Oznaka: foto

Categories
Mediji Politika Pravo

Nezavedna malomarnost

Nezavedna malomarnost je podana, če se storilec ni zavedal, da iz njegovega ravnanja lahko nastane prepovedana posledica, pa bi se bil po okoliščinah in po svojih osebnih lastnostih tega moral in mogel zavedati. Gre torej za primere, ko je iz kakega storilčevega ravnanja nastala prepovedana posledica, glede katere mu ni mogoče očitati ne naklepa ne zavedne malomarnosti, sodišče pa mora ugotoviti, ali je storilcu mogoče očitati, da bi se bil moral zavedati možnosti nastanka prepovedane posledice. Namesto da bi raziskovali to, kar je bilo v storilčevi psihi (zavesti in volji), se sprašujemo o tem, kar naj bi bilo, bi moralo biti, pa v resnici ni bilo, in ali to lahko storilcu očitamo.

Tako o tej obliki krivde razlagajo starešine kazenskega prava še po starem KZ, kako pa ureja to novi KZ-1 mi ni najbolj jasno, dvomim, pa da je kaj bolj kateremu izmed zakonodajalcev. Kakor koli; besedico nezavestna sem spremenil v nezavedna, ker je prva inačica contradictio in adiecto, oksimoron. Nezavestnost odpira vprašanje prisotnosti zavesti, če pa te ni, je izključeno že ravnanje kot element splošnega pojma kaznivega dejanja in takrat kaznivega dejanja sploh ni. Zato mi je bolj smiselna nezavednost, saj storilcu očitamo, da se ni zavedal možnosti nastanka prepovedane posledice, čeprav bi se mogel in moral. Kakor koli drugič; trenutno ni čas za gramatikalno globoke, kontemplativne diskusije o obliki krivde, želim povedati le, da zadnje čase malomarnost opažam v celi vrsti dnevnih dogodkov. Začnimo pri Homeri:

Avtocesta, kakopak. Ali bolje: v nadvse popularnem predoru Šentvid. Po dolgih letih trpljenja na Celovški, smo ga le dočakali prejšnji mesec, saj je bil odprt skladno z uvedbo vinjet. Do sedaj je bil že petkrat zaprt, ker je odpadal luksuzni protipožarni omet. Voznik Sascha Eichmüller iz Hechingena v bližini Stuttgarta je bil zagotovo presenečen nad stokilogramskim pripadom na njegov Audi; še dobro, da so vsi odnesli celo kožo, avto pak ne. Zavod za gradbeništvo je ugotovil, da v ometu sploh ni vezivnega tkiva, zato naj bi tako rad odpadal s stropa. S tem se verjetno ne strinjajo delavci, ki omet odstranjujejo s pnevmatičnim kladivom, saj se nekje kot nalašč drži stropa kot pijanec plota. Kaj je šlo torej tu narobe? To, da minister Radovan Žerjav do nedavna ni vedel, da predor nima uporabnega dovoljenja? Da je SCT malomaren pri izbiranju podizvajalcev? So nas Angleži nategnili in z nevdelavo veziva prihranilil nekaj evrov? Čim prej naj se nekaj domenijo, medtem bomo vozniki z vinjetami dušebrižno opazovali najdražji kup odpadkov doslej (se mi zdi).

Na reki Savi pri gradbišču Hidroelektrarne Blanca se je v četrtek, 3.7.2008, popoldne zgodila tragedija. Ugasnilo je 13 življenj. Poslanec in župan,  Kristijan Janc, je organiziral dogodek, imenovan Zadnji spust po Savi. Kako preroško. S kanuji so se spustili po Savi pod elektrarno še zadnjič, preden slednjo zaženejo in jo tako zaprejo za čolne. Nekaj članov posadke je bilo pametnih, zato so lepo na kopnem obhodili elektrarno, ostali so se zapeljali čez pretočno polje. Ne bo mi jasno, zakaj so silil tja s popolnoma neprimerno opremo. Zakaj bi se sploh hotel peljati pod ELEKTRARNO? Spodaj v galerijici si oglejte, kako zgleda prej omenjeno pretočno polje. Res bolj malo možnosti za preživetje.

