Oznaka: Drago Kos

Categories
Čas-opis Mediji Politika Pravo

Zamenjati politika

A se je treba kdaj sploh čudit, zakaj je zaupanje v politiko tako nizko, saj je nekje na dnu skupaj s sodstvom1, policijo (?!) ter nasloh celo državo. Politiki so nekakšno nujno zlo; ker imamo parlamentarno demokracijo, jih moramo izvoliti v razne inštitucije, a se nato bolj ali manj zabavamo ob afericah, laganjih, neumnih izgovorih in in flagranti kraji. Če ste kdaj pogledali odlično angleško nadaljevanko Yes (Prime) Minister, veste, kako taka reč izgleda od znotraj, saj so jo poznavalci ocenili za dokaj natančno. Večina jih ob nastopu funkcije na ves glas najavlja občutne spremembe v vseh porah delovanja sistema, dokler ne obupajo ter se spremenijo v navadne lutkice, ko ugotovijo, da vse zadeve vodijo javni uslužbenci (sekretarji etc.) po dolgoročnih načrtih, od katerih ni velikega odstopanja. Največkrat ministri (poslanci) niso niti pravega profila za tak poklic. Za neko službo v banki, laboratoriju, delavnici moraš izkazati nebroj potrdil ter ustreznega znanja, medtem ko v parlament in vlado pride vsak kljukec brez meril, ki ga izbere dovolj veliko število ljudi. Pa me ne boste prepričali, da se lahko z ustavnostjo, parlamentarno demokracijo, pravno filozofijo, sistemom zavor in ravnovesij, nomotehniko, sodstvom, okoljem, znanostjo ter financami ukvarja avtoličar, mizar ali agronom. Brez zamere, vsak je špecialist za svoje področje, a v najvišje državne inštitucije le sodijo najboljši, intelektualci2.

Zopet me pljuvanje vozi izven začrtane poti, namen imam spregovoriti o nekaj novodobnih aferah, ki zadnje čase polivajo gnojnico po vseh zgoraj naštetih sistemih, kar jim še zmanjšuje verodostojnost ter ugled. Prvi je usmradil medijski prostor Branko Marinič s ponarejanjem izpita iz nemščine. Dovolj porazen je že podatek, da na kranjskin Sorbonni študira že 9 let (!). Če pa tam ne zmoreš sam opraviti bednega izpita iz nemščine, je res najbolje, da se je sploh ne lotevaš in daš tisočaka nekomu, da piše izpit namesto tebe. Drugič si je vročo juho zakuhal s svojim poslanskim stanovanjem za “manj premožne” (najemnina je 80 evrov), ker že tri leta ni plačal položnic, čeprav so mu nastavili natisnjene zamujene obroke, nas še vedno prepričuje, da o tem ne ve nič. No, najprej bi se zdrav človek lahko vprašal, zakaj imajo ti mastodonti nesramno veliko plačo, subvencionirane študentske bone nesramno poceni menzo ter nesramno poceni stanovanje? Dajte no, za tri leta nazaj najemnino lahko plača s polovico mesečne plače! Kdaj bodo take najemnine in menze dostopne tistim, ki ne dosegajo niti minimalne plače? In kako ima lahko še kdor koli takega človeka na listi, kamoli v Državnem zboru? Saj je predsednik Komisija po Zakonu o preprečevanju korupcije, katere naloge obsegajo nadziranje Komisije za preprečevanje korupcije ter njenih članov, čeprav se mi zdi, da je Marinič tam samo zato, ker rad Kosu striže perje (šala). Problem pri nas je, da se mediji strašno angažirajo za nekaj dni, nato pa vse skupaj lepo pozabijo in Marinič še vedno sedi na stolčkih ter se praska po testisih. Za popizdit. Podobne šolske tegobe so pestile še enega SDSovca (vzorec) Marjana Bezjaka, ki se je “zlagal” o svoji izobrazbi. Narekovaji zato, ker se je v bistvu zmotil. Ah, to je tako oddaljen in zamegljen dogodek kot leto 1945. Kaj pa kdo ve, v katero šolo je hodil! Mislim, take poslance imamo? Ne, ne gre za nedolžno “zmoto”, kot slišim vpiti strastne navijače v zadnji klopi. Gre za čisto enak primer kot prej; izkrivljanje dejstve v svojo korist. No, sicer se z Bezjakovi “dosežki” ni pretirano za hvalit, tako pravimi kot izmišljenimi. Najprej je doštudiral na Višji ekonomsko-komercialni šoli v Mariboru, kasneje se je spomnil, da je v bistvu obiskoval le program usposabljanja za vodenje poslovanja v manjših podjetjih na GEA Collegu. Znanje odlično prenaša v hram demokracije, opažam. Sprva se je branil z dopustom ter splošno amnezijo, po dovolj dolgem teženju le potegne na plano dokument, a se drži retorike zmotljivosti. Nekaj je bilo le doseženo, a odločno premalo. Zopet se je koleslje zaustavilo prekmalu, prehitro smo obupali.

