Categories
Apple

Rajska jabolka ali Kdo bo nagrabil več

Ko sem pred nekaj leti zaradi sošolca začel občudovati firmo Apple, se mi je zdela kot svež vetrič1 v zatohli in plesnivi sferi računalništva. Navdušile so me nove domišljene oblikovalske ideje, polikanost vseh izdelkov in očitno neka zdrava ekipa, ki se veseli novega delovnega dne, kot to verjetno ni značilno za mastodonte tipa Microsoft. Presenečale so me čudne odločitve, kot so ukinitev disketnika na iMacu G3 pa uvajanje USB in FireWire priključka, a so se izkazale za zelo učinkovite.

Toda v zadnjem času se ta idilična slika trga in riše se nek nov obraz Jabolka, ki očitno rahlo pozablja na preteklost. Prva, malo manj moteča sitnost, se je zgodila sedmega avgusta letos, ko je prišel na trg posodobljen iMac, katerega sem nestrpno čakal, a na žalost zaman. Sicer je estetsko všečen in tudi strojno zmogljiv, a trn v peti je grafika. Najcenejši, 1200$ plus davek težki iMac, je opremljen z Radeonom 2400 XT, najdražji, 2300$ plus davek, pa v sebi skriva Radeona 2600 PRO. Ne vem, kako misli Steve Jobs na svoje računalnike vrniti igre in razvijalce, kar je najavil nedolgo tega, a s takimi poizkusi jim zagotovo ne bo uspelo. Že tako rahlo preplačan računalnik onečedijo z zelo povprečno in nič kaj naslednjegeneracijsko grafično kartico, ki že zdaj neuspešno konkurira drugim grafikuljam. Dejstvo še bolj bode v oči, ker se iMaca nadgraditi ne da sploh. Za dva tisoč bruseljčanov hočem v svojem računalniku tanartabuljšo grafično, oštja! Tako bi bila za trdojedrnega igričarja edina izbira Mac Pro, če se le osnovna cena ne bi bila začela pri neobdavčenih 2500 zelencih. Pa to sploh ne vključuje monitorja; auč!

Druga brca v temo se je zgodila včeraj. Najavili so nove iPode, med katerimi je jako všečen črni dotikabilni. Predstavili so dolgo pričakovano in predhodno nesmiselno izpuščeno možnost lastnih zvonjenj za njihov iPhone. Resda so sedaj mogoča, ampak, pazi to, le za PLAČILO. Najprej kupiš originalno skladbo (niti ni pomembno kje, iTunes ti zaračuna slab dolar za pesem), nato pa ZOPET dolar, da lahko v omenjenemu programu IZREŽEŠ del te iste pesmi in jo telefonu nalimaš za žvrgolenje. Če to ni čisto obiranje, pa tudi ne vem, kaj je. Pri tem se še upajo hvaliti, kako so poceni, češ, pri sosedih te to stane poltretji dolar. Kaj pa, če bi ponudili spreminjanje zvonjenj kar zastonj? Zakaj to nobenemu pri Applu ne pade na pamet, kot je drugim proizvajalcem telefonov? Čudna so pota jabolčna in vsekakor ne gredo v pravo smer. Resnično upam, da se čim prej zavejo napak in jih odpravijo. Za konc priporočam še ogled včerajšnje predstavitve na spodnji povezavi.

Apple Special Event September 2007

  1. Šele takrat sem se bolj poglobil vanjo; ja, vem, da obstaja že od sedemdesetih [↩]
Categories
Fotošop Video

Razlog z žurom

Moj drugič, Urošev četrtič (od tega tretjič v Tivoliju1, prvič je imel kar v stari Ljubljani). Zopet je bilo noro-fenomenalno-fantastično, vsaj kar se muzike tiče. Uroš je napolnil ubogo sprehajališče, nato ga pripravil do ekstatičnega skakanja in plesanja, da smo iz bližnje hoste pregnali še zadnje znake divjadi. Vendar, kot veste, brez napak ne gre.

