Oni dan sem nekje na internetih zasledil, da je Kelly’s razširil nabor čipsov z okusom veleznane Vegete. Ha, ta je bila pa res očitna, sem takoj pomislil. Namesto v štandardni soli omaščene hrustljavčke povaljajo v soli z okusom povrtnin. Saj ne more biti tako slabo, Vegeta je le legendarna in je desetletja krojila minimum okusa po celi Jugoslaviji (čezenj se zna hudo usajati Ilovarjev trio). Bila je tako slavna, da je služila tudi kot denarno sredstvo/podkupnina v železni Sovjetski zvezi, če gre verjeti našim dedkom. Kot otroci nismo bili nič posebni (se pravi ubrisani na svoj način), zato smo vrlo rado cuzali Vegeto. Ja, v kozarček pomočiš omočen prst ali konico žlice, da zagrabiš nekaj mikrogramov rumene substance (ne preveč!), ki jo nato počasi valjaš po nebu z jezikom. Če je je bilo premalo, se je okus prehitro razgubil, če si jo zajel preveč, ti je šlo na bruhanje in se ti je zagabila za nekaj dni. Ko pripovedujem te zgodbe, me ljudje često postrani gledajo. Kaj pa čem, nekateri sodobniki so pa Cedevito žvečili, ki je sam brez vode ne prebavljam najbolje. V osnovni šoli pri gospodinjstvu sva s prijateljem izmuznila kozarček rumenega, medtem ko so ostali cvrli ter kuhali. Na najino nesrečo naju je dobila “tovarišica”, ki je že skoraj klicala rešilce zaradi prevelikega vnosa ionov v telo. Ne vem, kaj je pri vsem tem tako čudnega; še danes kdaj maznem zrno ali tri Vegete, okus mi je božanski. Se pa spomnim učiteljice slovenščine, ki nam je razlagala, da je sama v osnovni šoli kradla krede in jih jedla (zdravnik je kasneje ugotovil, da ji primanjkuje kalcija, ampak OK). Suum cuique.
Včeraj sem rutinsko hodil po najboljšem sosedu, iščoč vsakdanji futer, ko na polici med odpadno hrano (junk food) zagledam prej omenjeni Kelly’s čips z Vegeto. Čipsa ne pojem ravno veliko (cca. dve vrečki na leto), ker je čisto pretežak za želodec in še nič nimam od njega (enak učinek pri cigaretih). Vendar sem tokrat naredil izjemo, ker sem hotel okusiti priljubljeno začimbo na malo manj priljubljeni hrani. Seveda je Kelly’su uspelo nekaj podobnega kot novemu Terminatorju, saj je ogaben do konca. Najprej se mi zagabijo že ostudni koščki krompirja, ki so ponekod zelo različnih odtenkov, od črnih do zelenih. Ne vem, kako je pri ostali proizvajalcih, a Kelly’s ima zelo slab nadzor nad kvaliteto (ali pa se jim sladko jebe). Poleg tega so rezine zelo nekonsistentno spečene in premastne. Ampak: okus. No, ni ga. Ko streseš čips vun, se nič ne razlikuje od navadnega soljenega čipsa. Tudi po okusu ne, le da je še slabši. O Vegeti itak ne duha ne sluha, o klasičnem slanem okusu pa tudi ne, tako da tale zmazek ni ne tič ne miš. Saj tudi težko najdeš kakšno pomembno karakteristiko Vegete; če pogledate tretjo sliko, vidite, da sem v celem čipsu uspel najti le kubični milimeter velik kvazi korenjček. Ja, Kelly’s, to je okus Vegete. Jebi se, zagabil si mi čips in dvomim, da ga bom sploh še kdaj kupil. Vegeti pa tudi priporočam, da sami kaj ukrenejo v tej smeri, saj je navsezadnje na kocki tudi njihov ugled.
Vrečka Kelly’s Vegeta čipsa
Videz “spominja” na klasičen soljen čips. Okus takisto.