Najbolj odmeven primer je nedvomno neslavni Karel Erjavec. Najprej je bil obrambni minister (kako je prišel na to izbiro, mi ni jasno), kjer je skuhal Afero Patria. Na razplet vseh podkupovanj, lobiranj, založenih depeš, finskih kriminalistov, neopremljenih in nepotrebnih oklepnikov še čakamo, mogoče damo sodiščem nekaj časa za pameten zaključek. Kahel se seveda obnaša, kot da prejšnji mandat ni bil na tem ministrstvu. Tiho je kot miš in vso odgovornost zvali na Ljubico Jelušič ali pa na podrejene. Leta 2008 je “po nesreči” (kaj pa drugega) Trilobit dobil nakazanih debelih 600 tisočakov, ker naj bi se menili o nekih najemih prostorov. Kriva je bila računovodkinja. Razumem, napaka se zgodi. Opraviči se, poskrbi, da bo cekin prispel nazaj. No, packi so tudi pri Trilobitu, ki nesramno denarja ne vračajo, zato mi to zopet poraja idejo o dogovoru. Vsi bomo čim bolj tiho, bodo že pozabili. Baje da jim je do danes uspelo dobiti le nekaj čez 100 tisočakov. Letos zopet neka “napaka”: prodaja državnega deleža v Energetiki Projekt brez soglasja vlade. Nikome ništa (krivi sodelavci, itak). Zgodila se je še tretja eksplozija, tokrat s strani Računskega sodišča. Dve leti nazaj so zaradi podobnih razlogov že zahtevali odstop takratnega ministra za okolje Janeza Podobnika, a so se Sodišču vsi smejali v ksiht, češ, kdo si ti, da težiš predsedniku vlade za zamenjavo? Tokrat bo očitno drugače, saj se je Pahor odločil resno premisliti o zamenjavi Erjavca in bo to tudi predlagal poslancem. Današnji postopek je vsekakor napredek od prejšnje samopašniške nekulture sina slovenskega naroda, Pahor vsaj pokaže spoštovanje do inštitucij, ki tu niso zaradi lepšega, ter o njihovih predlogih razmisli, večino tudi upošteva. Le tako se gradi zaupanje v politiko, v sistem zavor in ravnovesij. Če se sami med sabo ne bodo poslušali, jih bodo državljani še manj. Vendar nikakor ne morem mimo misli, da je to za Pahorja odlična priložnost, da malo preloži odgovornost na druge. “Pač mi je Računsko sodišče tako reklo, saj me razumeš, Karel, nisem imel izbire.” Sicer bi moral Erjavec odpeketati že samodejno nekaj časa nazaj oziroma sploh ne siliti v vlado po zadnjih volitvah (resno? Pravnik na ministrstvu za okolje?), toda kakšna trša poteza predsednika vlade tudi ne bi škodovala. Ja, Borut, vsi smo ga siti, smeši tvojo preostalo dobro ekipo, hitro se ga znebi, saj ti ne bo nihče zameril, krucefiks

Pač zamenjaš enega ministra, so what?

P.S. Kako se stvarem streže so na hitro pokazali v hrvaškem HDZ. Sanader je nekaj časa nazaj grozil z terorističnim politikantstvom in izstopil iz politike, zdaj si pa pripisuje, da je to pripomoglo k arbitražnemu sporazumu. Sedaj bi se rad vrnil na čelo stranke, najraje nazaj v vlado. A so ga prefinjeno odrezali od seska, izdajalec nima tu kaj iskati.

