Ko sem pred nekaj leti zaradi sošolca začel občudovati firmo Apple, se mi je zdela kot svež vetrič1 v zatohli in plesnivi sferi računalništva. Navdušile so me nove domišljene oblikovalske ideje, polikanost vseh izdelkov in očitno neka zdrava ekipa, ki se veseli novega delovnega dne, kot to verjetno ni značilno za mastodonte tipa Microsoft. Presenečale so me čudne odločitve, kot so ukinitev disketnika na iMacu G3 pa uvajanje USB in FireWire priključka, a so se izkazale za zelo učinkovite.
Toda v zadnjem času se ta idilična slika trga in riše se nek nov obraz Jabolka, ki očitno rahlo pozablja na preteklost. Prva, malo manj moteča sitnost, se je zgodila sedmega avgusta letos, ko je prišel na trg posodobljen iMac, katerega sem nestrpno čakal, a na žalost zaman. Sicer je estetsko všečen in tudi strojno zmogljiv, a trn v peti je grafika. Najcenejši, 1200$ plus davek težki iMac, je opremljen z Radeonom 2400 XT, najdražji, 2300$ plus davek, pa v sebi skriva Radeona 2600 PRO. Ne vem, kako misli Steve Jobs na svoje računalnike vrniti igre in razvijalce, kar je najavil nedolgo tega, a s takimi poizkusi jim zagotovo ne bo uspelo. Že tako rahlo preplačan računalnik onečedijo z zelo povprečno in nič kaj naslednjegeneracijsko grafično kartico, ki že zdaj neuspešno konkurira drugim grafikuljam. Dejstvo še bolj bode v oči, ker se iMaca nadgraditi ne da sploh. Za dva tisoč bruseljčanov hočem v svojem računalniku tanartabuljšo grafično, oštja! Tako bi bila za trdojedrnega igričarja edina izbira Mac Pro, če se le osnovna cena ne bi bila začela pri neobdavčenih 2500 zelencih. Pa to sploh ne vključuje monitorja; auč!
Druga brca v temo se je zgodila včeraj. Najavili so nove iPode, med katerimi je jako všečen črni dotikabilni. Predstavili so dolgo pričakovano in predhodno nesmiselno izpuščeno možnost lastnih zvonjenj za njihov iPhone. Resda so sedaj mogoča, ampak, pazi to, le za PLAČILO. Najprej kupiš originalno skladbo (niti ni pomembno kje, iTunes ti zaračuna slab dolar za pesem), nato pa ZOPET dolar, da lahko v omenjenemu programu IZREŽEŠ del te iste pesmi in jo telefonu nalimaš za žvrgolenje. Če to ni čisto obiranje, pa tudi ne vem, kaj je. Pri tem se še upajo hvaliti, kako so poceni, češ, pri sosedih te to stane poltretji dolar. Kaj pa, če bi ponudili spreminjanje zvonjenj kar zastonj? Zakaj to nobenemu pri Applu ne pade na pamet, kot je drugim proizvajalcem telefonov? Čudna so pota jabolčna in vsekakor ne gredo v pravo smer. Resnično upam, da se čim prej zavejo napak in jih odpravijo. Za konc priporočam še ogled včerajšnje predstavitve na spodnji povezavi.
Apple Special Event September 2007
- Šele takrat sem se bolj poglobil vanjo; ja, vem, da obstaja že od sedemdesetih [↩]
