Zopet je čas, da nalimam kakšno umetniško stvaritev. Tokrat sociološke narave. Rasizem ne pozna barve, zato so smartiji pač zeleni in vijolični. Eni beli, drugi črni, nč ni važn, sam da mamo mir PRESS
Categories
Categories
LEGO
Danes mineva natanko 50 let, odkar je bila patentirana znamenita Lego kocka. Še danes je združljiva z ostalimi primerki. Slava jim. Kot že veste, Lego sestoji iz dveh danskih besed, leg in godt, kar pomeni lepo se igraj. Lego ima pomen tudi v latinščini in grščini kot berem, se učim, gradim, postavim skupaj.
Zelo skromno je začel mizar Ole Kirk Christiansen, ko je leta 1932 izdeloval lesene igrače. Firma je postala Lego leta 1934, po vojni leta 1947 pa so pričeli z izdelavo plastičnih igrač. Vendar je bil zaslužek slab, saj se je večina pošiljk novih igrač vrnila; očitno ljudje še niso bili pripravljeni zamenjati plastiko za les. A preboj je uspel sinu Godtfredu Kirku Christiansenu, saj si je zamislil nove igrače kot sistem, ki bi vzpodbujal ustvarjalno mišljenje. Leta 1958 so bile rojene novodobne legice. Za podrobnejši časovni prerez, glej prvo sliko spodaj.
Današje legice sestojijo iz posebnega termoplasta ABS (akrilonitril butadien stiren) in so zelo visoke kvalitete. V tovarni smejo kocke odstopati le 2 mikrometra, sicer jih zavržejo. To pregledujejo usposobljeni delavci in pravijo, da na milijon izdelanih zavržejo le osemnajst kock. Na sekundo proizvedejo okrog 6000 kock, če bi pa vse proizvedene kocke razdelili prebivalcem Zemlje, bi jih vsak dobil 62.
Tudi sam sem imel in imam še vedno najrajši legice, v teh letih se jih je nabralo ogromno. Tu bi se lahko zahvalil staršem, se posebej očetu in mami, za kvalitetne igrače in da nisem dobival kitajsko sranje. Moja zbirka se še vedno dopolnjuje, eno izmed daril za rojstni dan je bila 8674 Ferrari F1 Formula, največji Technic model do sedaj in najzahtevnejši, saj sem ga sestavljal 12 ur. Najnovejša pridobitev pa je polnovredni Spongebob Squarepants. Zadnjič sem ga brez pomisleka pograbil med naključnim sprehodom po halah BTCja. Sedaj mi dela družbo na mizi ob računalniku.
Moto družbe Lego je Det bedste er ikke for godt, kar pomeni Samo najboljše je dovolj dobro. Svojega slogana so se prekleto dobro držali in mu ostajajo zvesti še danes. Malce skrbi vzbuja le preveliko poenostavljanje, saj se preveč zanašajo na meni dokaj smotane linije, kot je, na primer, Bionicle, hkrati pa se kompleti vedno bolj manjšajo in vsebujejo vedno večje dele, ki velikim in malim otrokom puščajo kanček manj domišljije.
Categories
Heiligenblut – Großglockner
Po mesecu premora sem se zopet odpravil zarezovat vijuge v belo snov. Tokrat sem se odločil, da se pridružim KŠKjevcem, saj so karte nesramno ugodne, pa še za vse ostalo je poskrbljeno.1 Ker je Heiligenblut kanček dlje in ker smo imeli rahlo nerazgledanega voznika (kar smo izvedeli kasneje) smo se iz Kranja odpravili že ob šestih, tako da sem vstal ob jebeni peti uri.
Med triurno vožnjo se ni dogajalo kaj presenetljivega, saj nas je večina spala. Toda taglavni niso, zato so na radio našopali uspešnice Simone Weiss, ker drugega CDja pač ni bilo. Še vedno bi lahko preprosto ugasnili vse skupaj, a ko že petič v polsnu na nečloveški glasnosti slišiš Malaiko, je to le posebno doživetje. Tako sežgani smo se ob dobri deveti skobacali iz busa, pripravili opremo in se podali do žičnice. Manjša težavica je v tem, da je parkirišče dokaj oddaljeno in je treba v pancerjih prehoditi celo vasico, da prideš do žičnice. Karkorkoli, hitro smo se znašli na vrhu prijetnega smučišča. Že takoj sem bil navdušen, saj je bil sneg prvovrsten in povsod ga je bilo dovolj. Velika večina je bila naravnega in največji užitek je ravno smučanje po neumetnem. Prog je dovolj in tudi dolge so, kar še pridoda k vzdušju. Najbolj pa fascinira pokrajina, saj se nahajaš na gori, ki jo obkrožajo še večje gore in pogled, kamor ti seže oko, je res izjemen. Takenako so kvalitetne vse vlečnice/žičnice/sidra, kajti smučaš lahko prav od najvišje točke pa čisto do dna v Heiligenblut. Posebno posrečen je mavrično obarvan podzemni vlakec, ki te odpelje na drug del smučišča. Ta namreč ni lahko dostopen, tako da nanj prideš le skozi tunel.
Nasploh me je presenetila prijaznost žičničarjev, saj ti skoraj vsak zaželi dobro smuko oziroma na hitro kaj pripomne o lepem vremenu. Vidi se tudi trud ostalih; proge so bile namreč fenomenalno pripravljene in so za razliko od Krvavca zdržale do štirih popoldne. Kupčki so se pojavili proti koncu skupaj z ledenimi ploskvami, zemlje pa ni bilo na spregled. Ja, naravni sneg še vedno zmaga.
Ob šestnajsti uri smo udarili zadnjo smuko, tokrat najdaljšo. Od vrha do podna. Uživantsko. Nato smo se zopet enako hitro skobacali v bus, kjer smo ob pomoči šilca borovničk in drugih omam (čokolada PRESS) zajadrali v triurno vožnjo proti Kranju. Več fotografij se nahaja v galeriji KŠK.
- 25 € za celodnevno in avtobusni prevoz; ni slabo. [↩]