Danes, 8. 8. 2008 ob 8. uri in 8 minut po lokalnem času, so se začele 29. poletne Olimpijske igre. Tokrat potekajo v Pekingu, Kitajska. Deželica komunističnega kapitalizma, cenene hiper produkcije ter sladko kislih pečenih psov je uresničila stoletni sen in naposled le gosti olimpijske igre. Prebivalci so očitno zelo ponosni na status gostitelja, zato so se pospešeno učili tujih jezikov, odvajali so se pljuvanja, po vzgledu stare Juge so uvedli parne in neparne dneve za fijakanje po cestah, čeprav smog še kar trdovratno vztraja v zraku. Nasploh je govora o samih presežkih: o celotnem denarju, ki so ga Kitajci zapravili; o številu Pekinga varujočih miličnikov; o športnih objektih, ki so Država umetnosti (State of the Art, za neuke :)) in o resnosti zagotavljanja varnosti ter preprečevanje terorizma. S tako grmado prostovoljcev/vojakov kot jih lahko zagotovijo Kinezi, to niti ne bi smel biti problem. V spodnji galerijici si oglejte nekaj slik, kako so se kameradi pripravljali na boj z grdigrdimi teroristi. Preostal izbor najdete tu.
Aerobika
CSS policaji
Nebroj Kinezov
Še ena zanimivost obstaja glede letošnjih iger: so prve, ki so narejene izključno v High Definition tehniki. RTV Slovenija bo na svojem DVB-T kanalu igre poskusno prenašala, vendar brez komentatorja. Hm, je to sploh slaba novica? Vsekakor sem nalimam HD filmčke, samo da ujamem izmuzljiv signal.
Olimpijske igre izvirajo iz antike (leto 776 pred našim štetjem), ki so pomenila tekmovanja med državicami, katere so takrat sestavljale antično Grčijo. Vsake štiri leta je tako prišel čas, ko so si vsi lahko oddahnili, saj je za nekaj časa mir napolnil vso deželo, kar je bilo na samoumevno vojno stanje pravi presežek. Ta duh naj bi spremljal tudi moderne igre, a žal ni tako. Protestniki še vedno opozarjajo na kršenje človekovih pravic v Kitajski, aktivisti se zavzemajo za osvoboditev Tibeta, okoljevarstveniki vpijejo o onesnaženosti okolja v Pekingu in vobče, a jih palicaji naženejo s pendreki.
Danes tudi ni kaj bolj mirno v preostali Aziji. Vnela se je prava vojna med Gruzijo in Južno Osetijo, saj si slednja neznansko želi k sestrici Severni Osetiji pod okrilje mamice Rusije. Slednja vse skupaj le podžiga, ker podpira tako separatiste v Južni Osetiji kot v Abhaziji. Kdaj se bo človeštvo kaj naučilo?
Nezavedna malomarnost je podana, če se storilec ni zavedal, da iz njegovega ravnanja lahko nastane prepovedana posledica, pa bi se bil po okoliščinah in po svojih osebnih lastnostih tega moral in mogel zavedati. Gre torej za primere, ko je iz kakega storilčevega ravnanja nastala prepovedana posledica, glede katere mu ni mogoče očitati ne naklepa ne zavedne malomarnosti, sodišče pa mora ugotoviti, ali je storilcu mogoče očitati, da bi se bil moral zavedati možnosti nastanka prepovedane posledice. Namesto da bi raziskovali to, kar je bilo v storilčevi psihi (zavesti in volji), se sprašujemo o tem, kar naj bi bilo, bi moralo biti, pa v resnici ni bilo, in ali to lahko storilcu očitamo.