Le mikroskopsko zrno korenjčka nakazuje na obstoj Vegete
Danes je bila odigrana še zadnja predstava v sklopu abonmaja SNG Drame za gledališko leto 08/09. Lansko leto sem si kar naenkrat zaželel kulturo zajemati z večjo žlico. Verjetno je bilo krivo, da smo se kanček resneje začeli z njo ukvarjati na lokalni ravni in me je vse skupaj še bolj pritegnilo. Tako sva se s prijateljico odločila za nakup študentskega abonmaja, v katerem je 6 predstav, čeprav sem jih videl v bistvu 8. Začelo se je s predstavo
Prijazna biljeterka/prodajalka je ponudila zastonj karte za dotično predstavo ob nakupu abonmaja, baje ker ni bilo dovolj zanimanja, in sva jo vzela. Opisuje čas konkviste, ko so zlobnizlobni Španci jezdili prek Amerike, si prisvajali zemljo in klali vsevdilj. Nasilno razširjanje krščanstva je bila bolj postranska stvar, heh. Predstava se mi je zdela zelo dodelana, tako kostumsko kot igralsko. Radko Polič kot oče Felipe lepo prikaže starca, nekoč spoštovanega bojevnika in voditelja, kako se prelevi v bolehnega umobolneža, s katerim vsi delajo kot s smetjo. Um se mu omrači, potem ko za podkralja dežele predlagajo nekoga drugega; Felipe se poda v boj, a ga porazijo. Ko ga hoče maščevati sin Baltasar, ga ubijejo. Večino predstave je dokaj “klasična”, brez za Dramo značilnih pretiravanj v smer sodobnosti. Vendar se zadnji del igre prelevi v popolnoma drug svet, kjer vladajo sprijena načela ter opravičevanje sredstev in cilja v imenu Boga. Gre za prizor pokristjanjevanja, kjer imajo glavno vlogo Marko Okorn ter Bojan Emeršič, žrtve pa predstavljajo mladenci Rok Kunaver, Jure Henigman in Aljaž Jovanović. Cel prostor zavzame psihadelična rdeča luč, branitelja vere si nadaneta predirljive motene poglede in vseobsegajoči zvok pritajenih zvoncev ustvarja živce kravžljajočo situacijo. Seveda vrh pride potem, ko trem nepokorjenim vržejo obleke čez obraz, okoli vratu pa jim zategnejo vrv, primerno zvito za obešanje na bližnjem trgu. Kar me je najbol presenetilo je to, da so te trije igralci od takrat naprej skakali po odru popolnoma nagi, le z cunjo čez glavo. Sledi še nekaj bizarnosti, med drugim tudi ta, da Okorn zalepi Kunavrov obraz na razgaljeno zadnjo plat Henigmana. Toliko o straniščnem humorju, hehe. Zgodovinsko izkušnjo priporočam; da jo ujamete, imate časa še do 15. junija. Zatem vstopi
Novembra je prišla na vrsto sprva moja najbolj pričakovana predstava. Obvezno sem prej že n-tič preposlušal Jonasovo verzijo, mogoče mi pride prav in bom lažje sledil igri, sem si mislil. No, saj je okrog prvih 15 minut še kar šlo. Ansambel je bil bogato naphan, načeloval mu je nadodlični Jernej Šugman kot Tit Andronik. Kostumografi so zopet naredili izjemno delo, najbolj sta me poleg Šugmana navdušila še Alojz Svete kot Saturnin (ki je pizda) in Janez Škof v vlogi Arona, Tamorinega zamorskega služabnika. Tu se s sodobnostjo Diego de Brea ni le spogledoval, saj je ta lila iz vseh kotičkov, ampak je kvečjemu modernosti dodajal kančke klasičnosti. Zapomnljiv prizor je vsekakor prihod Saturnina, ko se prisvaljka na invalidskem vozičku ter nato po nekem starem tranzistorju sliši, da je bila vojska hudo poražena. Tu nekje se moja zbranost neha, ker so jo predrli streli pištol. Če poznate to tragedijo, veste, da v njej pogosto umirajo. V Drami so očitno mislil, da je fino, če bi to ponazorili s streli pištol. Ni treba poudarjati izjemne akustičnosti gledališča, zatorej s(m)o obiskovalci upravičeno nervozno poskakovali ob vsakem jebenem strelu, ki jih ni malo (tu se je druga vrsta v parterju izkazala za slabo naložbo). Seveda se streljanje nadaljuje na nespremenjeni osnovi, pridužijo se mu še sekanje udov, psihadelično kričanje ranjencev in špricanje krvi. Idej jim očitno ne zmanjka, saj je bila ponazoritev vlečenja črev iz trebušne votline z rdeče pobarvano tkanino odlična zamisel. Ta predstava je bila najbolj naporna, “nadležna” in psihadelična od vseh. Zategadelj ogled priporočam najhujšim oboževalcem Diega de Bree/krvave jebačine, drugi se raje odločite za kaj bolj normalnega. Na primer