Prva graja leti na organizatorje. Na ograjeno sprehajališče niso spuščali nobene tekočine, le telesne
si lahko notri prešvercal. Iz torbic, nahrbtnikov in žepov, so vun vlekli piva, sokove, rakije, rumkole.
Že v redu, saj je navsezadnje to žur z razlogom, le potem ne vem, zakaj ob plesišču prodajajo malo pivo? Saj je bila tudi voda, a prekleto draga; še dražja kot če bi se je poslužil v nevemkateri restavraciji. Takenako niso priskrbeli dovolj smetnjakov (oziroma nobenega), zato je odvečna embalaža končala na tleh. Ob odhodu so vsem izpod nog letele steklenice, kozarčki in verjetno še kakšnga igla. Se je pa Tivoli baje naslednji dan sijal od čistoče; so vsaj za odstranitev nesnage poskrbeli, kar je pohvalno. Drug problem pa so bili obiskovalci, ki so delno kvarili vzdušje; predvsem s tem, da so se zadevali – pri tem sredstev niso izbirali, kar pač pride pod roko ali pa v žilo. Nekam veliko otrok se je gnetlo med vso to množico, tudi nekaj zelo mladih. Me prav zanima, kako so se znašli tam ali bolje, kje so njihovi starši, da jih pustijo tavati med neznanci?

Spodaj sem pridodal še nekaj lastnih mobilnih fotografij iz lanskega Žura in še propagadni material: Uroš za precednika, da se malo aktiviramo in vključimo v predsedniško evforijo. Sledi video ekipe Vest.si, ki nas je ovekovečila v prvi vrsti. Priporočam ogled celega videa, našo razigrano druščino pa najdete okrog 6. minute in 41. sekund.

Uroš Umek za precednika Uroš Umek v dvojni izmeni Flešerka Zlomljeni plesalci pozirajo Umeku

  1. Ob tem se spomnim obscene šale bivšega profesorja zgodovine, kateri nas je večkrat vprašal, če vemo, kako se sklanja Tivoli. Ob soglasnem razrednem vzkliku Tivoli, Tivolija, Tivoliju, Tivoli, o Tivoliju, s Tivolijem, se je sladko-kislo nasmehnil, počakal, da se evforija nadobudnih dijakov skrije nazaj za klopi in z raskavim glasom zagrmel: NE! ti voli, teh volov, tem volom, te vole, o teh volih, s temi voli. Razumi, kdor more. [↩]
Categories
Politika

Precednik preceja

Na hadovem blogu sem naletel na nadvse prečudno e-pismo, a so se mi vremena kojci zjasnila (čeprav je zunaj še vedno nemaren dež), ko sem vdrugič podrobno ga prečital. Njega avtor je namreč eden izmed številnih1 predsedniških kandidatov, Artur Štern. Poslal ga je naokoli, ker prosi za podporo s podpisom obrazca na upravni enoti. Slog je tipično njegov: humoren in zbadljiv, svoje pa dodajo še namerne napake, ki jih sicer kar mrgoli, a upam, da zares slovenščino bolje obvlada. Zakaj ta zapis torej? Ker je poleg Zmaga Jelinčiča moj najljubši kandidat ter mu želim na poti zbiranja podpisov malo pomagati. Upam, da mu res uspe se uvrstiti med uradne kandidate, vendar bo glede na Alojzija Peterleta to težko, saj je slednji v 3 (treh, three, drei) dneh zbral 15000 (petnajst tisoč, fifteen thousand, fünfzehn tausend) podpisov. Čudne so te igrice. Bog nam pomagaj?

