Dons sm sanju da sm en črv;
na glav sem’ je en jajc razbiu
in hmal zatemu sm umrv.
Hotu sm splezat čez eno brv
ker zjutri nism nč ga spiu.
Zataknu sem si palec v nozdrv.
U glavo sem’ je smejala še postrv
ker sem čudno spletel vrv.
Pojedel sem jo za kosilo.
Sm iz vode jo nataknu na ostrv
a sem tega spomnil se takrat stoprv,
Če spet pozabu ne bom cedilo.
// Strela in Grom BFF //
To je v fotografiji vse. Imate lahko še tako dober fotoaparat, še ostrejši objektiv, še več ISO razpona, a če na pravem mestu ob pravem času ne stisnete gumba, ne boste imeli zmagovalne fotografije. Tako se mi je zadnjič na Tadejini žurki posrečila spodnja fotografija. Zaklopni čas je bil zelo dolg (četrtina sekunde), malo sem seveda imel sreče. Rezultat je fotografija, na kateri je prižgan fleš drugega fotoaparata, brez kakšnega radijskega ali svetlobnega proženja. Ponosen sem.
Malomarnost srečamo na vsakem koraku in o večjem “spodrsljaju” sem pred časom že pisal ter nadrobno razlagal, kaj malomarnost je. Na prekrasnem februarskem sprehodu sem opazil še drug primer in na moje veselje sem imel s seboj fotoaparat. Sprva se nevarnost niti ne zdi tako velika, prej občudujemo umetnost narave. Če pa vam povem, da se je dolžina ledenih sveč bližala dvem metrom, situacija vsekakor ni prijetna. Še dobro, da ta hlev stoji osamljen ter izven Tupalič, da se kdo ne poškoduje. So pa sveče lepe, se strinjam.