Tako o tej obliki krivde razlagajo starešine kazenskega prava še po starem KZ, kako pa ureja to novi KZ-1 mi ni najbolj jasno, dvomim, pa da je kaj bolj kateremu izmed zakonodajalcev. Kakor koli; besedico nezavestna sem spremenil v nezavedna, ker je prva inačica contradictio in adiecto, oksimoron. Nezavestnost odpira vprašanje prisotnosti zavesti, če pa te ni, je izključeno že ravnanje kot element splošnega pojma kaznivega dejanja in takrat kaznivega dejanja sploh ni. Zato mi je bolj smiselna nezavednost, saj storilcu očitamo, da se ni zavedal možnosti nastanka prepovedane posledice, čeprav bi se mogel in moral. Kakor koli drugič; trenutno ni čas za gramatikalno globoke, kontemplativne diskusije o obliki krivde, želim povedati le, da zadnje čase malomarnost opažam v celi vrsti dnevnih dogodkov. Začnimo pri Homeri:
Avtocesta, kakopak. Ali bolje: v nadvse popularnem predoru Šentvid. Po dolgih letih trpljenja na Celovški, smo ga le dočakali prejšnji mesec, saj je bil odprt skladno z uvedbo vinjet. Do sedaj je bil že petkrat zaprt, ker je odpadal luksuzni protipožarni omet. Voznik Sascha Eichmüller iz Hechingena v bližini Stuttgarta je bil zagotovo presenečen nad stokilogramskim pripadom na njegov Audi; še dobro, da so vsi odnesli celo kožo, avto pak ne. Zavod za gradbeništvo je ugotovil, da v ometu sploh ni vezivnega tkiva, zato naj bi tako rad odpadal s stropa. S tem se verjetno ne strinjajo delavci, ki omet odstranjujejo s pnevmatičnim kladivom, saj se nekje kot nalašč drži stropa kot pijanec plota. Kaj je šlo torej tu narobe? To, da minister Radovan Žerjav do nedavna ni vedel, da predor nima uporabnega dovoljenja? Da je SCT malomaren pri izbiranju podizvajalcev? So nas Angleži nategnili in z nevdelavo veziva prihranilil nekaj evrov? Čim prej naj se nekaj domenijo, medtem bomo vozniki z vinjetami dušebrižno opazovali najdražji kup odpadkov doslej (se mi zdi).
Na reki Savi pri gradbišču Hidroelektrarne Blanca se je v četrtek, 3.7.2008, popoldne zgodila tragedija. Ugasnilo je 13 življenj. Poslanec in župan, Kristijan Janc, je organiziral dogodek, imenovan Zadnji spust po Savi. Kako preroško. S kanuji so se spustili po Savi pod elektrarno še zadnjič, preden slednjo zaženejo in jo tako zaprejo za čolne. Nekaj članov posadke je bilo pametnih, zato so lepo na kopnem obhodili elektrarno, ostali so se zapeljali čez pretočno polje. Ne bo mi jasno, zakaj so silil tja s popolnoma neprimerno opremo. Zakaj bi se sploh hotel peljati pod ELEKTRARNO? Spodaj v galerijici si oglejte, kako zgleda prej omenjeno pretočno polje. Res bolj malo možnosti za preživetje.
Naslednji spodrsljaj prihaja, nepričakovano, iz uredništva 24ur.com. Deset dni po Blanci je okolico Kamnika zajelo strašansko neurje. Odpihnilo je strehe, ruvalo drevesa in pretreslo ljudi. Med vsem tem je bil najbolj bizaren pogled na predsednika vlade, ki si kvazi ogleduje škodo in sočustvuje z državljani ter jim trepljajoč jih po rami obljublja denarno pomoč (namesto da bi zavihal rokave in pomagal pokrivati streho), neprijetno situacijo pa veleumno zaključi kamniški župan, Tone Smolnikar, ko smehljajoč se izdavi, naj obupani domačini kar naprej pridno delajo, hkrati pa naj igrajo loto. Skrben župan, ni kaj. Ampak vrnimo se k 24ur.com. V vsej svoji napihnjeni ekskluzivnosti so se rahlo spozabili. Nek osebek je z (dokaj bornimi) Photoshop sposobnostmi prilepil tablo za Kamnik na zelo dramatično tornadovsko ozadje in ga poslal na 24ur.com, češ, glejte kakšen kažin sem pofotkal v Kamniku preden sta poleg mene pristala krava in pol hrasta. Vrli preiskovalni novinarji so “posnetek” brez pomisleka objavili in poželi val posmeha na slovenskem delu interneta. Kmalu so sramoto umaknili, a prepozno, saj imamo spodaj v galeriji priročen dokaz! Več pazljivosti torej. Oziroma zdrave pameti.
