Oznaka: Šola

Categories
Čas-opis Turistika

Kockarji v Novem Mestu

Točno teden dni nazaj sta se odvijala dva pomembna dogodka. Prvi, v Novem Mestu so v Osnovni šoli Bršljin priredili razstavo LEGO kock. Drugi, v Ljubljano je prišlo protestirat nekaj deset delavcev. Ker je že od jutra močno scalo, sem krmilo volana obrnil k prvemu dogodk in ga tudi fotodokumentiral. Za slednjega pa ni bilo ne časa, ne prostora in ne pravega vremena.

Za dogodek sem izvedel v Jokerju, nato še na Kocke klubu. Skozi prav prijetno svež in pomirjujoč dan sem se v Novo Mesto nasvaljkal malo do enajstih, prej sem še skočil v mini BTC na zajtrk. Na ta obrok me je spomnil tudi vonj, ko sem vstopil v omenjeno šolo; očigledno vse prave trdojedrne šole dišijo tako. Okrog stopnic do prvega nadstropja se je drenjalo nekaj ljudi, zato sem brez pomisleka stekel gor in zasvetile so se mi oči. V Legolandu (na žalost) še nisem bil, takisto ne na kakšni večji razstavi. Tole je bila res prava paša za oči, saj je bil hodnik lepo razdeljen na tematske sklope, kjer so se nastavljale kocke. Levo gradovi in pirati, na koncu Lego City, desno robotika in Mindstormi ter Technic, spodaj na začetku prodajalna in drobnarije ter v sredi Star Wars. Itak sem takoj tekel gledat, če bo kak razstavljalec prinesel Death Star, če že ne Millenium Falcona. Bila sta oba. Kap. Po pol ure sem se šele zavedel, koliko dobrot se skriva še po ostalih mizah, saj je en dan skoraj premalo, da si podrobno ogledaš vse. Sploh ker sem zraven še fotkal in sem že tako ali tako izpustil preveč.

Tam sem se zadržal do nekaj čez eno popoldan. Organizatorjem vse pohvale za tako prireditev! Priložnost si imel videti mnogo zanimivih setov, tam je moralo biti celo premoženje mulčadi. Dovolj je bilo tudi raznih “predavateljev” in ostalih sodelavcev, ki so z veseljem prisluhnili vprašanjem, še rajši pa so kaj povedali. Me res zanima, če bi bilo tako vzdušje v Ljubljani, heh. Posrečeni so bili tudi otroci, saj je količina kock najbrž presegla kar koli so kdaj videli do tega trenutka. Ena pohvala še staršem, ker niso kaj sikali glede fotografiranja. Nekateri so z veseljem dovolili fotografiranje otroka med igranjem. Edini, ki so bili malo užaloščeni, so bili igralci srečk za 2 €. Nagrada je bila navaden svinčnik.

Categories
Slišeo

Who is the real Kekec?

Opažam, da v zadnjem času vznika kar nekaj petnajstletnic, na zadnji smo bili pri Umeku v Inboxu. Tokrat smo se odpravili v Kino Šiška, kjer je prišel svečke upihnit Ramiz Džafić Ali En Dalaj Eegol. Prvotno zamišljena grupica je razpadla, a je na pomoč priskočila Yah0da (tenkju!) in smo se komotlih odpeljali v Šiško. Vstopnica je nakazovala čas 20.00, zatorej smo se točno ob uri že znašli v Kinu. Pred šank z drago pijačo1 in postopkom za masovne prireditve so nas spustili nekaj minut kasneje, nato se je začelo čakanje. Po debeli uri so nas vunbacitelji v dvorano le spustili ob devetih; takoj smo se narisali v prvo vrsto in čakali še malo. Vmes smo trikrat pogledali snowboarderski film na impresivnem platnu, ko je na oder ob desetih le prikapljala muzikalična druščina.

Ko je prišel The Main Man, se je gužvica zgostila, zavreščalo je in mulčad je hitela prižigati smotke. Po dveh komadih se je razpoloženi Dalaj še opravičil za zamudo, kar očitno prej ni uspelo organizatorju (pfej), nato so urezali bolj zares. Rezultat je bil vsekakor drugačen, kakršnega sem pričakoval sprva. To je potrdil tudi Had, ki pravi, da je blo desetletje nazaj boljše. Zvok je bil še bolj funky kot na Smetani za frende in komadi Leve scene so bili dodobra predrugačeni, ajde, saj štekam, da na odru ne moreš v sočasnosti vihteti mikrofona, inštrumentov, zraven pa še nebroj samplerjev. Ozvočenje je v prenovljenem Kinu sicer vrhunsko (takisto lučke), a se mi vseeno zdi, da so tehniki malo zamočili, ker so vokal podrejali glasbilom in ne obratno (npr. kovinsko surova kitara pri Vrž me na planet), h temu je pripomorel še sam Dalaj, ki je nekatere komade odpel resnično prehitro in/ali s preveč spakovanja, da se ga ni nič razumelo. Vsem komadom “svež veter” ni ravno najbolje sedel, ker so postali preveč monotoni ter izgubili nenajedbljivi flow s CDja (Who’s the real Kekec, Čudna pot). Drugo presenečenje so bili gosti, saj je za V mestu nekaj dogaja Dalaj pripeljal na oder originalni crew, kot se to spodobi, torej raskavega delavca Klemna Klemna in Aniko Horvat. Za Sazas sax, je dodal še Kosto, ki obvezno ni smel manjkati. Edino ne vem, zakaj je potem na oder zvlekel še Zlatkota in Omarja Naberja (ki se še slavnega Stremetzskyja ni naučil, mulo). Ajde, recimo, da so frendi in so nekaj stavili.