  1. Ki bi moralo biti na prvem mestu, oštja! Kako pa naj živim v državi, kjer ne bi zaupal sodnemu sistemu, da bo z mano pravično ravnal? [↩]
  2. Ka-li? Mogoče se motim, naj v Državnem zboru sedi vsakdo in naj Državni svet potem služi kot svet modrecev, sličen starorimskemu senatu? [↩]
Categories
Čas-opis Politika Računalništvo

Odmev poletja

Leto se je že krepko nagnilo v jesen, kar nam dokazujejejo tudi raznovrstni atmosferski dejavniki izven sten naše tople hiške. A tudi poletje ni bilo za o(d)met, saj je na dnevni bazi močno pripekalo, da so se vsem možgani sesedli v kislo mleko. Če bi dodali še sirilo, bi Slovenija lahko postala največja izvoznica skute. Zategadelj so današnji ohlajeni dnevi kot naročeni, da se zazremo v polpreteklo zgodovino (čeprav zgodovina absolutno preteče že tisti trenutek, ko jo za zgodovino razglasimo; nekaj lahko še traja, ali pa je že zgodovina, nekaj vmes ne obstaja!) letošnjega poletja in si ogledamo dogodke, ki so nam pustili čeljust na tleh in misli v oblakih.

Prvi je javnost razhudil Gregor Golobič (ja, dolgo sem nabiral ta zapis). Veleslavne afere Ultra ne bom na dolgo mrcvaril, saj verjetno že vsi veste, o čem tečejo zadeve, navsezadnje še vedno kdaj pokuka izpod površja, kadar to pride prav opoziciji. Mislim, da se je tudi v tistih krogih začelo kuhati. Najprej z anonimkami o nezavarovanih posojilih Ultre (kar je ustvarilo podlago), nato pa udrih po Golobičevem lastništvu. Pri tej zadevi so me vedno bolj skrbele druge stvari, kot pa tiste, o katerih je teklo največ besed. Najprej, kako je (kdorkoli že, čeprav sumim opozicijo, navsezadnje je to potekalo tri dni pred evropskimi volitvami) lahko kdo sploh prišel do tistih fotokopiranih podatkov? Nekdo v NLBju očitno ni opravljal svojega dela oz. je delal nadure, a se je na koncu itak izkazalo, da je vse skupaj izmišljeno. Sicer pa, koga brigajo neka posojila in kakšna so? Firma se je že tako odločila, kot se je – javnost ni tu, da sodi o finančnih odločitvah gospodarskih družb. Nato je prišel na vrsto sam Gregor, ker naj bi “prikrival” lastništvo v Ultri. To tudi ni držalo povsem, saj je poslovni delež prijavil Komisiji za preprečevanje korupcije. Drago Kos bo že ukrepal, če bo prišlo do kakšnih nepravilnosti, druge pa po mojem nič ne briga. Kaj mi pove podatek, da ima politik delež v uspešni firmi? Bore malo. Rekli boste, hja, lahko pa bi z ministrstva zlival denar v Ultro. Ravno zato je pomembna Komisija; ima omenjene podatke, zato naj le opravi svoje delo in prestreže morebitne nepravilnosti. Edinole izgovor Golobiča, da ga niso spraševali o poslovnem deležu, ampak o delnicah, je za lase privlečen – če te že povprašajo o lastništvu, komotlih poveš dejstva, argument pozitivističnega sodniškega črkobralca ni na mestu! A cela gonja nikakor ni bila upravičena, nasploh pa je trajala celo jebeno poletje in nam kvarila še tiste mirne trenutke ob bučanju morja. Ne, nehajte, ne zanima nas, no, pojdite se nazaj igrat v peskovnik Državni zbor!

Druga um kravžljajoča novica nas je zadela iz matere Evrope, kjer je itak največja zaloga bistroumnih idej. Ta brlog eurokratov se je odločil, da imamo preveč grozdja, zato so sponzorirali zeleno trgatev. Verjetno so že kdaj prej namenili milijone subvencij za vzpostavitev lepih vrtičkov (kar je dobro), sedaj pa taisti pobirajo denar, da bodo ustvarjeno uničili (kar ni niti slučajno dobro). Ljudje božji, toliko je še uporabnosti grozdja, kot le fermentacija v vino (če je že tega toliko preveč). A se zopet vprašam: od kdaj ima Bruselj več pojma o “trgu”? Se mi je zdelo, da smo z Jugoslavijo pokopali tudi centralno planiranje. Nekateri menijo drugače.

