Kako je s cincanjem in upanjem na boljše čase/odlaganjem v nedoločenost, sem predaval že v prejšnjem zapisu o praznično okrašeni Ljubljani. Tale zapis je namenjen točno tistemu dnevu, ja. Okoli poldneva me je kar zagrabilo, ker je bil tako lep dan, da sem samo pograbil fotiča in šel ven. Kaj ti pa sploh drugega preostane; pojdi ven in se uči! Zatorej niti ne bom kaj dosti filozofiral tu, pustil vam bom, da si zadovoljite vse estetske potrebe na sledeči galeriji.
Dvajsetega tega meseca sem se na prekrasen dan odpravil fotkat okolico našega kraja. Za zvečer sem imel plan, da grem še v Ljubljano in Kranj poslikat novoletno vzdušje. Ko sem prišel domov, sem bil crknen, pa še vsi so prepričevali, češ, naj ne grem, ker je mraz. Seveda je mraz, če je bil pa popoln dan za fotkanje – jasno ko suza. Še snega je bilo toliko, da je vsaj približno izgledalo praznično. Ampak sem raje rekel, da grem drugič, bo že še kdaj lepo vreme, sem si rekel. No, potem je prišlo nekaj dnevno deževje, sneg je izginil, oblaki pač ne, zato so sledeče fotke veliko manj seksi kot bi lahko bile. Za naslednjič bom vedel.
Takole postaneš potem kritičen, ko preveč bereš Kena Rockwella. Če bi se odpravil na načrtovan dan, bi bilo nebo lepše in ne črno/zmazano sivo, mogoče bi se videla še kakšna zvezdica. Popolno sliko bi zaokrožila še kakšna zaplata snega tu in tam, da res pričara pravo vzdušje. Malo “zamere” gre tudi mestnim oblastem, saj je mesto prava gradbena štala. Parki so zagrajeni z železno ograjo, izza nebotičnikov in cerkva štrlijo žerjavi, ulice so prekopane. A še vedno se najde dovolj kotičkov za dober posnetek. Najprej sem se odpravil na grad, ker se verjetno zvečer zapre in tudi ponoči se mi ne da plezati nanj. V starem delu ali kje okrog itak nisem dobil parkirišča, zato sem avto porinil na nek pločnik blizu Streliške, nato pa hop na grad. S seboj sem nesel stojalo, ki mi je prišlo prav, a bi moral vzeti tistega manjšega novejšega, ker je bolj priročen, saj se mi na koncu ni dalo ubadati več z njim. Kakor koli, na gradu me je presenetila še vstopnica dveh evrov za stolp, ki je itak bistvo gradu. Dobro, res da lahko pogledaš še dvajsetminutno predstavitev zgodovine Ljubljane v 3D, ampak tega ne priporočam, ker imajo očitno slabo nastavljene projektorje in je 3D efetka bolj malo1 , te pa fino boli glava od stalnega fokusiranja. Po drugi strani je bil stolp bolj zabaven (tudi ker sem bil prvič tam), razgled je naravnost fantastičen in uspelo mi je kar nekaj dobrih fotk. Še dobro, da je fotič na stojalu, da si vmes lahko grejem roke v žepih, heh.
Imel sem namen takoj iti na Prešerca stisnit nekaj klišejskih fotk, a sem na polovici že zaslišal razposajeno množico ob vokalih Severine, kar mi je dalo misliti, da s stojalom in fotičem v tej gužvi nimam kaj iskati, zato sem se odpravil prek Mestnega trga do šuštarskega mosta nazaj do Prešernovega trga. Vmes sem posnel nekaj čisto nevmesnih/voajerskih scen, ker drugega med spuščanjem z gradu pač ni bilo. Okrog Mestne hiše sem pajsnil kuhančka (izdatno zabeljen z borovničkami PRESS), nato še smuknil k Zokiju na ogled jaslic. Ki so bile neverjetno nadrealistično bizarne, otroci bodo verjetno imeli nočne more od te “umetnosti” ter psihoidne glasbe. Diego de Brea, da nimaš kaj s tem slučajno? Po tistem zaokroževanju čez Čevljarca sem se do prvotnega cilja prisvaljkal ravno v trenutku, ko se je koncert nehal in množica se je priročno razlila na tisoč strani, tako da je bil trg razumno poln. Svetlobe je bilo dovolj, da sem kar iz roke škljocnil nekaj fotk in nato odpeketal proti domu. Sredi poti sem se premislil in zavil še do Kranja kaj poslikat. Na srečo mi je kmalu začela utripati baterija, ker je bilo okrasje borno in malenkostno. Naredil sem tri fotke ter šel domov spat.
Zopet sem kanček pozen s objavljanjem zapisov na Kroniki, ker se je zadnje čase nabralo nebroj dogodkov ter gigabajtov fotografij. Sledeči komplet je izpred dveh tednov, ko sem nič hudega sluteč ždel za računalnikom ter brskal po duhamornih dokumentih. Ozrl sem se skozi strešno okno, da si spočijem oči, a naletim na kristalno jasno nebo z le kepico oblakov na sredini, te pa obdaja božanska rdečeoranžna svetloba sončnega zahoda. Niti sekunda ni minila, že sem imel v rokah Nikona in postreljal nekaj posnetkov kar z okna; mogoče bo sonca že konec, ko pridem ven, sem si mislil. Nase sem vrgel nekaj oblačil in tekel ven slikat. Sonca še dolgo ni zmanjkalo, saj sem še celo uro fotkal nore odtenke, ki jih je na okolico in nebo metalo pojenjajoče sonce. To je bila še prva resnejša priložnost, da vadim fotkanje s kratkim zaklopnim časom; tudi do pol sekunde je šlo. Za ljudi in druge poskakujoče dogodke včasih še 1/60 sekunde ne zadostuje, tu pa mi je uspelo perfektno, hvala za vprašanje. Ujel sem nekaj klasičnih motivov zahoda, kakšen del infrastrukture tu, tam cerkev ob boku prometne ulice, nato daljnovodi, ob katerih se mi zdi, da živim v industrijsko naprednem megapolisu. A na srečo ne.
Ko se je okrog šestih že popolnoma stemnilo, sem domov tekel še po stojalo, saj sem si že dolgo želel narediti kakšno fotko nočnega neba ino zvezd. Ta projekt se je izkazal za še težjega, ker a) je bilo pasje mrzlo, jaz pa pomanjkljivo oblečen b) bilo je črno kot v luknji, a seveda kakšne svetilke za lažje nastavljanje fotoaparata nisem imel, pa še avtofokus ne dela c) imam Nikonove ED objektive, katerim se fokusno območje širi in krči ustrezno zunanji temperaturi, zato ne moreš preprosto fokus nastaviti na neskončno in objektiv usmeriti na zvezde. Portrebno je bilo kar nekaj poskusov, da sem zvezde ujel v ostrino leč, nakar opazim, da za seboj puščajo sledi. Ja, fotkal sem jih časom tridesetih sekund, a je že to očitno dovolj, da se malo premaknejo. Še v nadaljnji uri sem le zapregel vse prave nastavitve in ujel nekaj čudovitih trenutkov. Fotoaparat sem obrnil še proti Storžiču in Zaplati, za Krvavcem pa sem ujel Orionovo meglico. No, vsaj zdi se mi, da je to to, sicer naj me kdo popravi.
Če kdo slučajno še ne ve, vse svoje umetnine objavljam tudi na deviantArtu, kamor dam slike polne ločljivosti, tako da lahko kupite tudi kakšno natisnjeno v svojem priljubljenem formatu in papirju.
