Categories
Šola Turistika Video

V živo iz Pompejev

Verjetno se vam je že kdaj zgodilo, da ste se (po naključju) znašli na nekem kraju, za katerega ste šele kasneje izvedli, da se je tam zgodilo nekaj pomembnega, in bi bilo tisto doživetje mnogo bolj zanimivo in evforično, če bi ta kraj poznali že prej. Taka situacija je zadela mene po maturantskem izletu leta 2005.

Prvi dan smo se po 15+ urni vožnji vsi pomečkani narisali v nek generičen hotel v Neaplju, drug dan pa smo vsi sežgani od prejšnje noči s sončnimi očali in sibirskim tigrom odšli gledat ostanke Pompejev1. Sicer je bil miniizlet dokaj zanimiv, kvaril ga je le “Pardon my French” vodič, samooklicani Napoleon. Med drugim smo zašli tudi v nek zanikrn stadium, kjer v bistvu nismo izvedeli nič pametnega, nihče pa tudi ni povedal, da je ravno tam leta 1972 ena mojih najljubših skupin, Pink Floyd, priredila koncert sama sebi in mogoče kakšnemu rimskemu bogu.

DODANO 2010: Končno sem se dokopal do spletne strani, ki v celoti pojasnjuje misteriozen napis na vhodu v amfiteater. Tam preberemo, da je bil ta amfiteater (takrat imenovan spectacula) zgrajen iz zasebnih financ Quinctiusa Valgusa, sin Gaja, in Marciusa Porciusa, sin Marka, (poslovenjeni imeni sta verjetno Kvinkcij Valg in Marcij Porcij).
Prikaži večji zemljevid

To je ta prostor, kjer je Waters verjetno sanjal o ostrigah, Gilmour pa je svojo stratocoasterko zakopano v pesek nehumano mučil. Vsa izkušnja je bila tako zelo nespektakularna, a sem vsaj ob gledanju Live At Pompeii ugotovil, da sem tam pravzaprav že bil. Zategadelj sem notranje miren. Za konec sledi še izseček iz performansa Floydov in nekaj fotografij. Hvala za pozornost in ostanite še naprej z nami!

  1. Seveda je bilo ravno takrat najbolj vroče, saj sonce in vročina blagodejno delujeta na organizem, prepojen z alkoholom. []
Categories
Fotografija Turistika

Daleč stran

Daleč stran želi si noro srce
zidovi mestni
kradejo mi ime
daleč stran od ponorelega sveta

prepeva skupina Panda. Danes, po napornem delavniku in včeraj po napornem delavniku v dežju, sem slovesno odprl kolesarsko sezono, idejo mi je dal Kašpar.
In prav daleč ni bilo potrebno, odpravil sem se do preddvorškega jezera in še malo okoli, da sem nabral 20 kilometrov. Jekleni konjiček (zvesti Scott) je pridno čakal celo zimo v garaži, rahlo obdan s prahom. A ni bilo sile, deloval je dobro kot prvi dan. Vreme je bilo fantastično; pravo presenečenje po včerajšnji uscani Zofki. Sonček je na plano zvabil tudi nebroj ljudi, saj je bilo povsod dovolj avtomobilov. K sreči sem s seboj vzel fotoaparat, tako da spodaj lahko občudujete prekrasne fotografije. Baje bo že v torek sneg?! Danes pa uživantskih 15° C. Ne moreš verjamet.

cesta-polje.jpg drvo.jpg jazst.jpg jezero.jpg

kolo.jpg lone.jpg preddvor.jpg

storzic-zaplata.jpg travnk.jpg zaplata.jpg zafran.jpg

Za sladokusce pa še internetno linijo obremenjujoče (vsaka okrog 2 MB) panorame v skoraj polni ločljivosti:

Hotemaže z bližnjega hribčka
Preddvorsko jezero
Hribovje
Storžič in Zaplata

Na koncu pa za dobro vago še filmček, ki sem ga posnel ob jezeru Črnjava pri Preddvoru:

Categories
Fotografija Turistika

Heiligenblut – Großglockner

Po mesecu premora sem se zopet odpravil zarezovat vijuge v belo snov. Tokrat sem se odločil, da se pridružim KŠKjevcem, saj so karte nesramno ugodne, pa še za vse ostalo je poskrbljeno.1 Ker je Heiligenblut kanček dlje in ker smo imeli rahlo nerazgledanega voznika (kar smo izvedeli kasneje) smo se iz Kranja odpravili že ob šestih, tako da sem vstal ob jebeni peti uri.
Med triurno vožnjo se ni dogajalo kaj presenetljivega, saj nas je večina spala. Toda taglavni niso, zato so na radio našopali uspešnice Simone Weiss, ker drugega CDja pač ni bilo. Še vedno bi lahko preprosto ugasnili vse skupaj, a ko že petič v polsnu na nečloveški glasnosti slišiš Malaiko, je to le posebno doživetje. Tako sežgani smo se ob dobri deveti skobacali iz busa, pripravili opremo in se podali do žičnice. Manjša težavica je v tem, da je parkirišče dokaj oddaljeno in je treba v pancerjih prehoditi celo vasico, da prideš do žičnice. Karkorkoli, hitro smo se znašli na vrhu prijetnega smučišča. Že takoj sem bil navdušen, saj je bil sneg prvovrsten in povsod ga je bilo dovolj. Velika večina je bila naravnega in največji užitek je ravno smučanje po neumetnem. Prog je dovolj in tudi dolge so, kar še pridoda k vzdušju. Najbolj pa fascinira pokrajina, saj se nahajaš na gori, ki jo obkrožajo še večje gore in pogled, kamor ti seže oko, je res izjemen. Takenako so kvalitetne vse vlečnice/žičnice/sidra, kajti smučaš lahko prav od najvišje točke pa čisto do dna v Heiligenblut. Posebno posrečen je mavrično obarvan podzemni vlakec, ki te odpelje na drug del smučišča. Ta namreč ni lahko dostopen, tako da nanj prideš le skozi tunel.
Nasploh me je presenetila prijaznost žičničarjev, saj ti skoraj vsak zaželi dobro smuko oziroma na hitro kaj pripomne o lepem vremenu. Vidi se tudi trud ostalih; proge so bile namreč fenomenalno pripravljene in so za razliko od Krvavca zdržale do štirih popoldne. Kupčki so se pojavili proti koncu skupaj z ledenimi ploskvami, zemlje pa ni bilo na spregled. Ja, naravni sneg še vedno zmaga.
Ob šestnajsti uri smo udarili zadnjo smuko, tokrat najdaljšo. Od vrha do podna. Uživantsko. Nato smo se zopet enako hitro skobacali v bus, kjer smo ob pomoči šilca borovničk in drugih omam (čokolada PRESS) zajadrali v triurno vožnjo proti Kranju. Več fotografij se nahaja v galeriji KŠK.

slika010.jpg slika014.jpg slika017.jpg

slika019.jpg slika025.jpg slika026.jpg

slika027.jpg slika028.jpg slika029.jpg

slika030.jpg slika011.jpg slika022.jpg

  1. 25 € za celodnevno in avtobusni prevoz; ni slabo. []