Ta zadevščina tudi ni v abonmaju, karte smo zastonj dobili v Drami kot praznovanje Prešernovega rojstnega dne, 3. decembra. Očitno se še nekaterim zdi čudno, da proslavljamo smrt namesto rojstva. Kakorkoli, predvidevam, da zaradi nastrojenosti slovenskega šolskega sistema dotično komedijo vsi poznate, zato o veleslavnem svetohlincu ter o njegovem poskusu uničiti Orgonovo familijo ne bi izgubljal preveč besedi. Očitno Jovanović dela še najbolj normalne predstave, saj je Tartuffe je tipična komedija, lahkotna, posmehljiva inu navdušujoča. Takoj je treba poudariti, da komedija v Drami pač ni komedija v Špas Teatru (i slićno), ker je vse le na višjem nivoju. Premišljena enotna scena s čudovitimi četrtkrožnimi stopnicami, zožjočimi se na poti do vrha, in vseprisotno pomirjujočo modro lučjo ustvarja imenitno kombinacijo s kontrastno rumeno, izžarevajočo pozitivno energijo. Vse dogajanje se zdi lahkotno, nezaskrbljujoče. K tej ideji veliko prispeva še imenitna Polona Juh kot Dorina, Marijanina spletična, s svojimi piruetami in ljubkim glasom (po čiščenju mize s trdimi sklepi skoči za kavč in ponikne, nato se pnevmatično dvigne s cunjo čez obraz, vmes pa niti za sekundo ne pozabi čebljati). Sledila je
Dramo sestavlja 7 enodejank/iger, ki ustrezajo sedmim naglavnim grehom v krščanstvu (poljudno imenovani smrtni). Torej, sedem dejanj s prekinitvami se zvrsti takole: prvo je Nevidni prah (pohlep – avaritia): nekaj hohštaplerskih sinčkov debilčkov se zbere na glamurozni večerji, kjer bodo odrli prasca (glavo slednjega dejansko pripeljejo na tistih vozičkih, s katerimi so nam stregli jedačo ino pijačo v vrtcih/šolah). Gregor Baković je Pšeničnik, verjetno takoimenovani tajkun, ustreznica kakšnemu današnjemu Bavčarju ali Šrotu (šrot – pivo – pšenica – pšeničnik). Po odru in mizah se sprehaja kot prava Miss Slovenije (in ravno toliko ve; npr. da je glavno mesto ZDA je Velika Britanija), vzvišeno gleda v nebo ter si mrmra neke pasaže o nevidnem prahu. Ostala ritoliznika (Aleš Valič kot Miroslav in Uroš Fürst alias Aleksander; slednji je manjši kapitalc od prvega) ga imata za Boga ter častita vse, kar izreče oziroma kar pade od njega. Še posebej cenita cekin, saj se podmizno dogovarjajo o menedžerskih odkupih/prevzemih/parkiranju delnic/poštnih nabiralnikih Limpexa in Pimpexa. Kakopak ne manjka malomeščansko-poznavalskih pogovorov o čemer koli, najraje o tistem, kar so zadnjič ženske prebrale v Novi, moški pa v FHMju. So lepi, a izvotljeni, vsi se lahko pogovarjajo o vsem, čeravno sami pri sebi vedo, da nič ne vedo. Bluzijo v prazno, tudi sogovorniki niso nič boljši, a vsi skupaj potrebujejo mlatenje slame, da se obdržijo pri življenju. Naslednji del je Sedmica (lenoba – acedia): tu glavno vlogo prevzameta Nataša Barbara Gračner kot okajena igralka Maša ter Gorazd Logar, upodabljajoč Florjana, ki Maši prinese cvetlice (oh, sarkazem). Maša je bila nekoč slavna igralka, sedaj je le še slaba senca sebe. Vabljena je na zabavo, a se ji tja ne da. Pravzaprav se ji bolj malo da na splošno, raje popiva v stanovanju ter si dopoveduje, kako so drugi neumni. Njen ritem zmoti Cvetko/Florjan, ki ji prinese rože in nek list papirja za podpisat. Tako skupaj obujata spomine na bajna gledališka leta, obenem pa Florjan izkoristi alkoholiziran status Maše za malo potešitve. Naslednja je Nočna lekarna (pohota – luxuria): tu se Valter Dragan in Petra Govc kot nekdaj srečni par Bruno in Milena na njeni nočni izmeni dokaj podrobno pogovarjata o aferici, ki jo je imela Milena z drugim moškim. Bruno jo prisili, da mu izpove vse podrobnosti do pičice natančno, saj bosta le tako lahko zopet začela na novo. Ni treba posebej omenjati, da to ni prvi poskus. Izustene so dokaj vulgarne besede, za katere prej nisem mislil, da prebivajo v Drami: kurec, pička, joške, fukati. Ne uspe jima. Še bolj smešna je Sedmina (požrešnost – gula): tu zborček žalujočih za mizo objokava pokojnega; eden izmed boljših