Takole na povečer upora v Sloveniji sedim v močvirju in razmišljam. Do nedavnega se nismo nikamor premaknili, ničesar nismo občutili. Gorečim Atenam in lačnim Grkom smo se hihitali, jeznim Špancem smo odkimavali, malo smo zavidali le Islandcem, ki so pometali čajne vrečke politike v morje in sami spisali novo ustavo.
Slovenci smo historično stoično dokaj mirno prenašali krizo, zapiranje podjetij, neplačevanje prispevkov, neumne referendume, padec vlade, mešetarjenje po prvih predčasnih volitvah, lačne otroke, goljufive poslance in oddajo Na zdravje, nato pa je jeseni počilo ob neumni potezi mariborskega župana. Ljudi lahko dolgo stiskaš, ampak ko se stisnejo v kot, je šale konec. Da bi jih še oblast dodatno obrala do kosti – ne, tega se pa ne gremo več, so rekli Mariborčani. Niti ni čudno, da je zavrelo prav tam, kjer je tradicionalno čutiti največ domoljubja in borbenega duha (Štajerska republika PRESS). Ko so zagoreli prvi radarji, je bila usoda zapečatena. Naslednji tedni so prinesli skromne proteste, ki pa so se kot snežena kepa krepili.
Preostala Slovenija je bila še vedno bolj ali manj apatična – Mariborčanom smo samo prikimavali in glasno ropotali ob šilcu žganega v vaški gostilni, a naposled je uporniški duh le zavel tudi v naših krajih. Nekega jutra se zbudiš in okrog tebe vre vsa jeza, ves gnev, v javni diskurz pa se razlije tisočero idej, ki so do tedaj ljudem le švigale nekje po pajčevinastih podstrešjih možganov. Napove se megalomanski dogodek in prve demonstracije so takorekoč pred durmi, v Ljubljani! Na eni strani se počutiš nemočnega, češ, kaj bo moj glas spremenil – tako kot na volitvah, a če jih tako misli 10.000, se pa že nekje pozna – po drugi strani ti hitreje zaigra srce, ker končno začutiš moč ljudstva in preizkus lastnih vrednot. Kot je že rekel Jon Stewart: če se odpoveš vrednotam v napetih časih, to niso vrednote; kvečjemu hobi. Nadeli smo si kape, obuli volnene zokne, v prisrčnico natankali utekočinjen ječmen in se narisali na Kongresnem trgu. Občutek gromkega vzlikanja ter tisočih glav zbranih na kupu je nepopisljiv, še boljše je, ko se dogajanje preseli na Trg republike, nasproti pa zapuščeno sedi Državni zbor. Ta protest je bil z izjemo mariborskih najbolj napet do sedaj, seveda po zaslugi slaboumnih provokatorjev. Namig: če že delate kažin, predlagam kako molotovko v nezaščitene NLB, Vrhovno sodišče, državno tožilstvo. Tam ni barikad in miličnikov.
Vladajoči namigov niso dojeli, zato so se protesti nadaljevali, kakšen je vzniknil še bližje domu1, lovoriko za izvirnost pa so kakopak vse skozi držali Mariborčani. Medtem ko se v Ljubljani zberejo protestanti ljudstvo na Kongrescu, najprej srknejo kozarček ali dva kuhančka in se odpravijo dret pred parlament. Štajerci pod geslom Specimo hobotnico pod prvo točko dnevnega reda prinesejo na trg balo sena in jo zažgejo ter na koncu meni nič tebi nov mestni svet onečedijo pročelje mestne hiše. Ogromna razlika.
7. decembra smo se zopet znašli v Ljubljani, da preljubim nadrejenim pomagamo slišati, da naj počasi odpeketajo. Tokrat sem s seboj vzel fotoaparat. 3. shod proti politiki je potekal malo drugače. Neprestano postopanje pred parlamentom se bo počasi izpelo, hkrati pa ni lepšega občutka zagledati brezmočen izraz na obrazih terminatorsko opremljenih policistov, ko se gneča obrne proč od skrbno načrtovanih barikad ter se obrne proti stavbama TR3 oziroma odmaršira po Ljubljani kot premični protest. Spodaj je nekaj izbranih fotografij tega posrečenega dogodka, kjer smo kar po ulicah novačili nove aktiviste, preostali Ljubljančani (in še nek paket turistično obarvanih Japanezov) pa so nam vlivali novih moči z navijanjem ter mahanjem s pločnikov. Tudi romantično sneženje se je prav podalo celotni atmosferi.
Seveda je sedaj najbolj pomembno, kot je rekel Žižek, kaj pride naslednji dan. Vsi se z lahkoto zapodimo na ulice kričat, ampak kaj, če se zahteve uresničijo? Če za hec odstopi cela vodstvena garnitura? Kaj se zgodi dan potem? Tudi na Occupy Wall Street se je lepo gledalo tisoče protestnikov, a bore malo kdo je bil tam z argumentirano zahtevo. Zaenkrat je dovolj, če se samo zabavamo ob domiselnih napisih, z avtom razčetverimo kakšen radar in mečemo jajca v ustanove, a kmalu bo treba priti na svitlo z razdelanim ter uresničljivim načrtom, ki bo zadovoljivo upošteval trenutno kakofonijo predlogov in želja. Navsezadnje stvari ni nič bolj razjasnil niti Milan Kučan ob razglasitvi slovenske samostojnosti: tisto noč so bile dovoljene sanje, jutri je bil pa nov dan; nič več in nič manj.
- Najbrž zaradi mesnih potreb. Ljudstvo nima za kruh, naj si na prepečenec namažejo tatarski biftek!, skozi okno vpijejo mes(t)ni svetniki [↩]