Naslednji spodrsljaj prihaja, nepričakovano, iz uredništva 24ur.com. Deset dni po Blanci je okolico Kamnika zajelo strašansko neurje. Odpihnilo je strehe, ruvalo drevesa in pretreslo ljudi. Med vsem tem je bil najbolj bizaren pogled na predsednika vlade, ki si kvazi ogleduje škodo in sočustvuje z državljani ter jim trepljajoč jih po rami obljublja denarno pomoč (namesto da bi zavihal rokave in pomagal pokrivati streho), neprijetno situacijo pa veleumno zaključi kamniški župan, Tone Smolnikar, ko smehljajoč se izdavi, naj obupani domačini kar naprej pridno delajo, hkrati pa naj igrajo loto. Skrben župan, ni kaj. Ampak vrnimo se k 24ur.com. V vsej svoji napihnjeni ekskluzivnosti so se rahlo spozabili. Nek osebek je z (dokaj bornimi) Photoshop sposobnostmi prilepil tablo za Kamnik na zelo dramatično tornadovsko ozadje in ga poslal na 24ur.com, češ, glejte kakšen kažin sem pofotkal v Kamniku preden sta poleg mene pristala krava in pol hrasta. Vrli preiskovalni novinarji so “posnetek” brez pomisleka objavili in poželi val posmeha na slovenskem delu interneta. Kmalu so sramoto umaknili, a prepozno, saj imamo spodaj v galeriji priročen dokaz! Več pazljivosti torej. Oziroma zdrave pameti.

Tu so še torej obljubljeni posnetki v galeriji, avtorjev žal ne vem; če kdo prepozna tu svoja dela, naj se oglasi v komentarjih.

Categories
Turistika

DA BEDA

Danes smo se po priporočilu znanca in zaradi ocene v Mladini, ki nas je spomnila, da naj ne zavijemo zopet v neko generično gostilno, odpravili v dotično tajsko restavracijo, Da Buda.

Najprej priporočam, da si preberete prej omenjeni članek v Mladini, saj se z njim ne bi mogel bolj strinjati. Neredko so Ilovarjev trio in tudi ostali sladokusci zelo neprizanesljivi do ponudnikov hrane, čeravno se jim na pladnju ne znajde odojek, krvav biftek, žganci z dvojno zabelo ter slivovka v navezi s krepkim teranom. Ne da je s tem kar koli narobe, le oceno sem vzel s tovornjakom soli. In smo se odpravili na Tajsko. Lačni.

Ambient je, kot pravilno ugotavlja druščina okoli Roze Pajk, trendy in fancy. Očitno Japonci in Tajvanci najraje uživajo sushi in tom yum v postmodernističnih domovih, kjer ne manjka brušenega aluminija, ostrih robov in kolosalnih betonskih podpornikov. Seveda ne manjka obvezen kip Bude, ki bdi nad jedače željnimi obiskovalci. Ko si izbereš strateško pozicijo in tja posadiš zadnjico, te spreleti še ena nenavadnost. Zakaj zvočno zaveso ustvarja trendy trip-hop, lounge in pocukrani chillout? Nekako sem se nadejal nekaj sličnega pipi, s katero radi postrežejo Kitajci, a navsezadnje smo tu predvsem zaradi jedače inu pijače, ambient je skorajda drugotnega pomena. Čeprav se doma ne bi branil visoko stiliziranega WCja; tja sem nekajkrat odšel samo zato, da sem na stopnicah lahko voyeursko špegal Netajvancem pod nož in v posode.

Naš trio je sestojil iz treh polnoletnih osebkov1. Šokantno se nam je zdelo, ker smo do tretje ure lahko jedli le kosila, medtem ko je a la carte na voljo le PO tretji uri (?). Nekoliko čuden marketinški pristop, a se nismo dali motiti in iz petkovega izbirnika naročili (slika dolaj):

  • spomladanski zavitki z zelenjavo
  • marinirana piščančja krilca z wasabi omako
  • Pad Thai rezanci s tofujem, zelenjavo, jajcem, arašidi in rakci
  • piščanec z indijskimi oreščki
  • solata s piščancem in ličijevim prelivom

Prva dva sta bila za predjed, lakoto smo odplaknili še vsak z enim ledenim čajem.

Potem pa pridejo na vrsto glavne jedi, kjer pa namesto bohotnosti tajskih okusov dobite slabe približke.

Žal. Resda še nikoli nisem prisostvoval kosilu pri Daengovih, a nekako se mi dozdeva, da tako praznih okusov Tajska le ne pozna. Čeravno so bila krilca začinjena s ščepcem cimeta in je bila omaka pri zelenjavnih zavitkih bolj sladka od sladke pokovke, je vse ostalo bilo, no, prazno. Še tista kvazi wasabi omaka je bila slaba imitacija spenjene in posladkane Thomy majoneze, ako se mi dozdeva, da je pravi wasabi vsaj na stopnji sveže naribanega hrena. Solata s piščancem je bila le to; kot da bi jo naredil doma ter pokapal z limono. Piščanec z indijskimi oreščki je bil zadovoljiv, a z zelo nepretresljivo izbiro zelenjave. Okus omake je zelo spominjal na kakšno kitajsko jed, riž pa je bil (tipično?) posušen in zlepljen. Moji Pad Thai rezanci so bili, na srečo, še najboljši in prijetna učna urica kombinacije okusov, saj limeta, limonska trava, tofu, rakci, jajce ter sladkor očitno dobro sodelujejo. Ledeni čaji so bili izvrstni ter izjemno osvežilni. Kombinacija tedna: zeleno jabolko in meta.

