Categories
Fotografija Ustvarjalnost Visoko

Nokturno

Zopet sem kanček pozen s objavljanjem zapisov na Kroniki, ker se je zadnje čase nabralo nebroj dogodkov ter gigabajtov fotografij. Sledeči komplet je izpred dveh tednov, ko sem nič hudega sluteč ždel za računalnikom ter brskal po duhamornih dokumentih. Ozrl sem se skozi strešno okno, da si spočijem oči, a naletim na kristalno jasno nebo z le kepico oblakov na sredini, te pa obdaja božanska rdečeoranžna svetloba sončnega zahoda. Niti sekunda ni minila, že sem imel v rokah Nikona in postreljal nekaj posnetkov kar z okna; mogoče bo sonca že konec, ko pridem ven, sem si mislil. Nase sem vrgel nekaj oblačil in tekel ven slikat. Sonca še dolgo ni zmanjkalo, saj sem še celo uro fotkal nore odtenke, ki jih je na okolico in nebo metalo pojenjajoče sonce. To je bila še prva resnejša priložnost, da vadim fotkanje s kratkim zaklopnim časom; tudi do pol sekunde je šlo. Za ljudi in druge poskakujoče dogodke včasih še 1/60 sekunde ne zadostuje, tu pa mi je uspelo perfektno, hvala za vprašanje. Ujel sem nekaj klasičnih motivov zahoda, kakšen del infrastrukture tu, tam cerkev ob boku prometne ulice, nato daljnovodi, ob katerih se mi zdi, da živim v industrijsko naprednem megapolisu. A na srečo ne.

Ko se je okrog šestih že popolnoma stemnilo, sem domov tekel še po stojalo, saj sem si že dolgo želel narediti kakšno fotko nočnega neba ino zvezd. Ta projekt se je izkazal za še težjega, ker a) je bilo pasje mrzlo, jaz pa pomanjkljivo oblečen b) bilo je črno kot v luknji, a seveda kakšne svetilke za lažje nastavljanje fotoaparata nisem imel, pa še avtofokus ne dela c) imam Nikonove ED objektive, katerim se fokusno območje širi in krči ustrezno zunanji temperaturi, zato ne moreš preprosto fokus nastaviti na neskončno in objektiv usmeriti na zvezde. Portrebno je bilo kar nekaj poskusov, da sem zvezde ujel v ostrino leč, nakar opazim, da za seboj puščajo sledi. Ja, fotkal sem jih časom tridesetih sekund, a je že to očitno dovolj, da se malo premaknejo. Še v nadaljnji uri sem le zapregel vse prave nastavitve in ujel nekaj čudovitih trenutkov. Fotoaparat sem obrnil še proti Storžiču in Zaplati, za Krvavcem pa sem ujel Orionovo meglico. No, vsaj zdi se mi, da je to to, sicer naj me kdo popravi.

Če kdo slučajno še ne ve, vse svoje umetnine objavljam tudi na deviantArtu, kamor dam slike polne ločljivosti, tako da lahko kupite tudi kakšno natisnjeno v svojem priljubljenem formatu in papirju.

Categories
Čas-opis Visoko Wii

Znoru

Eno uro sem igral predzadnji level v zimskem svetu New Super Mario Bros., nato sem jezen nehal in poskušal zagnati Super Mario Galaxy, da se pomirim. Ni mi uspelo, ko Wii že tretjič ni prepoznal ploščka. Popizdu sem.

Super Mario Galaxy prafaktorji

Categories
Fotografija Visoko

Jaka

Po rodu sivi žako, po sorodstvenih vezeh moj prijatelj že od mojega osmega leta. Niti ne vem, kako smo ga dobili, je pa podobno zverinico imela že babi, pa sem verjetno težil, da jo hočem tudi jazst. Ja, to je ena izmed tistih ptic, ki odlično govori. Poleg tega oponaša še nebroj vsakodnevnih stvari in te tako meče na finto. Vsekakor zelo zahteven ljubljenček; vedno je rad v središču pozornosti, še rajši se razvaja. Posvetiti mu je treba ogromno časa, sicer ga lahko kaj hitro prime depresija ter si začne puliti perje. Ta proces je zelo težko obrniti, zato je bolje, da do njega niti ne pride.

Danes sem z Jakom naredil en kratek photosession, ker sem ugotovil, da v bistvu nimam kakšne prave njegove fotografije. Velikega fotiča se je malo bal, a je že kmalu padal v poze vredne Janice Dickinson. Kar malo preveč živahen je bil, saj je v slabo osvetljeni sobi z zaslonko 1,4 zelo težko loviti pravi fokus. Nekaj fotk je le uspelo in jih prilagam spodaj. Malo sem mu podturil že plod rožičevca, da so bile poze bolj razgibane, a je ta sadež nasploh njegova najljubša igrača, pa še hitro jo lahko zmelje v prafaktorje. Preostanek časa je hitro izkoristil za kukanje v svojo hišo (votlo deblo), ker je do nje zelo zaščitniški in nima rad, da mu kdo kaj rije okrog domovanja.