28.05.2009 Toksini v školjkah
Zaradi ugotovljene prisotnosti toksina DSP – lipofilnega toksina v školjkah je uradni veterinar VURS danes, 28. 5. 2009, zaprl vsa tri gojišča (Debeli rtič, Strunjanski zaliv in Piranski zaliv) in prepovedal promet z užitnimi klapavicami (Mytilus Galloprovincialis). Prepoved velja do nadaljnjega.
Potrošnike pozivamo, da školjke kupujejo le od registriranih trgovcev s školjkami.
In krivci? Hja, kar poglejte si ekskluziven posnetek zgoraj. Seveda, kaj pa drugega, ko nam v Piranski zaliv serjejo politiki (da reke Pad niti ne omenjam)! Da me ne boste obtožili politične nekorektnosti – naših tam ni, ker je ozemlje sporno in se dogovarjajo, o najboljšem pristopu (v morju se le svaljka mnogo umazanij). Toliko torej o reševanju južne meje1. Aja, Jandroković ponosni nosi majico revije Mladina “Jadran je naš”. Če so pa školjke zaprte, pa priporočam ekspurgacijo z Donatom Mg. Sicer pa, se kdo še spomni spodnje pesmi?
Prisluhni školjki, vanjo ujet je,
Prisluhni školjki, v njej polejte ti šumi, Na uho te vabi, prisluhni vanjo,
Tako igrati vabi te za sanjami.
Kdo je tisti pod Mesićevimi nogami? Ne vem, identitete ni želel razkriti. Ugibajte sami, predloge sprejemam v komentarjih [↩]
Danes smo se po priporočilu znanca in zaradi ocene v Mladini, ki nas je spomnila, da naj ne zavijemo zopet v neko generično gostilno, odpravili v dotično tajsko restavracijo, Da Buda.
Najprej priporočam, da si preberete prej omenjeni članek v Mladini, saj se z njim ne bi mogel bolj strinjati. Neredko so Ilovarjev trio in tudi ostali sladokusci zelo neprizanesljivi do ponudnikov hrane, čeravno se jim na pladnju ne znajde odojek, krvav biftek, žganci z dvojno zabelo ter slivovka v navezi s krepkim teranom. Ne da je s tem kar koli narobe, le oceno sem vzel s tovornjakom soli. In smo se odpravili na Tajsko. Lačni.
Ambient je, kot pravilno ugotavlja druščina okoli Roze Pajk, trendy in fancy. Očitno Japonci in Tajvanci najraje uživajo sushi in tom yum v postmodernističnih domovih, kjer ne manjka brušenega aluminija, ostrih robov in kolosalnih betonskih podpornikov. Seveda ne manjka obvezen kip Bude, ki bdi nad jedače željnimi obiskovalci. Ko si izbereš strateško pozicijo in tja posadiš zadnjico, te spreleti še ena nenavadnost. Zakaj zvočno zaveso ustvarja trendy trip-hop, lounge in pocukrani chillout? Nekako sem se nadejal nekaj sličnega pipi, s katero radi postrežejo Kitajci, a navsezadnje smo tu predvsem zaradi jedače inu pijače, ambient je skorajda drugotnega pomena. Čeprav se doma ne bi branil visoko stiliziranega WCja; tja sem nekajkrat odšel samo zato, da sem na stopnicah lahko voyeursko špegal Netajvancem pod nož in v posode.
Naš trio je sestojil iz treh polnoletnih osebkov1. Šokantno se nam je zdelo, ker smo do tretje ure lahko jedli le kosila, medtem ko je a la carte na voljo le PO tretji uri (?). Nekoliko čuden marketinški pristop, a se nismo dali motiti in iz petkovega izbirnika naročili (slika dolaj):
spomladanski zavitki z zelenjavo
marinirana piščančja krilca z wasabi omako
Pad Thai rezanci s tofujem, zelenjavo, jajcem, arašidi in rakci
piščanec z indijskimi oreščki
solata s piščancem in ličijevim prelivom
Prva dva sta bila za predjed, lakoto smo odplaknili še vsak z enim ledenim čajem.
Potem pa pridejo na vrsto glavne jedi, kjer pa namesto bohotnosti tajskih okusov dobite slabe približke.
