Categories
Politika Pravo

Ekonomski program lustracije menedžerjev (boj proti tajkunom)

Vlada bo okrepila boj proti tajkunsko-političnim povezavam, ki s kriminalnimi dejanji še naprej razpredajo lovke po celotnem nacionalnem tkivu in brezsramno bogatijo. V vrstah vladne koalicije teh imen ni. Iščite jih pri sebi. Vlada bo posvetila posebno pozornost regionalni delitvi Slovenije, na način, da bo ta regionalna delitev omogočila ne samo čim bolj enakomeren in pravičen razvoj te države, ampak da bo omogočila tudi splošen hitrejši razvoj vseh.

Osnovna tema ali osnovni problem zaradi katerega sem predlagal glasovanje o zaupnici – se še enkrat zahvaljujem za podporo – sicer formalno ni razrešen. Jaz sem razočaran nad tem, da se prav nihče od kolegic in kolegov v opoziciji ni uspel ograditi od blatenja države v tujini, ne samo v Evropski uniji, na naslove po svetu so šle te stvari, ni šlo samo v širšo družino, kar me žal utrjuje v prepričanju, da so ta ravnanja ne samo posredno politično sponzorirana, ampak da so tudi politično organizirana in to je žalostno. To je žalostno. Upam, da je ta razprava vendarle prispevala k temu, da bo izvoz laži v tujino nekoliko manjši. Močno upam.

In močno smo držali z njim pesti, da mu bo uspelo, ko je na dotični način Janez Janša 19. novembra 2007 razgrnil politični (predvolilni?) ekonomski program lustracije menedžerjev ali Kako je Šrot kupil pivovarno. Če vam zgodovinski spomin sega dlje od enega leta oziroma vsaj do JBTZ, potemtakem (še) veste, da smo bili tistega novembra v burnem obdobju, ko je Janša s celotno vladno ekipo namrdnil surlo do Tadž Mahala, iz peskovnika pobral kanglico in lopatko ter opoziciji “zagrozil”, da bo vlada odstopila, še preden bomo predsedovali EU. Bohnedej, je rekel komunist liberalec demokrat zunanji minister Dimitrij Rupel. Nato je poslancem le nekako uspelo izglasovati zaupnico, na koncu smo še uspešno izpeljali predsedovanje; izvozno – uvozni saldo si prečitajte tu.

Vse skupaj naj bi zakrivil Blaž Zgaga (ki je že zakrivil Depalo vas, Vič-Holmec, orožarsko afero, plakatno afero, afero Orion, afero Falcon, bil je atentator na Mira Petka in nenazadnje je podkupoval Fince v aferi Patria), ko je lansiral novinarsko peticijo 571 in jo 16. oktobra izročil Francetu Cukjatiju. Zgaga je upravičil svoj priimek, nagnojil je štalo vladi, blatil je državo v tujini in fisijsko razcepil novinarje na lažje elemente. Zato so se vrli možje spomnili, da v bistvu medije obvladuje kapital, ta pa jim vsiljuje svoje interese. In zato ker Šrot mlajši prek Šrota starejšega ne mara Janše, naj bi junior tako naščuval celo mašinerijo proti vladi, da bi se je znebil. Ko so pobrskali globlje, so odkrili, da je cela Slovenija med sabo povezana in tako le peščica ljudi diktira vsem medijem. Razen Demokraciji; to obvladuje LDS. Zadeva se je napihnila preko vseh robov, zato je Mladina čutila potrebo, da obrije norca, in je spesnila spodnjo kitico, ki nekako povzema vso mineštro:

DRAGO JANŠAR

Tajkun, sin Kučanmara, boj krvavi
Že dolgo bije za lastnine vero,
Se z Žugljem Mate več mu v bran ne stavi.
Šest mescev moči tla gnojnice reka,
Tajkunec kar redi tajkunca brata,
Kako strašna pogoltnost je človeka.
Bojuje se najmlajši med junaki, za vero stranke,
Lepo bog’njo Urško,
Za provizije, za gradove pod oblaki.