Tretjič (in v tretje gre rado) se je poletje zamerilo gospodu tam Zgoraj. Ker? Kaj imajo skupnega Farrah Fawcett, Michael Jackson, Les Paul, Ted Kennedy in Patrick Swayze? Mrtvi so. Prenehali so obstajati. Zagrizli so v prah. Odšli so rakom žvižgat. Šli so po gobe. Prenehali so živeti in so srečali svojega Stvaritelja. Letošnje leto ni naklonjeno svojcem, saj so umrli vsi, ki komu kaj pomenijo. No, dobro, vsi ne, veliko zvezdnikov pa. Kakorkoli, naj počivajo v miru, naredili so le nekaj dobrega in ljudje so že dovolj obremenjeni z ekonomsko krizo, ni potrebe, da zapovrstjo umirajo še idoli. Ne smili se mi le tisti kolofoktar, ki je ob smrti Jacksona na nek forum takoj nalepil sporočilo, da prodaja karte za njegov koncert z 10% popustom.

Četrtič smo komaj obdržali oči v jamicah, ko smo izvedeli za nov standard slovenske tipkovnice. Verjetno zato, da Evropi dokažemo, da sedaj pa res nismo več Balkan. Tole je itak neobvezen standard/priporočilo, tako da Logitechu ne bo treba ravno na vrat na nos tiskati čšž na tipkulje. Sam zadevo podpiram, ker navsezadnje smo enakopraven jezik sedemindvajseterici, zato si zaslužimo vsaj svojo tipkovnico. Rešitve so še kar na mestu, z eksotičnimi prevodi na srečo niso pretiravali; ć in đ sta se poslovila, a ostajajo q, w, x, y; heh, treba je ostati malo na “pravi strani”, ne, saj ne, vem, internet in te zadeve.

Petič, Robič. Jure Robič. Maratonski kolesar, bolje rečeno ultramaratonski. Prej je napedenal štiri zmage na RAAMu, letošnjega pripekajočega junija pa se je rahlo užaljen odpravil domov tik pred koncem. Navaja dvojna merila za kolesarje, saj Švicar Daniel Wyss ni bi kaznovan, čeprav ta video dokazuje, da bi moral biti. Juretova ekipa je bila kaznovana dvakrat, Daniel pa je za prečkanje rdeče luči dobil le opozorilo. Ta nenaden odstop je presenetil marsikoga, saj se sprašujemo, zakaj ni sprožil kakšnega postopka. OK, ne bom pametoval, verjetno je zraven še 100 dejavnikov, katerih ne bomo nikoli izvedeli. Še ena šok terapija je priletela z drugega spektra športa, vesoljni Primož se je odločil, da bo s kladivom imel opravka le še v garaži, svojo odločitev pojasnjuje v Zadnji kolumni. Tudi tu pravega ozadja verjetno ne bomo izvedeli. Baje mora športnik končati na vrhu, toda Kozmusov čas se je šele začel, kajne? Ne mi rečt, da sta olimpijsko in svetovno zlato že konec? No, že ve, koliko zmore in koliko se mu še da – bolje, kot da bi stagniral kakor Primož Peterka.

Kanček lepše se je imel Janez Janša, saj se je julija le poročil z ljubljenim dekletom. Z Urško Bačovnik so imeli kaj veliko opravka prejšnja leta; predvsem novinarji so se spodtikali, kako lahko neka “partnerica” spremlja premiera na vseh poteh in delegacijah, namesto da bi jima privoščili – kot da je s poroko kaj drugače. No, le nekaj dni pred tem so se mu kolena verjetno bolj šibila, ko je podoživljal poletne dneve 1988. na Roški. Hja, točno tja se je zopet vrnil in spet odgovarjal na vprašanja zveznega izvršnega sveta milice policistov. Bojda o razkrivanju tistih zaupnih dokumentov glede Katarine Kresal. Kdo se že sploh spomni tega? Eh, ja, raje obujajmo spomine, kako sta z bratom Bavčarjem razkrivala zaupne dokumente dnevnike Staneta Kavčiča.