prizorov. Vsi sedijo na eni strani mize, ki je obrnjena proti gledalcem, le Boris Mihalj kot Marijan ždi na strani in malica piščanca s krompirjem v kosih. Ta je nasploh zelo čuden lik, saj je pojavi še v Ovadbi in Obiskovalcu. Deluje kot nekakšen vsevedni pripovedovalec, ki je hkrati lirski subjekt. Njegova pojava je skoraj strašna, bled je kot stena, govori z neverjetno pomirjenim glasom, kot da je to že vse videl, kot da je tu že bil. Sedmina je najbolj “komedična” od vseh, saj tu na dan pride bistvo (zatohlosti) slovenskega duha oziroma ko pade noč, se razgali slovenski pekel. Saj poznate tisto, ko smo vsi prijatelji, vendar ko pride do nekega (nepomembnega) dogodka drug drugemu postanemo pekel (prosto po Sartru) in si očitamo ter izpovemo vse, kar nam je do sedaj ležalo na duši. Tu se vname srditi besedni boj med Milojko Gula, Glorijo Gula ter Matildo Gula (Zvezdana Mlakar, Maša Derganc, Maja Končar) na eni strani ino na drugi strani Mičo Gula, Milan Gula in Marijan (Gašper Jarni, Vojko Zidar, Boris Mihalj). Prva skupinica se prepira o tem, kateri fukač je bil pri kom in kdo je komu rezal ogrsko pick salamo za mlahave jebače, medtem ko se na drugi strani obmetavajo s buziji, pedri, požeruhi in toplovodarji. Zdraho drastično prekine Marijan, ki se sred’ mize stoječ na vsa pljuča zadere: “Tiho, pičke neumne!!!”. Za priboljšek še z rokami vsak zbije svoj krožnik. In odpujsali so domov. Pozornost preide na Ovadbo (zavist – invidia1 ): v tem dejanju Aleš Valič aka. Jože zelo zavisten svojemu dobremu prijatelju (čeprav tega nikoli ne prizna in se sklicuje na etiko/moralo/predpise) in ga posledično ovadi. Zaslišujeta ga Lučni mojster in Uradnik (Boris Mihalj, Gorazd Logar). Očitata mu zavist, skoraj ga spremenita v žrtev, oba vesta, da ovaja, ker je navadna rit. Scena je klavstrofobična, pritajena svetloba, nekaj stolov in miza. Izkaže se, da je Jože le neka podrepna podgana, ki se zelo boji, sploh če mu Lučni mojster z naglavno svetilko neprestano sveti v ksiht, Uradnik pa ga poskuša miriti z dolenjskim naglasom. Vstopi Obiskovalec (jeza – ira): dva stara prdca (Gregor Baković ter Katja Levstik kot Logar in Breda) v stanovanju pozno ponoči buljita v poljudnoznanstevno oddajo (verjetno z pripovedovalcem Davidom Attenboroughom), nato se mimo prisvaljka Obiskovalec v podobi Mihalja. Lena in jezna kot sta, se najprej nanj zdereta kot da bi spet prinesel kakšno položnico, a se ga znebiti ne moreta. Kljub prizadevanju se zmuzne v hišo in jima zmoti prijeten večer, vseskozi deluje kot duh. Logar se ga želi znebiti na več načinov, tudi tako da mu na glavi zbije keramično vazo. Niti strel iz puške ne pomaga, Obiskovalec se resda zgrudi, a takoj nato se prizor do polovice na fast forward ponovi. Izjemno zapleten prizor, katerega pomena še danes nisem popolnoma razvozlal. Za zaključek je odgovorno Nihalo (napuh – superbia): trije jeznoriti umetniki (Uroš Fürst, Nataša Barbara Gračner, Valter Dragan aka. Tomas, Diana, Karol) zelo načitano (so adoranti terminov, katerih noema se kaže popolnoma hermetična) verbalno obračunavajo z umetnostno zgodovinarko Almo (Petra Govc), ker jim je zasedla avtonomno umetniško cono ter vanj natlačila minimalističen kao manj-je-več plastičen nič-od-nič pohištvo, medtem ko darkerski “umetniki” itak najbolj ljubijo težak in temen hrast2 Ti samooklicani umetniki spominjajo (ne)hote na skupino Laibach; črna oblačila, reklci, bulerji, težak besednjak. Vendar se bistvo skriva v tem, kar je (nenaključno za Laibach) izjavil Slavoj Žižek v Mladini: da so kot Duchampov urinoir, ki je umetnina samo zato, ker je v galeriji, kjer so umetnine (pravo mesto ob pravem času), hkrati pa so pozabili, da že nekaj časa niso več tam, ampak spet prestrezajo uriniranje. Žižek se je zaradi tega pred petimi leti izselil iz Slovenije, skupinica umetnikov pa Almo obesi za noge, jo dvigne par metrov v zrak in jo zanihajo, v ozadju se prikaže besedilo o nevidnem prahu, temo predira živalsko kruljenje. Zavesa pade.