Žal. Resda še nikoli nisem prisostvoval kosilu pri Daengovih, a nekako se mi dozdeva, da tako praznih okusov Tajska le ne pozna. Čeravno so bila krilca začinjena s ščepcem cimeta in je bila omaka pri zelenjavnih zavitkih bolj sladka od sladke pokovke, je vse ostalo bilo, no, prazno. Še tista kvazi wasabi omaka je bila slaba imitacija spenjene in posladkane Thomy majoneze, ako se mi dozdeva, da je pravi wasabi vsaj na stopnji sveže naribanega hrena. Solata s piščancem je bila le to; kot da bi jo naredil doma ter pokapal z limono. Piščanec z indijskimi oreščki je bil zadovoljiv, a z zelo nepretresljivo izbiro zelenjave. Okus omake je zelo spominjal na kakšno kitajsko jed, riž pa je bil (tipično?) posušen in zlepljen. Moji Pad Thai rezanci so bili, na srečo, še najboljši in prijetna učna urica kombinacije okusov, saj limeta, limonska trava, tofu, rakci, jajce ter sladkor očitno dobro sodelujejo. Ledeni čaji so bili izvrstni ter izjemno osvežilni. Kombinacija tedna: zeleno jabolko in meta.
Po glavi smo zapravili 10 EUR, kar se ne sliši veliko, vendar smo le jedli kosila, pa tudi porcije niso, ne vem, kaj. Nad izkušnjo smo malo razočarani, zato bi Budi prisolil Mladinino oceno mirno prebavljeno. Verjetno bi bile jedi a la carte okusnejše, a to še ni izgovor, da so kosila tako medla. Buda, usliši nas!
Tajski izbirnik
Betonski nebodigatreba
Stolice in šank
Ledeni čaji
Zelenjavni zavitki
Kvazi wasabi
Solata
Indijskost
Pad Thai
Počasi dohitevamo Ilovarjev oktet, saj nam je za vzgled. [↩]
No, skorajda. Po mesecih ugibanja in podajanja dezinformacij v javnost smo le izvedeli, da se k nam prisvaljka danes ob 20.50 z Zračno Silo 1. Medtem pa je tajnim agentom načrte zrušila Laura Bush in kvazi nenapovedano včeraj priletela neposredno iz Afganistana.
George Bush se očigledno vrača po legendarnem obisku iz leta 2001, ko je takrat sam zrušil načrte tajnim agentom ter v Slovaško Slovenijo(!) na kavo z mlekom povabil Vladimirja Putina. V zvezi s tem je zelo zanimiv članekMarcela Štefančiča mlajšega, ko postavi hipotezo, kako je Jurij pred prvim obiskom mrzil Putina, po končani ceremoniji, pa Bush izjavi, da se mu je zazrl v dušo in spoznal, da je v bistvu dober človek. Seveda, ker naj bi ga naučil, kako naj ustvari teroriste ter iz te situacije izpelje formulo za obsedeno stanje, doktrino šoka, kjer si bo kasneje lahko marsikaj privoščil. Češ, pusti Putinu, naj sam obdeluje svoje teroriste, ti pa iznajdi svoje in ljudstvo ti bo jedlo iz roke. V kateri je RFID čip.
In tudi danes je Slovenija ritolizniško v podobnem stanju. Okrog Brda so delno postavili dodatno ograjo, zrak poleg naših varujejo še ameriške rakete, palicaji hlastno pregledujejo naključne avtomobile na Resljevi, z ogledalcem špegajo pod kikle tovornjake za bombe, cesto iz Kranja proti Medvodam nadzorujejo vojaki (žal, še ne v Patriah), kleni tajni agentje brez vratu s sončnimi očali nervozno tiščijo ljudi z ulice, na Pučniku se promet ne sme ustavljati, kuharji mrzlično nabirajo mak, ki bo končal v prekmurski sladici pri visokih gostih.
Kaj se bo izcimilo iz vrha EU-ZDA, verjetno vemo vsi. Veliko trepljanja po ramenih, mogoče pade celo kakšna deklaracija, bogsigavedi kakšnega asa ima Dimitrij Rupel v rokavu. Nato pa bo častna delegacija popakirala kovčke in se čim prej narisala v Obljubljeni deželi, kjer bodo vnučkom razlagali o dogodivščinah iz Slavonije. Vse je odlično sklenil Štefančič v svojem članku:
Mislite, da boste preživeli dan z Bushem? Ne, motite se: z njim boste preživeli življenje! Mislite, da bo obsedenega stanja konec, ko bo odšel? Da ga bo konec, ko bo konec njegove vladavine? Ne pozabite, logiko obsedenega stanja so kupili vsi.
Za konec lahko le izrazim upanje, da me ne bodo zaprli kot terorista in me mučili z kontroverznimi prepričevalnimi metodami. Samo spomnite se, kako je Busha neposredno ogrozil, ga razorožil in pritisnil ob zid z elektronskim pismom Sluga leta 2001!
