Čisto po naključju sem odkril dva filma o skejtantu/dilcanju/deskarjenju/rolkanju/pomivanju asfalta. To sta velecenjeni Damage iz leta 2002 in Uči se! iz lanskega leta. Zelo lepa poteza avtorjev, sedaj čakam še na Mitja Okorna, da nekam na splet nalima svoja Not Sponsored 1 & 2. Damage je iz naše mladosti, nenadjebljivo leto dva tisoč drugo, v katerem smo tudi mi začeli nekaj poskušati z ukrivljeno desko na štirih koleščkih. Prav z veseljem nostalgično gledam spodnja filmčka in občudujem mestno sceno, saj so nekateri prav odlični skejterji, medtem ko cela kulisa na podeželju pač zelo niha.
Oba filma sta kratka, a jedrnata bisera, napolnjena z modrostmi glede same tehnike ter tudi življenja. Damage doseže kakšnega profesionalnega ameriškega, tudi po zaslugi (takrat norih) animiranih vmesnih sekvenc. Nasploh pa je vsak izdelek, ki beleži dogajancijo v sloveniji zlata vreden. Tako, za gledanje ob zimskih večerih čez kakšnih 60 let. Za posladek še ena športna fotografija, čeravno moj fotoaparat zmore le ubogih 1,3 FPS 🙁
Še vesela novica – tole je stoti zapis, stoletka torej!!! Hvala vsem. Prvi zapis najdete tu. Dve leti novega bloga!
Včasih pomislim na stanje v naši občini in se spomnim kakšnih perverznih potez prebivalcev/župana/občinskega sveta ter si mrmram, da je to to in da slabše ne more biti. A se vsakokrat uštejem. Danes so meni nič tebi zastonj kosilo v glavni vasi naše občine, Šenčurju, postavili kip *vdih* KRAMPERJU *izdih*.
Baje kot zahvala Mariji Tereziji, ker je krompir prinesla v avstrijsko monarhijo in Slovence rešila pred lakoto(?!).1Hoteli so biti prvi (na svetu?), a so jih pred kratkim prehiteli Hrvati s svojim kipom. Resda je grši in ne omenja Marije Terezije, vendar mi za oboje troje visi do Pakistana, zato ker naš izgleda kot nedokončano pristajališče za helikopter. Takoj naj povem, da, čeprav trpimo skupaj v isti občini, se odločno distanciram od veleumnega projekta. Nasploh mi je ideja popolnoma abnormalna in abotna. Veliko je krajev v občini, kamor bi bilo pametneje investirati (predvsem infrastruktura), ne pa da se ob nekem redundantnem kipu veselijo kot druidi solsticija pri Stonehengu.
Dozdeva se mi, da je Šenčur naša izpeljanka Avstralije (saj veste, koga so Angleži vozili na enosmerne počitnice tja?) Kot je že rekel naš pesnik Ali En: “Al hočmo v Evropo al Šenčur?!” Sicer pa ogled stranke Društva za priznanje praženega krompirja kot samostojne jedi pove dovolj:
Krompirju se dan danes v sodobni družbi godi zelo velika krivica. Pomislite samo, kaj vse delamo s kromipirjem? Lupimo ga, pražimo, kuhamo, zapiramo ga v kleti, kamor nikoli ne posije svetloba in se na najbolj nizkotne načine izživljamo nad njim. Mar ni to nečloveško?
Kako je torej zgledala vsa ceremonija? Najbolje, da pogledate priložene fotografije in filme. V glavnem pa natrpano in neokusno v vseh pomenih. Z odkrivanjem kipa so premeteno zavlačevali, saj se je ljudstvo po odkritju v 10 minutah razpolovilo. Povsod so bile stojnice, ki so ponujale krompir ali kaj v povezavi z njim. Na eni je kuhal celo Slavko Adamlje – krompir z bučami. Njegov ni bil slab, dober pa tudi ne, je bil pa zagotovo najboljši izmed vseh. Toliko o prazniku krompirja.
Opaziti je bilo tudi delegacijo POP TVja, kar da slutiti, da bodo danes novice prepredene s tem dogodkom (O, radost! O, sreča!). V senci pa je tudi posedal vremenko Miran Trontelj, upravičeno izmučen, ker ga je narod na cesti prepoznaval, hkrati pa je hotel biti vsak pameten in so mu stresali enovrstičnice tipa: “O, lejga Miran! Ti, dej puvej kuga bo z vremenam jutr?” ter “Bohdej, guspod Trontl. Ja kuko ste pa televizij fejst! Kuko pa kej z vremenam kaže?” ad infinitum. Okrog se je svaljkalo še nekaj ponudnikov alternativnih izdelkov in storitev, od suhe robe do nekega bavarskega oča, ki je velikodušno točil odlično domače pivo.
Piknili smo v nekaj vrst krompirja (z bučami, s slanino, z bučkami, s klobaso, vsi pa so vsebovali preveč masti), polokali kantico piva ter kozarček ali tri vinca. Po odkritju kipa smo se po hitrem postopku izbrisali s kraja zločina. Skrbi me le, da bo taka ceremonija potekala na vsak dan mladosti. Kaj pa veš, mogoče se bodo pa o tem dnevu v šoli učili čez kakšno desetletje. Takrat bom ponosno ves zgužvan stopil pred mulčad in jim rekel: “Takla smo mel.”
Kroatom in Nemškutarjem je pokazala sredinca in rekla, naj žvečijo potico. [↩]
Verjetno se vam je že kdaj zgodilo, da ste se (po naključju) znašli na nekem kraju, za katerega ste šele kasneje izvedli, da se je tam zgodilo nekaj pomembnega, in bi bilo tisto doživetje mnogo bolj zanimivo in evforično, če bi ta kraj poznali že prej. Taka situacija je zadela mene po maturantskem izletu leta 2005.
Prvi dan smo se po 15+ urni vožnji vsi pomečkani narisali v nek generičen hotel v Neaplju, drug dan pa smo vsi sežgani od prejšnje noči s sončnimi očali in sibirskim tigrom odšli gledat ostanke Pompejev1. Sicer je bil miniizlet dokaj zanimiv, kvaril ga je le “Pardon my French” vodič, samooklicani Napoleon. Med drugim smo zašli tudi v nek zanikrn stadium, kjer v bistvu nismo izvedeli nič pametnega, nihče pa tudi ni povedal, da je ravno tam leta 1972 ena mojih najljubših skupin, Pink Floyd, priredila koncert sama sebi in mogoče kakšnemu rimskemu bogu.
DODANO 2010: Končno sem se dokopal do spletne strani, ki v celoti pojasnjuje misteriozen napis na vhodu v amfiteater. Tam preberemo, da je bil ta amfiteater (takrat imenovan spectacula) zgrajen iz zasebnih financ Quinctiusa Valgusa, sin Gaja, in Marciusa Porciusa, sin Marka, (poslovenjeni imeni sta verjetno Kvinkcij Valg in Marcij Porcij). Prikaži večji zemljevid
To je ta prostor, kjer je Waters verjetno sanjal o ostrigah, Gilmour pa je svojo stratocoasterko zakopano v pesek nehumano mučil. Vsa izkušnja je bila tako zelo nespektakularna, a sem vsaj ob gledanju Live At Pompeii ugotovil, da sem tam pravzaprav že bil. Zategadelj sem notranje miren. Za konec sledi še izseček iz performansa Floydov in nekaj fotografij. Hvala za pozornost in ostanite še naprej z nami!
Seveda je bilo ravno takrat najbolj vroče, saj sonce in vročina blagodejno delujeta na organizem, prepojen z alkoholom. [↩]
