Prvi dan novega leta je prikladen izgovor, da si postavimo zaobljube, ki jih bolj potiho izrečemo, ker vemo, da jih ne bomo izpolnili, lahko pa je to tudi priložnost, da iz (mentalnega) podstrešja obrišemo kakšno pajčevino ali presortiramo stare razpadajoče škatle, v katerih hranimo ostanke otroštva. Čeprav jih nikoli več ne pogledamo, smo pomirjeni, ker jih lahko nosimo s seboj.
Torej. Ena bolha me grize1 že dolgo tam globoko v možganih. Odkar WordPress omogoča shranjevanje zapisov, se mi jih je nabralo že lep kup. Dobiš idejo, nekaj spacaš na hitro, nato na vse skupaj pozabiš. Na dva meseca se vrneš h ideji, malo pobrskaš, pa se ti nikoli ne zdi dovolj dobro premleta. Zefrank je car in govori točno o tem – kako odlašamo zadeve in jih premlevamo, da se lahko možgani s tem občutkom na trdo zadevajo. Ja, res je huda droga. Prepričajte se sami:
Smisel tega zapisa sega v leto 2006. Verjetno se še spomnite tega zapisa, kjer sem bentil nad amaterskostjo mimovrste?2 Kot vidite v komentarju se je dejansko oglasil gospod Rejc, se opravičil, in (glej ga, zlomka!) poslal mini darilo za izkaz iskrenega sožalja. Dobil sem majčko Blogorole (ki je med tem že neslavno propadla; dvakrat) in kvazi ovitke za plastične kartulje, čeprav so zelo nerodni ter ceneni. Ampak kakor koli, šteje pozornost, ane? 🙂
Slabo leto nazaj pa se mi je pripetila še ena težavica, kjer je zajebal dostavljalec GLS na celi črti (poleg tega, da si je mimovrste=) vzela celoten zakonski rok za popravilo izdelka). Malo sem pojamral na Twitterju in zopet sem dva dneva kasneje fasal darilce. Tokrat nenadjebljive papuče za nadlegovanje bejb na plaži, mimovrste blokec ter označevalnike strani sumljive oblike. Nauk: splača se težit! Hec. Tole je bil res predolgo odlašan zapis, kjer sem se hotel le zahvaliti mimovrste za pozornost in prijaznost.
Srečnga pa zdravga!
