Prejšnji festival je uspel, čas je bil za novega. S fotkami so bili takisto nadzadovoljni, zato me je Tine povabil, da pridem še v drugo. Sam napovednika nisem bil opazil in bi ga ziher spregledal. Ob pogledu na spisek bendov niti nisem vedel, kaj naj pričakujem (oh, glasbeno nerazgledano dete!), a je bilo enako s prvim koncertom, pa sem si rekel, da bo sigurno zažigalo. Glede fotografskih zadev sem bil že malo bolj izvežban, zato sem SB-900 pustil kar doma, nisem pa pozabil na malega 50mm f/1,4 AF-S, kot se mi je to zgodilo zadnjič. Treba je poskusit kaj novega; za širokokotneža vem, kako se obnaša pod odrom, za palčka Smuka pak ne. Na začetku je bilo zopet nekaj mini treme, kam se postavit, kako ne težit glasbenikom, kako ne zakrivati pogleda publiki, a sem po 10 minutah že pozabil na take malenkosti. V glavi sem imel ekstra opozorili, da naj pazim na kompozicijo ter skušam ustvariti čimbolj minimalistične ter abstraktne fotografije. Izkušnja iz prvega YugoReza je bila grenka, saj sem ustvaril ogromno brezveznih fotk. Z digitalnim je hudič, ker lahko zapadeš v past spominske kartice ter kar streljaš vsepovprek, nakar končaš noč s 400 posnetki. Tokrat sem jih naredil 630 in doma sem se z glavo rahlo udaril v steno. Ampak! Ta lekcija je bila zlata vredna. Najprej sem takoj naslednji dan zbrisal 500 fotk. Brez usmiljenja. Če se mi v 0,0034 sekunde fotka ni dopadla, sem jo poslal v nebesa /dev/null/. Nato sem preostanek srečnežev porezal, da je vsaj približno spominjalo na kompozicijo. S končnim izdelkom sem zelo zadovoljen. Osebno mi je boljši od prejšnjega, naučil sem se nekaj o kompoziciji in lažje brišem slabe fotke, ker itak samo prostor na disku odžirajo. Celotna galerija se nahaja tukaj.
“Kaj pa nefotografski vidik?”, vas slišim vpiti v ozadju. “Ej, stari, noro!”, odvrnem. Razn debele mastne zamude, je bila vzdušje ino izbira godcev zopet všečna. Prvi so vžgali hrvaški Vlasta Popić, za katere sem najprej mislil, da so dekliška skupina, tako kot prejšnjič Punčke ali Ž/BUKA. Enivej, igrali so zelo všečno, energično ter z mnogo heca. In punca je bila na bobnih! Naslednja so ga urezali Barely Modern, trije slovenski fantiči z indie/punk/british prizvokom. Všeč mi je bil sofisticirano prekajeni bobnar ter pevec, ki je iz sebe spustil zavidanja vredne količine decibelov. Tako kot njihova vintage očala, mi je bil super stil glasbe. Ne vem, zakaj sam ne odkrijem takih bandov? Na koncu smo slišali še srbski Petrol, ki je bil baje glavna atrakcija dneva. S kolegico sva se navduševala nad gospodično za sintisajzrom, ki očitno obvlada svoj posel ter se komot znajde med feršterkerijo. Stilsko so bili malce podobni ŠKM bandi s prejšnjega YugoReza. Torej, zelo inovativni ter navdušujoči na začetku, a proti koncu postanejo že malo težki za poslušat. Najboljši motiv je bil vsekakor pevec s svojo polno grivo, ki se je zapletala v zanimive poze. Slednjo fotko sem poslal na Mladino in so jo objavili, juhej! Če potegnem črto, je bil tokratnji YugoRez zopet zmagovalen. Vedno me pozitivno presenečijo (meni) neznani bandi, zato sem bom tretjega z veseljem udeležil!
