Oznaka: Ljubljana

Categories
Čas-opis Fotografija Politika

Mi kujemo bodočnost


Takole na povečer upora v Sloveniji sedim v močvirju in razmišljam. Do nedavnega se nismo nikamor premaknili, ničesar nismo občutili. Gorečim Atenam in lačnim Grkom smo se hihitali, jeznim Špancem smo odkimavali, malo smo zavidali le Islandcem, ki so pometali čajne vrečke politike v morje in sami spisali novo ustavo.

Slovenci smo historično stoično dokaj mirno prenašali krizo, zapiranje podjetij, neplačevanje prispevkov, neumne referendume, padec vlade, mešetarjenje po prvih predčasnih volitvah, lačne otroke, goljufive poslance in oddajo Na zdravje, nato pa je jeseni počilo ob neumni potezi mariborskega župana. Ljudi lahko dolgo stiskaš, ampak ko se stisnejo v kot, je šale konec. Da bi jih še oblast dodatno obrala do kosti – ne, tega se pa ne gremo več, so rekli Mariborčani. Niti ni čudno, da je zavrelo prav tam, kjer je tradicionalno čutiti največ domoljubja in borbenega duha (Štajerska republika PRESS). Ko so zagoreli prvi radarji, je bila usoda zapečatena. Naslednji tedni so prinesli skromne proteste, ki pa so se kot snežena kepa krepili.

Preostala Slovenija je bila še vedno bolj ali manj apatična – Mariborčanom smo samo prikimavali in glasno ropotali ob šilcu žganega v vaški gostilni, a naposled je uporniški duh le zavel tudi v naših krajih. Nekega jutra se zbudiš in okrog tebe vre vsa jeza, ves gnev, v javni diskurz pa se razlije tisočero idej, ki so do tedaj ljudem le švigale nekje po pajčevinastih podstrešjih možganov. Napove se megalomanski dogodek in prve demonstracije so takorekoč pred durmi, v Ljubljani! Na eni strani se počutiš nemočnega, češ, kaj bo moj glas spremenil – tako kot na volitvah, a če jih tako misli 10.000, se pa že nekje pozna – po drugi strani ti hitreje zaigra srce, ker končno začutiš moč ljudstva in preizkus lastnih vrednot. Kot je že rekel Jon Stewart: če se odpoveš vrednotam v napetih časih, to niso vrednote; kvečjemu hobi. Nadeli smo si kape, obuli volnene zokne, v prisrčnico natankali utekočinjen ječmen in se narisali na Kongresnem trgu. Občutek gromkega vzlikanja ter tisočih glav zbranih na kupu je nepopisljiv, še boljše je, ko se dogajanje preseli na Trg republike, nasproti pa zapuščeno sedi Državni zbor. Ta protest je bil z izjemo mariborskih najbolj napet do sedaj, seveda po zaslugi slaboumnih provokatorjev. Namig: če že delate kažin, predlagam kako molotovko v nezaščitene NLB, Vrhovno sodišče, državno tožilstvo. Tam ni barikad in miličnikov.

Vladajoči namigov niso dojeli, zato so se protesti nadaljevali, kakšen je vzniknil še bližje domu1, lovoriko za izvirnost pa so kakopak vse skozi držali Mariborčani. Medtem ko se v Ljubljani zberejo protestanti ljudstvo na Kongrescu, najprej srknejo kozarček ali dva kuhančka in se odpravijo dret pred parlament. Štajerci pod geslom Specimo hobotnico pod prvo točko dnevnega reda prinesejo na trg balo sena in jo zažgejo ter na koncu meni nič tebi nov mestni svet onečedijo pročelje mestne hiše. Ogromna razlika.

7. decembra smo se zopet znašli v Ljubljani, da preljubim nadrejenim pomagamo slišati, da naj počasi odpeketajo. Tokrat sem s seboj vzel fotoaparat. 3. shod proti politiki je potekal malo drugače. Neprestano postopanje pred parlamentom se bo počasi izpelo, hkrati pa ni lepšega občutka zagledati brezmočen izraz na obrazih terminatorsko opremljenih policistov, ko se gneča obrne proč od skrbno načrtovanih barikad ter se obrne proti stavbama TR3 oziroma odmaršira po Ljubljani kot premični protest. Spodaj je nekaj izbranih fotografij tega posrečenega dogodka, kjer smo kar po ulicah novačili nove aktiviste, preostali Ljubljančani (in še nek paket turistično obarvanih Japanezov) pa so nam vlivali novih moči z navijanjem ter mahanjem s pločnikov. Tudi romantično sneženje se je prav podalo celotni atmosferi.