Sedmič in malo slabše se je godilo naši (novi) vladi mimo katere ne moremo. Sploh so pa njene zadeve manj zaupne. Še enkrat vprašam: se kdo še spomni “spodrsljaja”, ko je v zrak ušel prenos seje vlade, ki sicer ne bi smel? Kakor koli, izcedek si lahko poslušate tukaj. Nič presenetljivega, malo kreganja, malo bezanja pod rebra, malo mirjenja razgretih glav; pač delovni ljudje pri delovnem sestanku, mediji pa spet iz vsega napihnili celo zaroto. Lahko si zamislimo, da so ministri za vklop vedeli oz. zanj poskrbeli celo sami in so tako hoteli pošiljati subliminalna sporočila v javnost? Evo, zarote! Nekaj večjega za bregom pa je vsekakor imel prvi atentator slovenskih politikov (po Krambergerju) Josip Zagajski, ki se je vlažnega poletnega dne odločil, da bo Pahorja razstavil na prafaktorje. Verjetno ga je nato zadušljiv zrak na slovenskih vlakih naredil omotičnega in so ga z lahkoto prijeli policisti. Spet ne bi bilo zanimivo, če ne bi POP TV iz policista Aleša Cesarja, ki je psihiču odvzel bombo, naredili superzvezdnika, za kar se dotičnemu itak jebe. To neumno nadlegovanje prekosi le kura z oddaje Smet na Analu K, ki predsednika države sprašuje, če ni imel nič pametnejšega za počet, kot da je obiskal gradbišče pri Stožicah.

Da ne bo vse tako mračno-cinično, raje zaključimo s čim lepšim, recimo ljubeznijo, katera še vedno ni našla popolnega sprejema v Slovenji, a se temu vsaj bližamo. Gre za pomembno odločitev Ustavnega sodišča, ki je v zadevi U-I-425/06 odločilo, da je Zakon o registraciji istospolne partnerske skupnosti v neskladju z Ustavo. ZRIPS je itak eno skropucalo prejšnje vlade in je že čas, da se popolnoma ukine; nasploh pa bo nepotreben postal z novim Družinskim zakonikom. Istospolnega partnerja ZRIPS (in tudi ZD) ne predvidevata kot nujnega dediča, ni udeležen v drugem dednem redu; da ostalih prikrajšanj, ki jih trpijo zaradi nemožnosti poročanja ne omenjam. Ta odločba je pravi odgovor predvsem fajmoštrom, ki napovedujejo apokalipso, ker posvajanje otrok med istospolnima partnerjema prinaša izumrtje Slovencev. Ne vem, zakaj jih kdo ne opomni na celibat? Ali pa oralni seks. Mogoče kontracepcijo. Glavno je le, da se stvari premikajo na bolje, končal pa bom z (po moje) zelo pomembnim citatom, ki ga je izreklo Ustavno sodišče:

O diskriminacijski obravnavi govorimo takrat, kadar država (na podlagi osebnih okoliščin) različno obravnava posameznike v enakih situacijah.Če položaja, ki ju primerjamo, v bistvenem nista enaka, ne moremo govoriti o neustavni diskriminaciji. Bistveno je torej, ali je z vidika, ki je pomemben za presojo izpodbijane ureditve (pravica do dedovanja po umrlem partnerju, 22. člen ZRIPS), položaj pobudnikov v svojih bistvenih dejanskih in pravnih prvinah primerljiv s položajem zakoncev. Po oceni Ustavnega sodišča je odgovor pritrdilen. Registrirana partnerska skupnost je razmerje, ki je po vsebini podobno zakonski zvezi ali zunajzakonski skupnosti. Tudi za to skupnost je bistvena značilnost stabilna povezanost dveh oseb, ki sta si blizu, si medsebojno pomagata in se podpirata. Etično in čustveno bistvo registrirane partnerske skupnosti, ki ga izraža 8. člen ZRIPS, po katerem se morata partnerici ali partnerja medsebojno spoštovati, si zaupati in si medsebojno pomagati, je podobno kot pri skupnosti med žensko in moškim. Tudi pravna ureditev tega razmerja je podobna zakonski zvezi. ZRIPS partnerjema prav tako zagotavlja določene medsebojne pravice in dolžnosti, varuje šibkejšega partnerja, ureja pravni položaj do tretjih oseb, države in socialnega okolja.