Sicer smo tajkune poznali že prej, nenazadnje smo se 17 let nazaj odločili za kapitalizem, a do sedaj to očitno ni bil problem –  ne da ni bilo odkupov in izsiljevanja delavcev, le dovolj drugih kosti so imeli za glodat v Državnem zboru. Letos pa se je zgodilo nekaj dogodkov, ki so bili prav prikladni, da jih napolnijo s suspenzom ter dramaturško strahovlado. Tako je 12. februarja kot Airbus na pristajalno stezo med nas udarila gradbena afera Čista lopata, kjer so glavni akterji Ivan Zidar, Dušan Černigoj in Hilda Tovšak. Šlo naj bi za dogovarjanje o umazanih poslih okrog gradnje brniškega stolpa. Kazenski postopek še zdaleč ni zaključen, zato se pustimo presenetiti, kaj se bo iz vsega skupaj izcimilo (upam, da ne le med in mleko). Vsekakor pa je nekaj mesecev po eksploziji zanimivo opazovati, kako se je v bistvu cela aferica kar nekako sama od sebe pometla pod tepih tišine, ker se je izkazalo, da je pri vsem tem vpleten še kdo, ki ima nekaj vez pri oblasti. Prav z zanimanjem opazujem ves mir okoli Čiste lopate; ko so Zidarja vlekli v marico pa potem spet vun, se je govorilo, da je vsa zadeva v preiskavi. Če pogledamo 185. člen Zakona o kazenskem postopku, bi se zadeva že zdavnaj morala končati – očitno je bila aretacija tam res le za politične namene.

185. člen

(1) Če preiskava ni končana v šestih mesecih, mora preiskovalni sodnik obvestiti predsednika sodišča, zakaj preiskava še ni končana.
(2) Predsednik sodišča ukrene, kar je potrebno, da se preiskava konča.

Tu bi spet lahko problematizirali o odvzemu prostosti oziroma ali je bil pripor sploh upravičen? Zagotovitev prisotnosti po 307. členu še ni bila potrebna, da so izpolnjeni pogoji po 201. členu pa tudi nisem v celoti prepričan.

201. člen

(1) Če je podan utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, se sme pripor zoper njo odrediti:
1) če se skriva, če ni mogoče ugotoviti njene istovetnosti ali če so druge okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bi pobegnila;
2) če je upravičena bojazen, da bo uničila sledove kaznivega dejanja, ali če posebne okoliščine kažejo, da bo ovirala potek kazenskega postopka s tem, da bo vplivala na priče, udeležence ali prikrivalce;
3) če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno in njene osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere v katerih živi ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovila kaznivo dejanje, dokončala poskušeno kaznivo dejanje ali storila kaznivo dejanje, s katerim grozi.
(2) V primeru iz 1. točke prejšnjega odstavka traja pripor, ki je bil odrejen samo zato, ker ni bilo mogoče ugotoviti istovetnosti osebe, toliko časa, dokler istovetnost ni ugotovljena. V primeru iz 2. točke prejšnjega odstavka se pripor odpravi, brž ko so zagotovljeni dokazi, zaradi katerih je bil odrejen.

Ja, vem. Politična motivacija, zatorej lahko upamo, da bomo na volitvah izbrali novo politiko in mišljenje. Udrihanje po SCTju se je nadaljevalo čez celo leto; najprej s šentviškim predorom, vmes se je prikradel še Boštjan Penko, nato so poslušnost odpovedala dvigala v še sveži Pediatrični kliniki. Sedaj se po SCT kolobociji pozornost usmerja na Finsko, Patrio in Milana M. Cvikla. Janša je tokrat že tretjič izpadel žrtev – zatorej upajmo, da uspe. V tretjič gre Rado, pravijo. Če ne, pa Žerjav. Hec.

Ker smo poprej že načeli pravno temo kazenskega postopka, se sedaj iz čistega dolgčasa in zatohlosti posvetimo še drugi: imuniteti. Neredko sem slišal razne očitke Dušanu Černigoju, kako da se lahko izogne vsem postopkom z lahkoto, saj ima imuniteto. Takih komplimentov je često deležen tudi večni poslanec Zmago Jelinčič.

Torej, imuniteto zagotavlja Ustava RS v 83. in 100. členu:

83. člen

(poslanska imuniteta)

Poslanec državnega zbora ni kazensko odgovoren za mnenje ali glas, ki ga je izrekel na sejah državnega zbora ali njegovih delovnih teles.

Poslanec ne sme biti priprt niti se zoper njega, če se sklicuje na imuniteto, ne sme začeti kazenski postopek brez dovoljenja državnega zbora, razen če je bil zaloten pri kaznivem dejanju, za katero je predpisana kazen zapora nad pet let.

