Categories
Visoko

Na noviga lejta dan

Prvi dan novega leta je prikladen izgovor, da si postavimo zaobljube, ki jih bolj potiho izrečemo, ker vemo, da jih ne bomo izpolnili, lahko pa je to tudi priložnost, da iz (mentalnega) podstrešja obrišemo kakšno pajčevino ali presortiramo stare razpadajoče škatle, v katerih hranimo ostanke otroštva. Čeprav jih nikoli več ne pogledamo, smo pomirjeni, ker jih lahko nosimo s seboj.

Torej.  Ena bolha me grize1 že dolgo tam globoko v možganih. Odkar WordPress omogoča shranjevanje  zapisov, se mi jih je nabralo že lep kup. Dobiš idejo, nekaj spacaš na hitro, nato na vse skupaj pozabiš. Na dva meseca se vrneš h ideji, malo pobrskaš, pa se ti nikoli ne zdi dovolj dobro premleta. Zefrank je car in govori točno o tem – kako odlašamo zadeve in jih premlevamo, da se lahko možgani s tem občutkom na trdo zadevajo. Ja, res je huda droga. Prepričajte se sami:

Smisel tega zapisa sega v leto 2006. Verjetno se še spomnite tega zapisa, kjer sem bentil nad amaterskostjo mimovrste?2 Kot vidite v komentarju se je dejansko oglasil gospod Rejc, se opravičil, in (glej ga, zlomka!) poslal mini darilo za izkaz iskrenega sožalja. Dobil sem majčko Blogorole (ki je med tem že neslavno propadla; dvakrat) in kvazi ovitke za plastične kartulje, čeprav so zelo nerodni ter ceneni. Ampak kakor koli, šteje pozornost, ane? 🙂

Slabo leto nazaj pa se mi je pripetila še ena težavica, kjer je zajebal dostavljalec GLS na celi črti (poleg tega, da si je mimovrste=) vzela celoten zakonski rok za popravilo izdelka). Malo sem pojamral na Twitterju in zopet sem dva dneva kasneje fasal darilce. Tokrat nenadjebljive papuče za nadlegovanje bejb na plaži, mimovrste blokec ter označevalnike strani sumljive oblike. Nauk: splača se težit! Hec. Tole je bil res predolgo odlašan zapis, kjer sem se hotel le zahvaliti mimovrste za pozornost in prijaznost.

Srečnga pa zdravga!

  1. ena mroula me je, h moji lubci jst hodm, pa anbedn na ve []
  2. Ne, itak, vem, da se ga ne, verjetno originalnih bralcev s tistega obdobja sploh ni več tu, pa saj nikomur ne zamerim. []
Categories
Turistika

Most čez reko Inn

Ali po domače Innsbruck. Z lokalnimi veljaki smo se letos zopet odpravili na izlet, tako kot lani v Gradec. Peljali smo se v istem busu mimo Solnograda malo po Nemčiji in nato po neki über hudi avtocesti, najvišje ležeči v Evropi, se mi zdi. Po drugi poti je bilo baje preveč snega, a ga tudi tu ni manjkalo. Seveda imajo Germani niso zastonj  gonilna sila Evrope in so na avtocesto poslali cel bataljon plužne opreme, ki se nam je nasvaljkala ravno pred bus in nam pridno čistila cestišče. Verjetno bi se lahko od njih kaj naučili, ane? Avtocesta sama je prava bizarka, ker smo v celi dolžini videli nebroj smešnic, med drugim Romuna z manjkajočo polovico avtomobila (spredaj zbit, levih luči nikjer, zadaj manjka cela maska), malo kasneje pa na nasprotnem pasu zagledali še šleparja, ki se je elegantno ulegel na bok. Izstavljen bo masten račun za reševanje, predvidevam.

Kmalu smo se ustavili v meni zelo ljubih obavtocestnih postajališčih, kjer je ponavadi nepopisna gneča Kitajcev ter Italijanov, ki se drenjajo pred skreti in burekđinicami. Po rahlem spancu mi je apetit pognal napis Burger King, zmanjšala pa prej omenjeno krdelo migrantov. Nisem se zmotil. No, na prvem postajališču je bilo kanček bolj mirno in domače, so pa za sceno poskrbeli natakarji, ker so težili, da v tisti restavraciji ne smem slikat. Ker jim bom ukradel ideje za aranžmaje, odprl lastno restavracijo in jih spravil na boben.

No, prvi resni ogled je bil v idilično zasneženem mestecu, čigar imena zopet ne vem, kjer smo si ogledali proizvodnjo sveč. Obrat je izgledal zelo cigansko, ko pa je šefica začela pričat po srpski, mi je kapnilo. Nekega umetniškega presežka tam ni bilo – standarden kič – so se pa potrudili s svečo fakičem, dildom, ki je na drugi strani možicelj, ter jaslicami. Bizarka. Šofer je dobro pripomnil, da bi bilo bolje, če bi se zapeljali h Majdi na Spodnji Brnik gledat sveče. Urico kasneje smo se znašli v muzeju Swarovski – Kristallwelten. To je bila šele bizarka; muzej so sestavili neki kvazihudi umetniki in nekateri mimohodi so prav posrečeni, čeprav vse skupaj izpade kot slabo premišljen blišč v zapuščeni garaži, kar seveda ni odvrnilo starejših članic izleta, da ne bi orgazmirale ob vsem svetem Swarovskem.

Zadnja postaja je bil sam Innsbruck in najprej smo jo ucvrli v neko lepo cerkev, katere imena se kajpak ne spomnim. Polna je kipov raznih vladarjev, grofov ter priležnic. Zraven se nahaja še res impresivna zbirka ljudske kulture ter ustvarjanja, od noš, mask, orodja ter peči do pohištva in umetnin. Kot je navada smo čez ta najbolj zanimiv ogled skorajda tekli, ker se je pač mudilo. Jebeš to, tu bi lahko ostal dva dneva! Medtem so se po mestu že prižgale lučke in zasijalo je v polnem ponosu. Spet smo opazili, kako imajo Avstrijci več okusa za okraševanje mesta, hkrati pa smo to tezo potrdili še pri pijači ino jedači s štantov. Kuhančka sploh ne bom omenjal, ker takega okusa naši niso možni percipirati, enako dober je bil tudi hotdog, poimenovan Velika Bosna.

Za zimo se preselim v Avstrijo, majkemi.

Categories
Kulinarika Turistika

Martinovanje malo drugače

“Kaj, martinovanje decembra?” vas slišim vpiti. Ne, brez skrbi, tako sprani še nismo. No, jaz sem malo, ker sem za en mesec zamudil z objavo tega zapisa (več o tej pozabljivosti prvega januarja). Torej, na KŠKju sem zagledal luštno ponudbico za martinovanje na Krasu in smo se z  nekaj prijatelji odločili, da se prijavimo.