Dober dan.
Ta prispevek sem mislil objaviti že lansko leto, pa ga nisem. Mislil sem ponovno narediti analizo, kakršno sem že pred časom, pa sem šel raje na sprehod. Naknadno sem se mislil razhuditi nad vsem smradom, ki uhaja iz volilnega lonca, saj se je nekomu že zasmodil golaž, primejduš, da bi morala posoda imeti svojega nadzornika; pa se nisem.
Od zadnjega zapisa je minilo že kar nekaj časa, vmes se je zgodilo novo leto. Mogoče ste že slišali kdaj zanj, se ga izplača preizkusit vsake kvatre.
Hočem reči, da sem za prejšnje volitve posvetil kar nekaj prostora na tem blogu, letos je bilo pak vse drugače. Zadnjič sem bil še kanček naiven ter podkovano optimističen, ker so me še na fakulteti futrali z etiko, ustavnostjo in spoštovanjem zakonov, sedaj pa je tudi to minilo. Sprevidel sem goljufivo igro v njihovi temačnih očeh, predvidel sem slepomišne korake, preobjedel sem se sofisticiranih slepilnih manevrov, s katerimi zasipavajo nasprotnike, da se le ne bi kdo povzpel Zmagi na ramena. Celotna kampanja, volitve, ter povolitve so mi zapolnili nos z jedkim vonjem po prezorjenem siru in nisem hotel imeti nikakršnega opravka z vladajočimi, ker sedaj že preveč vem. Kljub temu da sem preživel le ene volitve kot polnoletni, že vem, kakšni so notranji procesi politike in me je minilo; enostavno je izpuhtela želja po razumevanju.
Po domače: videl sem, kako se klobasa dela in naenkrat nisem več lačen.
Ob prebiranju spodnjih dogajanj ob toletnih volitvah naj se tudi vam vsaj malo privzdigne, da ne boste preveč naivni skakljali po svetu.
Najprej se je začelo na presenetljivem mestu, spletnem izmenjevalcu znanja in datotek Partisu, kjer se je SDS poslužila ciljne publike, ki jim najbolj dol visi za volitve, ter namontirala premeten oglas. “Volite nas, sicer vam bodo zaprli optični piratski dotok”, je bila poanta sporočila in nato je bilo v deželi zopet vse mirno. No, saj od piratskega predsednika niti ne bi pričakovali kaj drugega *zloben nasmešek*.
Po volitvah, za katere so vedeli, da jih bodo izgubili ter zato bili najeli skupino Victory, so usekali drugačni kanoni. Tomaž Majer aka Požvižgamo-se-na-zakone-ter-etiko-ker-smo-SDS je sestavil impresiven pamflet, s katerim je pol volilcev označil za čefurje, ostalo polovico pa za imbecile, ker niso volili SDS. Zraven je navrgel še malo kaznivih dejanj pri poteku volitev, ter se razhudil, kako bo lahko vlado sestavljala stranka, ko pa je dobila manj kot petino glasov vseh državljanov. Ob tem je v ihti pozabil, da otroci še ne volijo in da njegovega predsednika bremenijo vabila na sodišče – tu legitimnost ni vprašljiva! Seveda se nikomur ni zgodilo nič; malo so se prerivali, Ljubljančani so pokazali svoje šumeče trenirke, v SDS pa so se delali malo bolj neumne kot ponavadi z izgovorom o svobodi govora in zadeva je zopet poniknila v arhive močvirja.
Med govorom predsednika Türka ob otvoritvi Evropske prestolnice kulture 2012 si je eno zidarsko prislužil še nek oboževalec Janše. Sicer za to (pretežno) ni kriva SDS, lepo pa pokaže stanje duha njihovih podanikov. Na srečo je bila preostala množica glasnejša.
Naslednji pripetljal se je odvil takoj, ko se je nova vlada udobno namestila v usnjene naslanjače. Namreč: prvo vladno zasedanje niso namenili socialno poteptanim delavcem, niti niso ugotovili, kako bodo zmanjšali zadolženost. So se pa zedinili, kako bodo ustvarili kakšno novo delovno mesto, ter v prvih urah zaposlili kup znanih imen. A o predvolilnih obljubah in koalicijski pogodbi govorite? Lepo vas prosim, volitve so že mimo, piškotki moji! Še posebej se niso niti potrudili z izvirnostjo, le po obratnem vrstnem redu lastnega števca kadrovskih menjav so šli, juhej! Le da je sedaj nekam čudno pri miru…
Ta udarni manever je seveda imel nemudne posledice, najbolj očitna se je pokazala na internetih, kjer je vlada prek Twitterja meni nič, tebi državno subvencijo napizdila ubogo Pavlo.
Takih primerov je ogromno, zato bi še lahko našteval. V bistvu ne morem, ker bi potem ta zapis nastajal štiri leta, zatorej bom zaključil kot jezično spretni športniki. Vse to so drobceni primerki, a nabrani skupaj jasno kažejo zatohlo okolje slovenske politike in poti, ki jo ubiramo. Vse to leta dvatisočdvanajstega.
Lahko noč.