Državni zbor lahko prizna imuniteto tudi poslancu, ki se nanjo ni skliceval ali ki je bil zaloten pri kaznivem dejanju iz prejšnjega odstavka.

100. člen

(nezdružljivost funkcije in imuniteta)

Član državnega sveta ne sme biti hkrati poslanec v državnem zboru.

Člani državnega sveta uživajo enako imuniteto kakor poslanci. O imuniteti odloča državni svet.

Za začetek povejmo, da enako imuniteto v Sloveniji uživajo poslanci Državnega zbora, člani Državnega sveta ter sodniki Ustavnega sodišča. Imuniteta je privilegij posameznika, da je izvzet iz uporabe določenih pravnih predpisov. Ratio legis je v tem, da se članom in organu omogoči neodvisno in nemoteno delovanje pri opravljanju funkcije, v katero so bili izvoljeni. Po 83. členu imajo člani materialno in procesno imuniteto.

Materialna omogoča svobodno nastopanje, govorjenje, kritiziranje, glasovanje in izražanje mnenja, ne da bi bil za to poklican na odgovornost, priprt ali kaznovan. Ta imuniteta izključuje le kazensko odgovornost, ne pa tudi druge (npr. odškodninsko). Materialna imuniteta je poklicna, a absolutna. Kazensko odgovoren ni član le za kazniva dejanja, ki ji izvrši pri opravljanju svoje funkcije, vendar traja za čas mandata in tudi po njegovem izteku. Nihče se ji ne more odreči.

Procesna imuniteta pod določenimi pogoji varuje pred odvzemom svobode in kazenskim postopkom za kazniva dejanja, ki niso neposredno povezana z opravljanjem funkcije. Tu se ne izključuje kazenske odgovornosti, le možnost odvzema prostosti/uvedbe kazenskega postopka brez dovoljenja organa, v katerem je član. Dovoljenje organa je potrebno:

  • za odreditev pripora članu, četudi se ne sklicuje na imuniteto
  • za začetek kazenskega postopka, le če se na imuniteto sklicuje

Razlog je v tem, da pripor pomeni odvzem prostosti, kazenski postopek pa ne ovira nujno opravljanje funkcije članu.

Dovoljenje organa pa ni potrebno:

  • za začetek kazenskega postopka, če se član ne sklicuje na imuniteto
  • za odreditev pripora/začetek kazenskega postopka proti članu, ki je bil zaloten pri kazenivem dejanju, za katerega je predpisana kazen nad pet let zapora, četudi se sklicuje na imuniteto

Izjemoma in ob utemeljenih argumentih organ lahko naknadno prizna imuniteto članu, proti kateremu se je začel kazenski postopek, pa se ta ni skliceval na imuniteto oziroma če je bil zaloten pri kaznivem dejanju, za katerega je zagrožena kaznen nad pet let zapora. Za razliko od materialne je procesna relativna; torej varuje člana le dokler traja njegova funkcija, a je procesna hkrati nepoklicna. Procesna varuje le pred uvedbo pripora (in ne pred vsakim odvzemom prostosti) ter pred kazenskim postopkom (ne pa pred prekrški, disciplinskimi ter civilnimi postopki). O imuniteti poslancev in sodnikov Ustavnega sodišča odloča državni zbor, o državnih svetnikih pa Državni svet sam.

Spodnja galerija služi za ponazoritev slovenskega fenomena tajkunizacije. Avtorja ne poznam, zato naj se le oglasi. Fotografije so nastale na Pivu in cvetju, koalicija pa jih je pograbila za negativno kampanjo kot Mujo mesno pito. Presodite sami.

Categories
Mediji Politika

Panem et circenses ¿

Danes se je uradno začela molilna, pardon, volilna kampanja. Torej: vôli kampirajo.

Že vidim, kako se bo v prihodnjem mesecu odprla vzhodna fronta. Krogle bodo poletele iz vseh kanonov, iz šotnega močvirja bodo vlekli pikantne in neslane podrobnosti, sile kontinuitete bodo iz ozadja podžigale napetosti, vrstila se bodo ‘dramatična’ soočenja – ob predvčerajšnjem sem si od zehanja izpahnil čeljust – zato komaj čakam, da nekdo nekje nekomu v živem TV prenosu zabrusi, da je cigan in ga brcne v piščal; drugi naj mu s tajkunizacijo in blatenjem države ne ostane dolžan in naj ga prisili, da naj prežveči roki najhitreje dostopno hladno orožje. Ne, resno. Če bo kampanja tako duhamorna in zatohlega duha, se bom protestno izpisal iz parlamentane demokracije, kakor je Svetlana Makarovič izstopila iz Cerkve. Ni da ni.