Juhu. Zdaj te pa res enkrat zelo rabim. Prijatelja spoznaš v sreči (v nesreči pa ti pomaga katerikoli dober človek).Specialno navodiloV času, ko ima tvoja upravna enota (sedež občine) uradne ure, in sicer od 20. avgusta do 20. septembra (čim prej, tem bolje, da lahko steče obilna verižna reakcija, najbolš torej že kar ta pondelk), povabiš nekaj (čim več, tem bolje) prijateljev na pivo (ali karkoli – lahko tudi nič) v bližnji lokal, s sabo naj imajo osebno izkaznico, spijete eno rundo in švignete podpisat, da podpirate mojo kandidaturo, vsak posebej seve dobi tam obrazec in ga izpolni, dobi štempl in potem lepo vse skp ruknete v kuverto, nalimate znamko in pošlete na moj naslov – Artur, Vrabče 6, 6210 Sežana (ali pa mi zadeve pozneje osebno izročiš, ko se vidiva – a mi prosim sporočaj na vsake toliko, kakšno je trenutačno stanje). Lahko pa še počakate s pošiljanjem in se vrnete na novih par rund, zraven lobirate še pri folku naokoli in jih pošiljate tjakaj na podpis. Zdaj pa bistvo: ti frendi, ki si jih obvladal, naj isto storijo kak dan kasneje z novimi, njegovimi drugimi kompanjerosi in tako naprej – treba je pa to delati čim hitreje in s čim večjim številom. Seveda tudi ti svoj postopek, če se ti le ljubi, ponavljaš, karseda pogosto. Ali pa preprosto samo govoriš ljudem, naj se ruknejo tja dat podpis.Če imaš pa sam kakšno dodatno ali še boljšo idejo, pa toliko bolj super, jasno. Dokažimo, da se da tudi brez dragih finančnih podpor obvladat situacijo. Hvaležen bom vsakemu podporniku, vsakdo dobi od mene 10% popust pri najemu Forta Ontario; tistim, ki pa mi zberejo največ glasov, jim, če dosežemo cilj, priredimo veliko žurko tamkaj, vse na naš račun. Poleg tega menda država tistemu, ki preseže 10% na volitvah, povrne vse stroške – torej tudi tvoje delovanje ne bo nujno samo volontersko.Varianta je pa seveda tudi, če se ti ali komu od tvojih lub met štant pred upravno enoto, jaz mu dam plakat in moje knjige, od vsake prodane knjige dobiš 5 evričev.S svojim hraoščem kabrio se bom tudi gonil po Sloveniji, tako da, če se ti ljubi, lahko v tvojem kraju pred sedežem upravne enote v času uradnih ur skomandiramo shod in pridem torej lično tjakaj. To se morava pa menit po mobiju – 031 472 655. Sicer pa štartam v ponedeljek ob 10h pred upravno enoto Šmarje pri Jelšah (tam namreč kupim hrošča), ob 13h Šentjur in ob 14h Celje – vabljeni vsi, seveda tudi novinarji.Pošlji prosim tole zadevščino naprej, čim več svojim, tudi sprintaj in fotokopiraj, skratka, deli na vse strani – da preplavimo Slovenijo in potem še svet – pomisli čisto resno: ves svet bi se zanimal za državo, ki ima takega spešl precednika. Juhu. Rabim 5000 podpisov; mi pa jih probajmo dobit še veliko več, da ne bo kakšnih dilem. Zadeva je skrajno resna in skrajno zabavna.

Hvala.

precednik

(to je tisti, ki preceja, v tem primeru ljudi, prave od lažnih prijateljev naprimer, tako da pravi pridejo na dan, uni drugi, gospodje tončki, pa sami sebe fuknejo na cedilo in tam tudi ostanejo – in ti si sploh ne moreš predstavljat, koliko ljudi mi je ta čas obrnilo hrbet; tisti pa, ki ostanete, ste toliko bolj ta pravi; no, še več se jih je pa, tudi čistih neznancev, ponudilo, da sodelujejo, juhu)

Sporoči; če si za; lahko ne rečeš ne bu ne mu; lahko pa ti; če je taka tvoja volja, tudi neham pošiljat te mejle.

V vsakem primeru, tako ali drugače: VINCEREMOS <p

  1. Zmago Jelinčič, Artur Štern, Mitja Gaspari, Alojzij Peterle, Marjan Beranič, Jože Horvat, Jože Andrejaš, Darko Kranjc, Elena Pečarič, Monika Piberl, Matej Sedmak, Danilo Türk, Ing Pavel Pawell Premrl von Premerstein Novljanin pl. Lavrinin van de Clevin [↩]