Po glavi smo zapravili 10 EUR, kar se ne sliši veliko, vendar smo le jedli kosila, pa tudi porcije niso, ne vem, kaj. Nad izkušnjo smo malo razočarani, zato bi Budi prisolil Mladinino oceno mirno prebavljeno. Verjetno bi bile jedi a la carte okusnejše, a to še ni izgovor, da so kosila tako medla. Buda, usliši nas!

  1. Počasi dohitevamo Ilovarjev oktet, saj nam je za vzgled. [↩]
Categories
Neuvrščeni Video

Spomenik …em… krompirju?

Včasih pomislim na stanje v naši občini in se spomnim kakšnih perverznih potez prebivalcev/župana/občinskega sveta ter si mrmram, da je to to in da slabše ne more biti. A se vsakokrat uštejem. Danes so meni nič tebi zastonj kosilo v glavni vasi naše občine, Šenčurju, postavili kip *vdih* KRAMPERJU *izdih*.

Baje kot zahvala Mariji Tereziji, ker je krompir prinesla v avstrijsko monarhijo in Slovence rešila pred lakoto(?!).1Hoteli so biti prvi (na svetu?), a so jih pred kratkim prehiteli Hrvati s svojim kipom. Resda je grši in ne omenja Marije Terezije, vendar mi za oboje troje visi do Pakistana, zato ker naš izgleda kot nedokončano pristajališče za helikopter. Takoj naj povem, da, čeprav trpimo skupaj v isti občini, se odločno distanciram od veleumnega projekta. Nasploh mi je ideja popolnoma abnormalna in abotna. Veliko je krajev v občini, kamor bi bilo pametneje investirati (predvsem infrastruktura), ne pa da se ob nekem redundantnem kipu veselijo kot druidi solsticija pri Stonehengu.

Dozdeva se mi, da je Šenčur naša izpeljanka Avstralije (saj veste, koga so Angleži vozili na enosmerne počitnice tja?) Kot je že rekel naš pesnik Ali En: “Al hočmo v Evropo al Šenčur?!” Sicer pa ogled stranke Društva za priznanje praženega krompirja kot samostojne jedi pove dovolj:

Krompirju se dan danes v sodobni družbi godi zelo velika krivica. Pomislite samo, kaj vse delamo s kromipirjem? Lupimo ga, pražimo, kuhamo, zapiramo ga v kleti, kamor nikoli ne posije svetloba in se na najbolj nizkotne načine izživljamo nad njim. Mar ni to nečloveško?

Kako je torej zgledala vsa ceremonija? Najbolje, da pogledate priložene fotografije in filme. V glavnem pa natrpano in neokusno v vseh pomenih. Z odkrivanjem kipa so premeteno zavlačevali, saj se je ljudstvo po odkritju v 10 minutah razpolovilo. Povsod so bile stojnice, ki so ponujale krompir ali kaj v povezavi z njim. Na eni je kuhal celo Slavko Adamlje – krompir z bučami. Njegov ni bil slab, dober pa tudi ne, je bil pa zagotovo najboljši izmed vseh. Toliko o prazniku krompirja.

Opaziti je bilo tudi delegacijo POP TVja, kar da slutiti, da bodo danes novice prepredene s tem dogodkom (O, radost! O, sreča!). V senci pa je tudi posedal vremenko Miran Trontelj, upravičeno izmučen, ker ga je narod na cesti prepoznaval, hkrati pa je hotel biti vsak pameten in so mu stresali enovrstičnice tipa: “O, lejga Miran! Ti, dej puvej kuga bo z vremenam jutr?” ter “Bohdej, guspod Trontl. Ja kuko ste pa televizij fejst! Kuko pa kej z vremenam kaže?” ad infinitum. Okrog se je svaljkalo še nekaj ponudnikov alternativnih izdelkov in storitev, od suhe robe do nekega bavarskega oča, ki je velikodušno točil odlično domače pivo.

Piknili smo v nekaj vrst krompirja (z bučami, s slanino, z bučkami, s klobaso, vsi pa so vsebovali preveč masti), polokali kantico piva ter kozarček ali tri vinca. Po odkritju kipa smo se po hitrem postopku izbrisali s kraja zločina. Skrbi me le, da bo taka ceremonija potekala na vsak dan mladosti. Kaj pa veš, mogoče se bodo pa o tem dnevu v šoli učili čez kakšno desetletje. Takrat bom ponosno ves zgužvan stopil pred mulčad in jim rekel: “Takla smo mel.”

  1. Kroatom in Nemškutarjem je pokazala sredinca in rekla, naj žvečijo potico. [↩]