No, kaj bodo prinesli vroči štirje tedni, se raje pustimo presenetiti.  Mogoče zaenkrat lahko pogledamo, kaj so nam prejšnji meseci dostavili in dajmo skupaj ugotovit, da se je metanje kruha in obljubljanje iger začelo že kakšen mesec nazaj.

Spodaj lahko vidite tipično vsebino naše poštne škatle, ki nam jo poštarji servirajo na dnevni bazi. Kot ničvreden človeček v svetu kapitalizma ste že navajeni, da vas z doručkom (spamom) zasuvajo na vsakem koraku. Če podrobno pogledate fotografijo, bodete ugotovili, da sta uporabna le dva primerka izmed celega kupa smeti (kdor ju najde, dobi dve zrni Cedevite). Potem se še sprašujejo, zakaj poštarji vobče negodujejo in jih je vedno več pri kiropraktikih z nalomljenimi hrbti, ker neutrudno raznašajo horentno redundantne količine ščiša, ki pogrne tako na estetskem izpitu kot na izpitu iz objektivnosti ter profesionalnosti. Kakor koli, šop papirja v isti sekundi, ko ga vzamem iz nabiralnika, postane pristajalna steza za iztrebke našega papagaja ali se pak uporablja v namene zbiranja starega papirja. Očitno smo v Sloveniji še vedno prebogati, da tako razmetavamo s papirjem??? Vsekakor bi si pa na nabiralniku zaželel spam filter, podoben GMailovemu. Prosimo te, usliši nas.

Spet sem zašel s poti, zatorej počasi zaključimo. Kampanjo najdlje fura SDS s Slovenskim tednikom od januarja letos in od takrat dviguje prah na Slovenskem, da se spodaj kaže feces. Nekaj dni nazaj so uvedli še Ekspres, ki služi bolj malomeščanskim potrebam, čeravno med njima ni veliko (vsebinske) razločitve. Amaterski kot so, prepisujejo vsi od vseh, zato se niti ne ve, kdo kaj prvi napiše. Bolj kot uradni tajkuni me skrbijo d.o.o.-ji z 7500 € ustanovitvenega kapitala, ki lahko izdaja brezplačni tednik z naklado 375.000 izvodov, kar ne uspe niti Delu/Dnevniku v obdobju gospodarske rasti (2004 – 2008 PRESS). Od drugih strank sem dobil le LDSov Kaj boste storili zame?, medtem ko očitno za SD nismo dovolj dobri, kaj šele za dve jabolki SLSa.

Categories
Mediji Politika Pravo

Nezavedna malomarnost

Nezavedna malomarnost je podana, če se storilec ni zavedal, da iz njegovega ravnanja lahko nastane prepovedana posledica, pa bi se bil po okoliščinah in po svojih osebnih lastnostih tega moral in mogel zavedati. Gre torej za primere, ko je iz kakega storilčevega ravnanja nastala prepovedana posledica, glede katere mu ni mogoče očitati ne naklepa ne zavedne malomarnosti, sodišče pa mora ugotoviti, ali je storilcu mogoče očitati, da bi se bil moral zavedati možnosti nastanka prepovedane posledice. Namesto da bi raziskovali to, kar je bilo v storilčevi psihi (zavesti in volji), se sprašujemo o tem, kar naj bi bilo, bi moralo biti, pa v resnici ni bilo, in ali to lahko storilcu očitamo.