Seveda je sedaj najbolj pomembno, kot je rekel Žižek, kaj pride naslednji dan. Vsi se z lahkoto zapodimo na ulice kričat, ampak kaj, če se zahteve uresničijo? Če za hec odstopi cela vodstvena garnitura? Kaj se zgodi dan potem? Tudi na Occupy Wall Street se je lepo gledalo tisoče protestnikov, a bore malo kdo je bil tam z argumentirano zahtevo. Zaenkrat je dovolj, če se samo zabavamo ob domiselnih napisih, z avtom razčetverimo kakšen radar in mečemo jajca v ustanove, a kmalu bo treba priti na svitlo z razdelanim ter uresničljivim načrtom, ki bo zadovoljivo upošteval trenutno kakofonijo predlogov in želja. Navsezadnje stvari ni nič bolj razjasnil niti Milan Kučan ob razglasitvi slovenske samostojnosti: tisto noč so bile dovoljene sanje, jutri je bil pa nov dan; nič več in nič manj.

  1. Najbrž zaradi mesnih potreb. Ljudstvo nima za kruh, naj si na prepečenec namažejo tatarski biftek!, skozi okno vpijejo mes(t)ni svetniki [↩]
Categories
Fotografija Turistika

Zimska Ljubljana

Dvajsetega tega meseca sem se na prekrasen dan odpravil fotkat okolico našega kraja. Za zvečer sem imel plan, da grem še v Ljubljano in Kranj poslikat novoletno vzdušje. Ko sem prišel domov, sem bil crknen, pa še vsi so prepričevali, češ, naj ne grem, ker je mraz. Seveda je mraz, če je bil pa popoln dan za fotkanje – jasno ko suza. Še snega je bilo toliko, da je vsaj približno izgledalo praznično. Ampak sem raje rekel, da grem drugič, bo že še kdaj lepo vreme, sem si rekel. No, potem je prišlo nekaj dnevno deževje, sneg je izginil, oblaki pač ne, zato so sledeče fotke veliko manj seksi kot bi lahko bile. Za naslednjič bom vedel.

Takole postaneš potem kritičen, ko preveč bereš Kena Rockwella. Če bi se odpravil na načrtovan dan, bi bilo nebo lepše in ne črno/zmazano sivo, mogoče bi se videla še kakšna zvezdica. Popolno sliko bi zaokrožila še kakšna zaplata snega tu in tam, da res pričara pravo vzdušje. Malo “zamere” gre tudi mestnim oblastem, saj je mesto prava gradbena štala. Parki so zagrajeni z železno ograjo, izza nebotičnikov in cerkva štrlijo žerjavi, ulice so prekopane. A še vedno se najde dovolj kotičkov za dober posnetek. Najprej sem se odpravil na grad, ker se verjetno zvečer zapre in tudi ponoči se mi ne da plezati nanj. V starem delu ali kje okrog itak nisem dobil parkirišča, zato sem avto porinil na nek pločnik blizu Streliške, nato pa hop na grad. S seboj sem nesel stojalo, ki mi je prišlo prav, a bi moral vzeti tistega manjšega novejšega, ker je bolj priročen, saj se mi na koncu ni dalo ubadati več z njim. Kakor koli, na gradu me je presenetila še vstopnica dveh evrov za stolp, ki je itak bistvo gradu. Dobro, res da lahko pogledaš še dvajsetminutno predstavitev zgodovine Ljubljane v 3D, ampak tega ne priporočam, ker imajo očitno slabo nastavljene projektorje in je 3D efetka bolj malo1 , te pa fino boli glava od stalnega fokusiranja. Po drugi strani je bil stolp bolj zabaven (tudi ker sem bil prvič tam), razgled je naravnost fantastičen in uspelo mi je kar nekaj dobrih fotk. Še dobro, da je fotič na stojalu, da si vmes lahko grejem roke v žepih, heh.

Imel sem namen takoj iti na Prešerca stisnit nekaj klišejskih fotk, a sem na polovici že zaslišal razposajeno množico ob vokalih Severine, kar mi je dalo misliti, da s stojalom in fotičem v tej gužvi nimam kaj iskati, zato sem se odpravil prek Mestnega trga do šuštarskega mosta nazaj do Prešernovega trga. Vmes sem posnel nekaj čisto nevmesnih/voajerskih scen, ker drugega med spuščanjem z gradu pač ni bilo. Okrog Mestne hiše sem pajsnil kuhančka (izdatno zabeljen z borovničkami PRESS), nato še smuknil k Zokiju na ogled jaslic. Ki so bile neverjetno nadrealistično bizarne, otroci bodo verjetno imeli nočne more od te “umetnosti” ter psihoidne glasbe. Diego de Brea, da nimaš kaj s tem slučajno? Po tistem zaokroževanju čez Čevljarca sem se do prvotnega cilja prisvaljkal ravno v trenutku, ko se je koncert nehal in množica se je priročno razlila na tisoč strani, tako da je bil trg razumno poln. Svetlobe je bilo dovolj, da sem kar iz roke škljocnil nekaj fotk in nato odpeketal proti domu. Sredi poti sem se premislil in zavil še do Kranja kaj poslikat. Na srečo mi je kmalu začela utripati baterija, ker je bilo okrasje borno in malenkostno. Naredil sem tri fotke ter šel domov spat.

