Tako si je Bart Howard momljal leta 1954 in zapisal besedilo legendarni pesmi, ki jo največkrat povezujemo s Frankom Sinatro. Danes bi prav lahko “poleteli” nanjo, saj je še posebej svetla ino velika. Zasluga gre njeni orbiti, ki ni okrogla, temveč elipsasta in je ta vikend v točki, ki je Zemlji najbližja. Njeno visokost smo opazovali že na avtobusu, ko smo ob pol petih odšli s smučanja v Heiligenblutu – ko smo odrinili, je bil še prekrasen dan1, med vožnjo domov pa se je misteriozno prevesil v noč; tako se je krepil tudi mesec (ki se vrte brez kolesec).
Spodaj je fotka, katero sem posnel nekaj minut nazaj. Šele ob nastavitvi f/4,8 in 1/400 sem dobil spodobno fotko, da se lahko vidi lunino površje, kar me je še posebej presenetilo2. Še dodaten podatek: slikano s Canon Powershot G9, čeprav se kakšnega 400mm f/2,8 IS ne bi branil 😛
- Sonce je sijalo in sirene so tulile, nebo je bilo modro, skoraj brez oblačka… [↩]
- Naloga: na fotki poišči pristajalna mesta ladij iz Apollo programa, pomagaj si z Google Moon [↩]