Tako o tej obliki krivde razlagajo starešine kazenskega prava še po starem KZ, kako pa ureja to novi KZ-1 mi ni najbolj jasno, dvomim, pa da je kaj bolj kateremu izmed zakonodajalcev. Kakor koli; besedico nezavestna sem spremenil v nezavedna, ker je prva inačica contradictio in adiecto, oksimoron. Nezavestnost odpira vprašanje prisotnosti zavesti, če pa te ni, je izključeno že ravnanje kot element splošnega pojma kaznivega dejanja in takrat kaznivega dejanja sploh ni. Zato mi je bolj smiselna nezavednost, saj storilcu očitamo, da se ni zavedal možnosti nastanka prepovedane posledice, čeprav bi se mogel in moral. Kakor koli drugič; trenutno ni čas za gramatikalno globoke, kontemplativne diskusije o obliki krivde, želim povedati le, da zadnje čase malomarnost opažam v celi vrsti dnevnih dogodkov. Začnimo pri Homeri:

Avtocesta, kakopak. Ali bolje: v nadvse popularnem predoru Šentvid. Po dolgih letih trpljenja na Celovški, smo ga le dočakali prejšnji mesec, saj je bil odprt skladno z uvedbo vinjet. Do sedaj je bil že petkrat zaprt, ker je odpadal luksuzni protipožarni omet. Voznik Sascha Eichmüller iz Hechingena v bližini Stuttgarta je bil zagotovo presenečen nad stokilogramskim pripadom na njegov Audi; še dobro, da so vsi odnesli celo kožo, avto pak ne. Zavod za gradbeništvo je ugotovil, da v ometu sploh ni vezivnega tkiva, zato naj bi tako rad odpadal s stropa. S tem se verjetno ne strinjajo delavci, ki omet odstranjujejo s pnevmatičnim kladivom, saj se nekje kot nalašč drži stropa kot pijanec plota. Kaj je šlo torej tu narobe? To, da minister Radovan Žerjav do nedavna ni vedel, da predor nima uporabnega dovoljenja? Da je SCT malomaren pri izbiranju podizvajalcev? So nas Angleži nategnili in z nevdelavo veziva prihranilil nekaj evrov? Čim prej naj se nekaj domenijo, medtem bomo vozniki z vinjetami dušebrižno opazovali najdražji kup odpadkov doslej (se mi zdi).

Na reki Savi pri gradbišču Hidroelektrarne Blanca se je v četrtek, 3.7.2008, popoldne zgodila tragedija. Ugasnilo je 13 življenj. Poslanec in župan,  Kristijan Janc, je organiziral dogodek, imenovan Zadnji spust po Savi. Kako preroško. S kanuji so se spustili po Savi pod elektrarno še zadnjič, preden slednjo zaženejo in jo tako zaprejo za čolne. Nekaj članov posadke je bilo pametnih, zato so lepo na kopnem obhodili elektrarno, ostali so se zapeljali čez pretočno polje. Ne bo mi jasno, zakaj so silil tja s popolnoma neprimerno opremo. Zakaj bi se sploh hotel peljati pod ELEKTRARNO? Spodaj v galerijici si oglejte, kako zgleda prej omenjeno pretočno polje. Res bolj malo možnosti za preživetje.

Naslednji spodrsljaj prihaja, nepričakovano, iz uredništva 24ur.com. Deset dni po Blanci je okolico Kamnika zajelo strašansko neurje. Odpihnilo je strehe, ruvalo drevesa in pretreslo ljudi. Med vsem tem je bil najbolj bizaren pogled na predsednika vlade, ki si kvazi ogleduje škodo in sočustvuje z državljani ter jim trepljajoč jih po rami obljublja denarno pomoč (namesto da bi zavihal rokave in pomagal pokrivati streho), neprijetno situacijo pa veleumno zaključi kamniški župan, Tone Smolnikar, ko smehljajoč se izdavi, naj obupani domačini kar naprej pridno delajo, hkrati pa naj igrajo loto. Skrben župan, ni kaj. Ampak vrnimo se k 24ur.com. V vsej svoji napihnjeni ekskluzivnosti so se rahlo spozabili. Nek osebek je z (dokaj bornimi) Photoshop sposobnostmi prilepil tablo za Kamnik na zelo dramatično tornadovsko ozadje in ga poslal na 24ur.com, češ, glejte kakšen kažin sem pofotkal v Kamniku preden sta poleg mene pristala krava in pol hrasta. Vrli preiskovalni novinarji so “posnetek” brez pomisleka objavili in poželi val posmeha na slovenskem delu interneta. Kmalu so sramoto umaknili, a prepozno, saj imamo spodaj v galeriji priročen dokaz! Več pazljivosti torej. Oziroma zdrave pameti.

Tu so še torej obljubljeni posnetki v galeriji, avtorjev žal ne vem; če kdo prepozna tu svoja dela, naj se oglasi v komentarjih.