  1. Za samo modeliranje je verjetno odgovorna Hri-Barjeva ekipa, ker je tako amatersko vse skupaj [↩]
Categories
Slišeo

Who is the real Kekec?

Opažam, da v zadnjem času vznika kar nekaj petnajstletnic, na zadnji smo bili pri Umeku v Inboxu. Tokrat smo se odpravili v Kino Šiška, kjer je prišel svečke upihnit Ramiz Džafić Ali En Dalaj Eegol. Prvotno zamišljena grupica je razpadla, a je na pomoč priskočila Yah0da (tenkju!) in smo se komotlih odpeljali v Šiško. Vstopnica je nakazovala čas 20.00, zatorej smo se točno ob uri že znašli v Kinu. Pred šank z drago pijačo1 in postopkom za masovne prireditve so nas spustili nekaj minut kasneje, nato se je začelo čakanje. Po debeli uri so nas vunbacitelji v dvorano le spustili ob devetih; takoj smo se narisali v prvo vrsto in čakali še malo. Vmes smo trikrat pogledali snowboarderski film na impresivnem platnu, ko je na oder ob desetih le prikapljala muzikalična druščina.

Ko je prišel The Main Man, se je gužvica zgostila, zavreščalo je in mulčad je hitela prižigati smotke. Po dveh komadih se je razpoloženi Dalaj še opravičil za zamudo, kar očitno prej ni uspelo organizatorju (pfej), nato so urezali bolj zares. Rezultat je bil vsekakor drugačen, kakršnega sem pričakoval sprva. To je potrdil tudi Had, ki pravi, da je blo desetletje nazaj boljše. Zvok je bil še bolj funky kot na Smetani za frende in komadi Leve scene so bili dodobra predrugačeni, ajde, saj štekam, da na odru ne moreš v sočasnosti vihteti mikrofona, inštrumentov, zraven pa še nebroj samplerjev. Ozvočenje je v prenovljenem Kinu sicer vrhunsko (takisto lučke), a se mi vseeno zdi, da so tehniki malo zamočili, ker so vokal podrejali glasbilom in ne obratno (npr. kovinsko surova kitara pri Vrž me na planet), h temu je pripomorel še sam Dalaj, ki je nekatere komade odpel resnično prehitro in/ali s preveč spakovanja, da se ga ni nič razumelo. Vsem komadom “svež veter” ni ravno najbolje sedel, ker so postali preveč monotoni ter izgubili nenajedbljivi flow s CDja (Who’s the real Kekec, Čudna pot). Drugo presenečenje so bili gosti, saj je za V mestu nekaj dogaja Dalaj pripeljal na oder originalni crew, kot se to spodobi, torej raskavega delavca Klemna Klemna in Aniko Horvat. Za Sazas sax, je dodal še Kosto, ki obvezno ni smel manjkati. Edino ne vem, zakaj je potem na oder zvlekel še Zlatkota in Omarja Naberja (ki se še slavnega Stremetzskyja ni naučil, mulo). Ajde, recimo, da so frendi in so nekaj stavili.

Prijetna izkušnja to vsekakor je bila, saj sem končno le videl pionirja v živo, preden za vedno pobegne v Indijo (nisem se ga dotikal, čeprav sostoječi ni imel zadržkov pri grabljenju njegovega kolena). A vseeno takega buma ni povzročil kot leta 1994, ko so neki četrtošolci v šoli v Olševku zadegali še topli CD Leva smetana v ravnokar pridobljeni radio s CDjem. Češ, zberite se, o, vi, ki še živite v temi in se naposlušajte zvoka prihodnosti. Bil sem v prvem razredu in od vulgarnosti Stremetzskya me je skoraj kap. Seveda smo to potem znali v enem dnevu na pamet, čez teden dni še celo plato. Jebeš govorne vaje in spise, to je zakon! Nato sem bil leta 1999 zopet šokiran, ker sem na vrat na nos izvedel za izid novega CDja, ki sem ga takoj naročil prek spleta. Čez 4 dni sem ga znal na pamet. 5 let pozneje mi je “neznani” ropar ob praznenju hiše odnesel še te originalne CDje, bes ga plentaj, kojot nevzgojen. Pogrešal sem le prva dva, ostalo niti ne.

  1. Pir 2,6 € v plastičnem kozarčku, 2 deci soka 3,20 €, ker je 2 € kavcije za malo bolj fensi, a še vedno plastični kozarec [↩]