Tu so še torej obljubljeni posnetki v galeriji, avtorjev žal ne vem; če kdo prepozna tu svoja dela, naj se oglasi v komentarjih.
Danes sem se vrnil s kratkega oddiha na Pokljuki, točneje v Goreljeku. Zadnje leta vedno bolj opažam, da me na peklensko cvrenje na morje sploh ne vleče več, zato imam rajši introspektivne počitnice v bolj ali manj oddaljenih, hribovitih predelih Slovenije.
Vreme nam ni bilo ravno naklonjeno, so bile tokrat bolj zadovoljne gobe, ki smo jih potem z veseljem nabirali. Vlažno nebo in zemlja sta poskrbela, da je vsak dan na plano pokukalo nekaj novih gljiv. Začuda je bilo teh največ šampinjonov, sledile so lisičke (osebni favorit) ter le za vzorec jurčkov, čeprav so bili slednji zastopani z nekaj težkokategorniki. Večino smo jih nabrali v hosti čez cesto, v priobalnem pasu, saj se večina “gobarjev” zapodi globoko v gozd, pri tem pa prvih nekaj deset metrov popolnoma spregleda užitne gobice. Se pa zato tam najde tolikanj več nadzemne kanalizacije. Resda čist gorski zrak in veliko gibanja spodbujata metabolizem, a toliko nasranih (človeških) kupčkov nisem doslej še zasledil. Zraven so obvezne grmade (skret)papirja. Dajte, ljudje. Malo potrpljenja in kakšna misel vnaprej, saj ni treba posrati cele hoste.
Ko smo že pri zdravju in kulturi, takisto ne morem mimo zbrcanega vsega, kar ni leseno in večje od tridesetih centimetrov. Razmrcvarjene mušnice tu, zbrcane kostanjevke tam, ninjevsko zrezane marele pod listjem. Kje je tu kultura? Podobno vprašanje kot prej. Zakaj je treba zbrcati gobe, le če so neužitne? “Saj to počnejo otroci, ko se igrajo,” slišim vpiti bojevite matere. Aha, potem torej eno okrog kepe staršem, ker otrokom privzgajajo dobronameren odnos do narave. Pih.
Podivjale niso le užitne gobe, temveč tudi trop rdečih mušnic, ki nam je pognal dobra dva metra od hiške in je vsak dan dobil novega člana. Toliko mušnic na kupu še nisem videl, kmalu bi lahko organiziral vodene oglede na posest, saj so se naključni mimoidoči množično ustavljali pri ograji in fotografirali lepotce. Nismo jih zbrcali. Le za posladek smo nabrali 31 borovničk, katere smo pravično razdelili med vse člane odprave.
Rdeča mušnica
Contradictio in adiecto
Pot čez močvirje
Barje
Makro gobe
Smoke and fly
Zakaj ima kenguru vrečo
Rdeči vrag
Gobova juha
Pločevinke
Jurček žemljica
Malo mešano
Jurčki
Gobice
Košare gob
Mušnična zalega
Stairway to heaven.
DODANO: Dan pozneje nova odprava ugotovi, da od mušnic ni ostalo nič. Nada. Null. Zip. Zero. Nek imbecil je dejansko potrgal vseh 23 mušnic, nekdo drug (ali isti) pa je še prikladno zabil nekaj kolov pred vhod.
