa niso katoliške cerkve nič bolj “normalne”, le dalj časa so pri nas. [↩]