Za tegale fičifiriča tudi predvidevam, da ga do potankosti poznate, saj je le največkrat uprizorjena Šejkspirova tragedija (citation needed; nimam ga). Spet mi je prav prišla Jonasova interpretacija, da sem si nahitro osvežil spomin, za lažje spremljanje. No, čeprav je podobna klavnica, pričakovanih pištol in strelov le ni bilo. Nasploh je celotna predstava dokaj “umirjena”, igralci se zbadajo z rekviziti, smrt nakaže le krik. Motila je edinole epilepsijo povzročajoča flešerska žarnica v ozadju, simbolizirajoča nevihto. Kostumi so še vedno spodobni in razkošni, a je zato scena bolj, no, ja, abstraktna. Velikokrat je tam velik nič, ki je v sredini votel, okrog kraja ga pa nič ni. Ali le neka ploščad, dvignjena v zrak ter še rahlo zvrnjena, da se zvito igra s tvojim možganskim dojemanjem prostora/časa. A prizori kmalu postanejo znani in poslastica se prične. V Learu sem užival od začetka do konca, predvsem po zapomnljivih likih in njihovih iznajdbah. Recimo Grof Gloucester (Janez Škof), ko ga v baletno kiklo in fetiš usnje oblečena Regan (Saša Pavček) ukaže pohabiti – oslepiti in obročiti. Kako to izvedejo v Drami? Preprosto, ker je brez oči, si Grof natakne temna očala, ker je brez rok, pa si Škof svoje vtakne v žepe Inspector Gadgetovega plašča! Nasploh cel smeh je Kralj Lear (Jernej Šugman), ki posestvo razdeljujoč naokrog skače bos v rdeči pižami z izdatnim WHSjem3 Drug odličen moment je lik Norca, ki je kot nalašč narejen za Gregorja Bakovića. Precej podobno se muza in zamišljeno skače ondod kot Pšeničnik v Niha ura tiha. Je norec, ampak le navzven. Dovolj je, da se dela, da je nor, ker vsi kupijo njegov blef. Tako lahko pride do vsakega, vse zve in mu je vse dovoljeno. Izredno smešen je prizor, ko na pomolu bingljata skupaj z Learom in ga prvi vpraša: “A veš, kako ostriga naredi školjko?”. Lear za sekundo pomisli, izpljune peško in odvrne, da ne. Norec se ves poklapan sključi in razoračano zavzdihne: “Oh, jaz tudi ne…”. Podobnih komičnih vložkov je na pretek, čeprav je to zelo resna tragedija o deljenju svojega posestva trem hčeram. Sam si je kriv kralj, kaj pa pomembne zadeve prepušča ženskam. Proti koncu postaja podoben Felipeju iz Osvajalca; nekoč mogočen vladar, je zdaj le pokveka, izkoriščen, okrog prinešen. Ko uvidi pravo namero najmlajše hčerke, je že prepozno. Zato se vedno bolj druži z Norcem, ker tudi sam postaja norec. Le da se on ne dela, da je nor, ampak je nor. In slednji bi ga še premlatil, ker se je prehitro postaral, preden bi postal vsaj moder. Noro.
In če se vam zdi Kralj Lear odpiljen, pravo čudo šele pride. Sicer ni odbita v smislu Tita Andronika, ampak predvsem zaradi modernizacije ter ponovnega abstrahiranja. Vseh čudnih prigod niti ne bom omenjal, za dušo privezat si poglejte le prikolico. Največje bizarnosti? Aljaž Jovanović v vlogi Oresta po svetu poskakuje z nahrbtnikom, v katerega je zapičena drevesna veja (simbol večnega bremena/božanske zaščite?). Kasandra (Barbara Cerar) za ponazoritev sneženja (predvidevam) vzame kos stiropora in ga začne ribati ob bližnjem ventilatorju. Agamemnonovo (Miha Nemec) glavo spolno onečedi njegov bratranec Ajgist (Rok Vihar). Prvi je splošno znani kralj Miken, ko ugrabijo Heleno, se poda v Trojansko vojno. Ker je pomemben vojskovodja, je razumljivo, da nosi reklc in razne čine ter medaljice za zasluge. Vsekakor pa je višek smeha, da ima spodaj oblečeno baletno krilo (namigovanja?). Nasmeška vreden je tudi Apolon (Alojz Svete), ki po odru šmeka z zarobljeno obleko. Je tipičen moški; dela se da posluša, ko pa mu zazvoni mobitel, se preprosto obrne stran in se oglasi (verjetno ga mati kličejo na kosilo). Samosvoja uganka je pak scena. Tista majhna vrata in prosojna stena mi še sedaj ne dasta spati, da modularnih tal ne omenjam. Naposled se le izkažejo za odlično idejo, ker služijo kot ponazoritev težko prehodnega terena (čeri) ali pa se prikladno spremenijo v grobove. Smrti je zopet veliko (brez streljanj, najboljša scena je prikaz Orestovega in Elektrinega maščevanja; vse naokrog polepijo s portreti okrvavljenega Agamemnona), za pokop se uporabi priročni sod v zraku, ki najprej spominja na tuš, a se izkaže, da vsebuje ogromno peska, ki ga natočiš z odpiranjem line na spodnjem delu. Posebno vlogo ima Tantal (Igor Samobor), ki za trenutek odloži delo muke. Je zopet