Naravnost obožujem razne obletnice, dosežke in pripetljaje, ki jih je možno kvantificirati (brez tega moški ne moremo živeti, pravi Jeremy Clarkson). Ko sem novembra lani dobil nov fotoaparat, sem si zabičal, da bom najprej nastavil števec slik na ničlo ter da se ne bo nikoli ponastavil, ter bom lahko ob 100,000. fotki priredil masten žur. Ali pa pri 150,000., kjer domnevno zaklop kruto smert stori. Pa sem mislil že istega meseca kojci nalimati semkaj prvo fotografijo sploh; primarne fotone, ki jih bo bleščeče nov senzor prvič ugledal v življenju. Novo rojstvo, prebujanje, oh, mojstrovina! Seveda sem zajebal sceno, ker nisem bil navajen ultra občutljivega gumba za proženje. Zato je kot prva slika na kartici končal en velik kvadrat črnine; fotoaparat sem ravno vzel iz plastične vrečke, objektiva pa še ni imel na sebi, le zaščitni pokrovček. Kurc, pa tak umetnik. Sem pa do sedaj dosegel drug “uspeh”: presegel sem magično število 5000 fotk. Ker nočem, da orodje stoji zaprašeno, ga vzamem na vsako pasjo procesijo ter ga molim naključnim mimoidočim pred ksiht (fotoaparat, packi!). Resda kakšen bolj navdušen fotograf 5000 fotk stisne v pol dneva na delno zanimivi košarkaški tekmi, a vseeno to znaša nekako četrtino, kar sem prej posnel s kompaktnežem. Torej, fotke si sledijo as follows:
Kategorija: Visoko
Categories
Cipaste maškare
Najprej vesela novička: poleg tega, da je Petra Majdič spektakularno osvojila medaljo, je bil prejšnji zapis dvestoti po vrsti, kar je svojevrsten dosežek! Sicer se dvestotka proti tisoč in nekaj na Twitterju ne sliši veliko, vendar gre v ta blog neprimerno več truda ino časa1. Sedaj pa resnejše teme: pust/maškare/staropoganska vraževerja. Za pusta se že dolgo nisem napravil, a letos so me prijatelji le prepričali, da naj grem z njimi vun. Hitro sem pobrskal po fotrovi garderobi ter skupaj navrgel elemente za Ivana Serpentinška. Modri delovni kombinezon, karirasta srajca, gozdarski čevlji, meter, rdeč svinčnik, ošiljen z nožem, kapa ter očala za švasanje. Z glasom in imitacijo nisem pretiraval, sem itak izpadel že dovolj fotrsko.
Ipak me vsako leto preseneča, zakaj se toliko moških preoblači v ženske. Pri nas ni bilo nič drugače, dva brancina sta se hotela preizkusiti v nežnejšem spolu. Na koncu sta ugotovila, da so ženske v bistvu prave junakinje. Nedrček te tišči, s petkami si zvijaš gležnje, zaradi miniča in najlonk ti svinjsko mrzlo piha v rodila, ličila ti neprodušno zaprejo kožo in zato se potiš. Vsa čast, punce! Ker tipi nismo vešči ličenja sploh, smo se odpravili v Škofjo Loko h kolegici vizažistki po pomoč. Prvega je namazala zelo elegantno, druga cipa si je zaslužila le tri poteze s čopičem in krivo šminko, jaz pa sem vmes lepo prožil ter preizkušal novo igračko SB-900. Gostiteljica se je preobrazila v zebro (čeprav me je sprva spominjala na člana skupine KISS), še druga spremljevalka pa je predstavljala karto as (poker face PRESS). Skoraj naslednjega dne smo le odpeketali v Kranj, kjer smo se naguzili v Planetu Tuš. Gužva je bila nepopisna, a smo zaradi prijateljev k sreči dobili vsaj sedišča. Za kamor drugam itak ni bilo; preveč naroda! Fotografije sledijo po naslednjem kliku
Categories
Zimski sprehod
Kako je s cincanjem in upanjem na boljše čase/odlaganjem v nedoločenost, sem predaval že v prejšnjem zapisu o praznično okrašeni Ljubljani. Tale zapis je namenjen točno tistemu dnevu, ja. Okoli poldneva me je kar zagrabilo, ker je bil tako lep dan, da sem samo pograbil fotiča in šel ven. Kaj ti pa sploh drugega preostane; pojdi ven in se uči! Zatorej niti ne bom kaj dosti filozofiral tu, pustil vam bom, da si zadovoljite vse estetske potrebe na sledeči galeriji.
