Prejšnjetedenski izlet (nedelja) se je namreč porodil iz nenasitne želje, preizkušati nov fotič. Pa smo le šli. Kao zgodaj, ob osmi uri smo štartali, a na poti smo že srečali mnogo hribolazcev, ki so šli DOL. Norci. No, seveda je naroda več ob bolj popoldanskih/urah za kosilo, kjer se res vsuje cela čreda ljudekov. Vsekakor niti november s svojim muhastim vremenom ne odganja ljudi od športanja, čeprav smo na srečo imeli zelo lepo vreme. Gor smo hlačali slabo urico, kar je za neredno obiskovanje gora kar v redu. Pohvaliti moram tudi dober čaj in še odličnejši (domač) štrudelj na vrhu. Gospodinja ga peče kar sama, kar se zagotovo pozna na okusu. In ko smo po urici luftanja odrinili dol, smo šele videli, koliko ljudi pride dnevno na Jakoba. Mnogo.
V dolini sem se spomnil še Možjance, kjer bo zagotovo lep razgled na Kamniško-Savinjske Alpe, sem si mislil. Tokrat sem zapregel avto, ker mi je ob tretji uri popoldan že rahlo zmanjkovalo sonca za udobno fotkanje. Na srečo sem ga še ujel zadostno količino, da je vse izpadlo OK. Najbolj mi je všeč tale ogromna panorama.
In dobila čir na želodcu. Saj poznate tisto ŽupančičevoŠalamunovo Dumo 64, kajne? Kakor koli, hodil sem po Kranju (ker pač nisem iz Ljubljane) in tudi čira na želodcu nisem dobil zares. Oni dan sem se namreč sestradan odpravil do druge najboljše kebabđinice v Sloveniji, v kranjski Nebotičnik Veselega Ismaila. Jedež je bil v redu, bolj me je nasmejal cenik, ki stoji zraven. Previsoke cene za hrano, medtem ko so tekočine vse po 1 evro, brez izjeme. Voda, Coca Cola, Radenska, sokovi, plastenke, pločevinke, pol litra, četrt litra, vse en evro. Ne vem, kako gre vse to skupaj, a dva zaposlena bi si vsekakor lahko privoščila še koga, ki razume pojem količinskega popusta. Seveda se ne bo četrt litra pocenilo na pol, ampak bo raje podražil pol litra, eh, pa taka izobrazba. Edina stvar, ki me je v kranjski prehranjevalni verigi še bolj nasmejala, je bilo ime na računu, katerega mi je izdal Dino Burek. Tja sem na burek odjadral že dolgo tega, saj se ne vračam preveč rad, ampak takrat sem tist socialistični, vijolično potiskani listek shranil zaprmejduš, da ga bom poskeniral in dal na blog. Verjetno se še valja nekje v nekem predalu, ampak mi boste raje kar verjeli na besedo, kajneda? No, lastnik in glavni pek je Mamuti Faik. Tega kvečjemu poseka le še Mafalda Fikfak.
Oni dan sem nekje na internetih zasledil, da je Kelly’s razširil nabor čipsov z okusom veleznane Vegete. Ha, ta je bila pa res očitna, sem takoj pomislil. Namesto v štandardni soli omaščene hrustljavčke povaljajo v soli z okusom povrtnin. Saj ne more biti tako slabo, Vegeta je le legendarna in je desetletja krojila minimum okusa po celi Jugoslaviji (čezenj se zna hudo usajati Ilovarjev trio). Bila je tako slavna, da je služila tudi kot denarno sredstvo/podkupnina v železni Sovjetski zvezi, če gre verjeti našim dedkom. Kot otroci nismo bili nič posebni (se pravi ubrisani na svoj način), zato smo vrlo rado cuzali Vegeto. Ja, v kozarček pomočiš omočen prst ali konico žlice, da zagrabiš nekaj mikrogramov rumene substance (ne preveč!), ki jo nato počasi valjaš po nebu z jezikom. Če je je bilo premalo, se je okus prehitro razgubil, če si jo zajel preveč, ti je šlo na bruhanje in se ti je zagabila za nekaj dni. Ko pripovedujem te zgodbe, me ljudje često postrani gledajo. Kaj pa čem, nekateri sodobniki so pa Cedevito žvečili, ki je sam brez vode ne prebavljam najbolje. V osnovni šoli pri gospodinjstvu sva s prijateljem izmuznila kozarček rumenega, medtem ko so ostali cvrli ter kuhali. Na najino nesrečo naju je dobila “tovarišica”, ki je že skoraj klicala rešilce zaradi prevelikega vnosa ionov v telo. Ne vem, kaj je pri vsem tem tako čudnega; še danes kdaj maznem zrno ali tri Vegete, okus mi je božanski. Se pa spomnim učiteljice slovenščine, ki nam je razlagala, da je sama v osnovni šoli kradla krede in jih jedla (zdravnik je kasneje ugotovil, da ji primanjkuje kalcija, ampak OK). Suum cuique.
Včeraj sem rutinsko hodil po najboljšem sosedu, iščoč vsakdanji futer, ko na polici med odpadno hrano (junk food) zagledam prej omenjeni Kelly’s čips z Vegeto. Čipsa ne pojem ravno veliko (cca. dve vrečki na leto), ker je čisto pretežak za želodec in še nič nimam od njega (enak učinek pri cigaretih). Vendar sem tokrat naredil izjemo, ker sem hotel okusiti priljubljeno začimbo na malo manj priljubljeni hrani. Seveda je Kelly’su uspelo nekaj podobnega kot novemu Terminatorju, saj je ogaben do konca. Najprej se mi zagabijo že ostudni koščki krompirja, ki so ponekod zelo različnih odtenkov, od črnih do zelenih. Ne vem, kako je pri ostali proizvajalcih, a Kelly’s ima zelo slab nadzor nad kvaliteto (ali pa se jim sladko jebe). Poleg tega so rezine zelo nekonsistentno spečene in premastne. Ampak: okus. No, ni ga. Ko streseš čips vun, se nič ne razlikuje od navadnega soljenega čipsa. Tudi po okusu ne, le da je še slabši. O Vegeti itak ne duha ne sluha, o klasičnem slanem okusu pa tudi ne, tako da tale zmazek ni ne tič ne miš. Saj tudi težko najdeš kakšno pomembno karakteristiko Vegete; če pogledate tretjo sliko, vidite, da sem v celem čipsu uspel najti le kubični milimeter velik kvazi korenjček. Ja, Kelly’s, to je okus Vegete. Jebi se, zagabil si mi čips in dvomim, da ga bom sploh še kdaj kupil. Vegeti pa tudi priporočam, da sami kaj ukrenejo v tej smeri, saj je navsezadnje na kocki tudi njihov ugled.
Vrečka Kelly’s Vegeta čipsa
Videz “spominja” na klasičen soljen čips. Okus takisto.
Le mikroskopsko zrno korenjčka nakazuje na obstoj Vegete