nek vsevednež, pri tem si izdatno pomaga s sodobno tehnologijo. Čisto na začetku odra ima posebno hidravlično-potopno mizico, kjer nadvse rad razstavlja portrete likov in napoveduje/razlaga njihovo usodo. Avktorialnost poudarja z nošenjem LCD zaslona. Najprej na njem občinstvo nagovarja Klitajmestra (Polona Juh), nato se na njem odvije intervju, ki ga da Orest zunaj pred Dramo, preden pobegne, ker se mu mudi na trolo do BTCja. Ta tragedija je bila posebna še v dolžini, trajala je namreč slabe štiri ure. Res je, da je v treh dejanjih, torej z dvema premoroma, a to še vedno ne upraviči nehumanega posedanja po katastrofalnih sedežih Drame. Za kakšno urico še gre, tu pa smo se dobesedno mučili; še dobro, da je bilo na cerclu dovolj prostora za noge stegnit. Moram pohvaliti biljeterke, saj so na vse pretege trudile skrbeti za nas; med odmorom smo celo dobili zastonj pomaranče, da ne bi slučajno komu preveč padel sladkor. Najhujšejši je ipak konec, kjer se Pitija (Silva Čušin) dejansko na oder prisvaljka v pravem avtu, nekem oldtimerskem muscle caru iz časa Elvisa in mastnih frizur. Nato na izpuh natakne plastično cev, jo spelje v škatlo (ki spominja na kadilnico), kjer se nahajajo še preživeli liki ter jih zakadi do smrti. Ob spremljavi rockabilly glasbe za zadnji prizor na oder pride Orest kot novodobni Teddy Boy in Apolon mu na glavo povezne papirnato krono. Prizor za milijon evrov. Podobno pocukran je tudi
a v dobrem pomenu. Je največje presenečenje tega abonmaja. Sprva sploh nisem vedel, da bo to pop rock opera, ker pač ne berem napovednikov/gledaliških listov dovolj pozorno. Čudna mi je bila že do zadnjega kotička nabita Drama, kar je sploh redkost. Ko smo se posedali, se je dalo že občudovati fenomenalno sceno. Marmornata tla, v kotu spredaj strupena (sicer plastična) ognjena kitara, okusni stranski zastori. Pred začetkom sem bil popolnoma zmeden, ko sem izvedel, da bo na vrsti opera. Kdo pa od naših igralcev sploh dobro poje? Kaj bo z glasbo, plesom? No, dvomi se razblinijo že takoj na začetku z Uverturo, ko čez smrtno tišino ureže debel zvok sintetizatorja in električne kitare – od tam naprej je samo še nepozabno doživetje za obliznit vse prste, mastne od posladkanih kokic. Davor Božič (za katerega nisem vedel, da je skladatelj; ja, res sem neizobražen) je spisal noro glasbeno podlago, čeljust pa mi je dokončno padla na tla, ko igralci odprejo usta. Jurij Zrnec (Neron) je očitno naravni talent, njegov vibrato pomeče s konkurenco, svoje doda še Pia Zemljič, pred katero se lahko skrije marsikatera slovenska pevka (caruje njen samoizpovedni komad Sama). Janez Hočevar (Seneka) se mi je edinole zdel le nekako preveč okoren za vso energijo, ki jo dostavljajo ostali igralci, ostarelo deluje, vendar je verjetno to upravičeno, saj Seneka ni bil ravno prvak v teku na sto metrov z ovirami. Zgodba opisuje vladarja Nerona, ki je bil cesar, a bi raje slikal mesta ter škrabal gazele in se hecal z jambskim enajstercem. Prikazuje njegovo zatrto željo, ki se na koncu sprevrže v masakrirano diktatorstvo. Hm, iz kje mi je že to znano? Aja, Hitler, itak. Oba sta po čudnih poteh prilezla na prestol, za utrditev oblasti poskrbela z nekaj umori in “nesrečami”, borila sta se z manjšinami, a vse, kar sta hotela početi, je bilo ustvarjanje lepega. Ker jima to ni bilo omogočeno, sta izbrala drugo najbolj relevantno stvar – smrt. A tudi ko doleti njiju, ne spregledata. Hitler je v bunkerju še vedno premeščal neke namišljene divizije, ki so bile že zdavnaj pod rušo, sanjal je o porazu Sovjetov. Neron mu je podoben, na koncu ga pripeljejo do samomora; ko mu izteka življenjska moč reče: “A me ni škoda? Kakšen umetnik z mano umira!”. Hja, če bi le vedel. Dobil si svoj program, Nero Express za peko CDjev. Neron, ti zažigaš!4 Po predstavi sem na hodniku kupil še gledališki list in CD z glasbo – ta vsebuje pravzaprav celo opero, tako da si jo lahko vrtim še doma in zraven veselo požvižgavam. Odločitev Drame za popestritev repertoarja z opero navdušeno pozdravljam in si jih želim še več. Ob klasičnih tragedijah, dramah in komedijah vsekakor sede kaj novega, sploh če je na visokem nivoju kot Neron. Ta je bil letos nenormalno (a upravičeno) razprodan za mesec vnaprej, po svoje je pa žalostno, da ljudje ne pridejo v gledališče zaradi česa drugega kot le Zrneca.
