O tem se je že dolgo šušljalo. Sony, ki si očitno še vedno briše solzice zaradi betamaxa, je bil sicer že od samega začetka splovitve naslednjegeneracijskih ploščkov v rahli prednosti, predvsem zaradi takrat najcenejšega predvajala, PlayStationa 3, za okrog 600 dolarj. Na nasprotnem, rdečem bregu, je do nedavnega stala Toshiba s svojim HD-DVDjem.
Začelo se je kmalu po novem letu, ko sta Universal in Warner dala košarico Toshibi, čeprav je Warner na začetku obljubil zvestobo HD-DVDju, nato se je ogrel za oba formata, na koncu pa presedlal samo na Blu-Ray. Prodaja rdečih ploščkov je upadla za okrog 20%, a na Amazonu se je kmalu pojavil HD-DVD predvajalnik za jebenih 130 $, zraven pa so ti zastonj pridodali še 7 HD-DVD filmov in vse skupaj lično zapakirano brez stroškov dostavili na dom. Pri HD-DVD predvajalniku je šel še dlje, saj ga je ponudil za 80 (!) dolarjev s sedmini zastonjskimi filmi. A očitno to ni pomagalo, saj je kasneje Nielsen VideoScan nameril manj kot 15% delež rdečih na trgu visokoločljivostnih vsebin. Medtem je Plextor mirno izdal računalniško enoto, ki prebavlja tako modre kot rdeče ploščke. Sledili so rezi cen povsod, cenila je se železnina, popust na količino, pet za ceno enega, zastonj poštnina. You name it. Naslednjo klofuto je prisolil Netflix, ki je ameriška ustreznica naši iTiVi, le da malo večjega obsega. Ko so vehementno nastavili drugo lice, jih je na gobec še Best Buy. In posledično je na plano prišla novička, da bo Toshiba dokončno opustila razvoj in vlaganja v HD-DVD plošček, akoravno bo nadaljevala s prodajo zalog predvajalnikov. S sklonjeno glavo se bo umaknila v kot skupaj z milijoni izgubljenih dolarjev.
Tako se konča še ena vojna formatov, ki se je začela v starem Rimu, ko so se odločali, ali so boljše Pavlove Sentence ali klene Julijanove Digeste. Čeravno mi verjetno ne bo nikdar znano, zakaj vsi lezejo v rit Sonyju, je to pak posledica zakulisnega dogajanja. Nekateri člani uprav so spregovorili o tem, kako jim je Sony ponujal sto in več milijonov dolarjev, če prestopijo v njihov tabor.1 Dejstvo je, da je HD-DVD boljši v primerjavi z Blu-Rayem. Prve se namreč da izdelovati na obstoječih strojih za DVD, medtem ko Blu-Rayi potrebujejo drage nadgradnje. Drugače sta po kapaciteti približno enaka, po kvaliteti videa pa izenačena2, le HD-DVD je bil zaenkrat v prednosti, ker je ponujal poseben izbirnik kar med gledanjem filma. Tako si lahko vklopil dodatne vsebine, izbrisane zaslone, sliko v sliko ali dokumentarce o snemanju.
Tudi sam si lastim vsakega izmed obeh formatov. Video in slišeo je na obeh naravnost fantastičen, seveda na primerni televiziji v spremstvu primernih zvočnikov. Pogledal sem že 300, Eternal Sunshine of a Spotless Mind, koncert Davida Gilmourja Remember That Night, 2001: Space Odyssey, Gladiator, Matrix, Constantine in še katerega. Kar se tiče kvalitete sta oba formata popolnoma enaka, kot pa sem že omenil, se s tehničnega vidika tehtnica prevesi na stran Toshibe. Sicer pa nisem njen oboževalec ali sovražnik Sonyja; za to, kateri format bo prevladal, mi visi do Katmanduja. Le da se ne bo po tej bitki Sony spozabil in začel izkoriščati monopolen položaj.
Categories