Za pomiritev duha so za zadnjo določili Zaroto. Pomiritev zato, ker gre za najbolj čistokrvno “klasično” predstavo v abonmaju. Seveda nekje hakeljc mora biti. Za domišljeno spremembo so tokrat gledalci na odru, na parterju in balkonu se svaljkajo igralci. Da, dokaj dekonstruktivistično. Zaradi pomanjkanja sedežev na odru sta na dan dve predstavi, da se zvrsti vse občinstvo. Takoj na svoj stol ne morete, ker vas lepo pridržijo pred vrati, da se igralci pripravijo. Ko vstopiš, so že vsi razposajeni, eni so norčki, drugi samo všečni kralji in igra teče, še preden se namestiš na sedeže. To me spominja na Horvatovega Alamuta, kjer so se Stražarji takisto “urili” še preden so se vsi posedli, kar je nakazovalo njihovo jekleno voljo in predanost. Novonastali sedeži so za razliko od standardnih prav udobni, konstrukcija je podobna tistim tribunam v Neronu, za udobje hlebčkov pa skrbi debela ino mehka blazinica. Skupini dijakov je očitno povzročala nevšečnosti sama oblika sedežev, ker je bila pod nogama luknja, kamor je padlo kar nekaj plastenk ter tudi torba. Kakor koli, predstava je bila spodobna. Dobesedno kraljeval je Bojan Emeršič v dvojni vlogi, prvič kot Molierov sluga Jean Jacques Bouton in drugič kot kralj Ludvik Veliki. Pri slednjem smo imeli še posebno čast, da nam je razgalil svoje okroglo bogastvo, ker je naokoli drobencljal brez spodnje majice. Očitno sta z Learom v sorodu. Drug zapomnljiv element je bil lik Moliera (Janez Škof, kdo pa drug). Ta se mi je zdel še najbolj prepričljiv in aktiven (sploh ko ga nehumano zmeče ritmično udarjanje palice Ludvika). Predstava nasploh je bila bolj en mnjeh, ne zaradi morebiti nedodelanosti, ampak bolj suhoparnosti. Ni se kaj veliko dogajalo, tudi po zaslugi Iva Bana, ki je zaspano popisoval dogodke. Bolj mu sede vloga ravnatelja, pravim.
Komur se je uspelo prebiti čez ta traktat, mu moram osebno čestitati. Vsekakor se strinjam, da opis celega abonmaja v enem zapisu ni bila dobra ideja. Besed je na kupu preveč, poleg tega sem polovico dogajanja itak pozabil (in šepata tako sintaksa kot semantika), zatorej naslednjič obljubim eno po eno! Naslednjič, praviš? Iz Drame sem že dobil ponudbo za Abonma 2009/2010 s sledečo vsebino: Pot v Jajce (Sebastijan Horvat), Premenjave (Lindy Davies), Roberto Zucco (Phillippe Calvario), Ponudba in povpraševanje (Janusz Kica), Platonov (Vito Taufer) in Julij Cezar (Diego de Brea). Za slednjega nisem prav nič navdušen, ker že vem, da se bodo neprestano klali, a bo pištola še skromna reč. Za druge niti ne vem, kaj naj si mislim. Čeprav sem bil podobnih misli tudi lani, ko sem kupoval abonma, sem naknadno le odkril bisere kot sta Kralj Lear, Niha ura tiha, Neron in Oresteja. Kar pa ne bi zamudil za nič na svetu.
Ja, verjetno ima po njej ime veleznana grafična tvrdka NVIDIA [↩]
(parodija na Vladimira Benzena od Slona in Sadeža? [↩]
Wamp Holding System, stara fora iz revije Joker, never mind. [↩]
Po zgledu zapisa glavnega urednika najbolje prodajane slovenske revije o računalništvu dodajam naslednji sestavek.
Na kurac mi gre kapitalizem, ki dovoljuje, da nekje otroci delajo dve riževi zrni po cel dan, drugje pa “finančniki” zajebejo nekaj naložb in gre cel svet v franže
Na kurac mi gre Krvavec, ker za zastarelo tehnologijo in polovično pripravljene proge vsako leto draži vstopnice.
Na kurac mi grejo ljudje, ki uporabljajo besedo cent namesto stotin.
Na kurac mi gre McDonalds, ker ima bolj svinjske restavracije kot Subito stranišča, potem ti še mozoljasti študentje težijo za “maksi meni”, hkrati pa se še otepaš krvi v zrezku in trdih kosov v siru.
Na kurac mi gre Microsoft, ki je na silo izdal Visto in jo tudi na silo tišči vsem, s tem pa uničuje relativno dobro tradicijo XP SP3.
Na kurac mi gre Apple, ker ima odličen telefon, a skrajno debilno marketinško taktiko in zato telefona ni uradno v Sloveniji (dober razlog, prosim?!).
Na kurac mi gredo slovenski blogerji, ker ne poznajo osnovnih pravil slovnice, hkrati pa pišejo o nečem, kar gromozansko presega njihovo znanje in možnost percepcije.
Na kurac mi gre POP TV, ker je njihov dnevnik slabši kot Fox News, ljudi strašijo, kot da se bo ravnokar Zemlja razpolovila, in tudi oni govorijo o stvareh zelo površno.
Na kurac mi gredo ljudje, ki me označijo za nestrpneža, ker velikokrat omenim, da ne maram ciganov (ti mi grejo sploh na kurac).
Na kurac mi gre Beatport, ker za WAV datoteko zaračunava dodaten cekin, čeprav je to leta 2009 smešno.
Na kurac mi gre vodstvo občine Šenčur, kjer domujejo stari prdci, za katere je še vedno edina sveta paradigma naši-vaši, medtem ko o razvoju in napredku slišati nočejo; tako ne dajo možnosti mladim in občino potiskajo nazaj v kameno dobo, občinski svet (z izjemama) pa je tam le zato, da potrjuje vse, kar jim pade na mizo, medtem ko so v rit zlezli do dvanajsternika.
Na kurac mi gre mulčad, ki je tako neodgovorna, da ponavadi ne speljemo niti ene prireditve/predstave v celoti za vajo.
Na kurac mi grejo režiserji v SNG Drami, ki v klasične (ali kakršne koli) predstave vkorporirajo strelno orožje.
Na kurac mi gredo slovenske missice, ker hočejo delati še kaj drugega, kot pozirati (= odpiranje ust v večini primerov).
Na kurac mi grejo izpiti na faksu, ker je to edina oblika zabave profesorjem, da te silijo memoriranja jebenih členov zakona na pamet, ko se le-ta lahko spremeni hitreje, kot Dimitrij Rupel zamenja politično opcijo.
Na kurac mi gre, ker smo v občini vedno zadnja vas, zato imamo bolj zrite ceste kot obraz Marije Terezije, plačujemo kanalščino, a kanalizacije (spet) še nimamo, kulturni dom so nam obnovili samo polovično.
Na kurac mi gre ljudstvo, ki gleda Svet na Kanalu A in Brat bratu.
Na kurac mi gre, da se spreminjamo v kup nemislečih zavaljenih kitov, ki jim vladajo šovi tipa Big Brother, množično nakupovanje, malomeščanske zabavice s kvazi artom in koncerti Neže Buh (aka Neisha).
Na kurac mi gre, da namesto odličnih knjig po desetkrat berem pofukane zakone, ki jih večinoma itak pišejo drekobezi.
Na kurac mi gre, ker je svet zasvinjan kot McDonaldsove izpostave, a voditelji držav se dogovarjajo o zmanjševanju CO2, ki nima nobene relevantne veze. Čiste reke, nevarne snovi v proizvodnji, starodobne elektrarne na fosilna goriva, pogozdovanje, izsekavanje pragozda, vedno več nepotrebne embalaže, nesramno zastarela tehnologija motorjev v avtomobilih???
V zvezi s prejšnjim mi gre na kurac, ker so načeloma vsi za skrb za okolje, nato se vozijo v avtih tipa X6, v Mercatorju nagrabijo 14 plastičnih vrečk, ne uporabljajo ekoloških otokov za ločevanje smeti, kak večji odpadek odvržejo v gozd, za vsak pofukan premik potrebujejo prevozno sredstvo na motorni pogon in ne popizdijo, ko jim sosednja kapitalistična gospodarska družba zamasti reko in/ali žge gume pred ksihtom.
Na kurac mi gre slovenska komunala, ker ne vzpodbuja ločevanja odpadkov in na položnici je vedno enak znesek, ne glede na to kako se trudiš prispevati k boljšemu okolju.
Na kurac mi gredo senzorji v kompaktnih digitalnih fotoaparatih, ki producirajo spodobne slike le, če fotografiraš kamen sredi poletje opoldne na sončen dan.
Na kurac mi gre življenje, ker se enkrat konča, ne vem pa, kaj bo potem.
Na kurac mi gre še veliko stvari, a jih bo zaenkrat dovolj, sam pa grem sebi na kurac, ker se preveč sekiram.
Malo drugačen zapis pred vstopom v novo leto, kajne? No, pa bodi dovolj za danes. To so moje osebne težavice, s katerim se srečujem na dnevni bazi, vam pa želim, da bi takih in drugačnih nevšečnosti imeli v prihajajočem letu 2009 čim manj!