Prijetna izkušnja to vsekakor je bila, saj sem končno le videl pionirja v živo, preden za vedno pobegne v Indijo (nisem se ga dotikal, čeprav sostoječi ni imel zadržkov pri grabljenju njegovega kolena). A vseeno takega buma ni povzročil kot leta 1994, ko so neki četrtošolci v šoli v Olševku zadegali še topli CD Leva smetana v ravnokar pridobljeni radio s CDjem. Češ, zberite se, o, vi, ki še živite v temi in se naposlušajte zvoka prihodnosti. Bil sem v prvem razredu in od vulgarnosti Stremetzskya me je skoraj kap. Seveda smo to potem znali v enem dnevu na pamet, čez teden dni še celo plato. Jebeš govorne vaje in spise, to je zakon! Nato sem bil leta 1999 zopet šokiran, ker sem na vrat na nos izvedel za izid novega CDja, ki sem ga takoj naročil prek spleta. Čez 4 dni sem ga znal na pamet. 5 let pozneje mi je “neznani” ropar ob praznenju hiše odnesel še te originalne CDje, bes ga plentaj, kojot nevzgojen. Pogrešal sem le prva dva, ostalo niti ne.

  1. Pir 2,6 € v plastičnem kozarčku, 2 deci soka 3,20 €, ker je 2 € kavcije za malo bolj fensi, a še vedno plastični kozarec [↩]
Categories
Kulinarika

Vegeta in Kelly’s čips

Oni dan sem nekje na internetih zasledil, da je Kelly’s razširil nabor čipsov z okusom veleznane Vegete. Ha, ta je bila pa res očitna, sem takoj pomislil. Namesto v štandardni soli omaščene hrustljavčke povaljajo v soli z okusom povrtnin. Saj ne more biti tako slabo, Vegeta je le legendarna in je desetletja krojila minimum okusa po celi Jugoslaviji (čezenj se zna hudo usajati Ilovarjev trio). Bila je tako slavna, da je služila tudi kot denarno sredstvo/podkupnina v železni Sovjetski zvezi, če gre verjeti našim dedkom. Kot otroci nismo bili nič posebni (se pravi ubrisani na svoj način), zato smo vrlo rado cuzali Vegeto. Ja, v kozarček pomočiš omočen prst ali konico žlice, da zagrabiš nekaj mikrogramov rumene substance (ne preveč!), ki jo nato počasi valjaš po nebu z jezikom. Če je je bilo premalo, se je okus prehitro razgubil, če si jo zajel preveč, ti je šlo na bruhanje in se ti je zagabila za nekaj dni. Ko pripovedujem te zgodbe, me ljudje često postrani gledajo. Kaj pa čem, nekateri sodobniki so pa Cedevito žvečili, ki je sam brez vode ne prebavljam najbolje. V osnovni šoli pri gospodinjstvu sva s prijateljem izmuznila kozarček rumenega, medtem ko so ostali cvrli ter kuhali. Na najino nesrečo naju je dobila “tovarišica”, ki je že skoraj klicala rešilce zaradi prevelikega vnosa ionov v telo. Ne vem, kaj je pri vsem tem tako čudnega; še danes kdaj maznem zrno ali tri Vegete, okus mi je božanski. Se pa spomnim učiteljice slovenščine, ki nam je razlagala, da je sama v osnovni šoli kradla krede in jih jedla (zdravnik je kasneje ugotovil, da ji primanjkuje kalcija, ampak OK). Suum cuique.

Včeraj sem rutinsko hodil po najboljšem sosedu, iščoč vsakdanji futer, ko na polici med odpadno hrano (junk food) zagledam prej omenjeni Kelly’s čips z Vegeto. Čipsa ne pojem ravno veliko (cca. dve vrečki na leto), ker je čisto pretežak za želodec in še nič nimam od njega (enak učinek pri cigaretih). Vendar sem tokrat naredil izjemo, ker sem hotel okusiti priljubljeno začimbo na malo manj priljubljeni hrani. Seveda je Kelly’su uspelo nekaj podobnega kot novemu Terminatorju, saj je ogaben do konca. Najprej se mi zagabijo že ostudni koščki krompirja, ki so ponekod zelo različnih odtenkov, od črnih do zelenih. Ne vem, kako je pri ostali proizvajalcih, a Kelly’s ima zelo slab nadzor nad kvaliteto (ali pa se jim sladko jebe). Poleg tega so rezine zelo nekonsistentno spečene in premastne. Ampak: okus. No, ni ga. Ko streseš čips vun, se nič ne razlikuje od navadnega soljenega čipsa. Tudi po okusu ne, le da je še slabši. O Vegeti itak ne duha ne sluha, o klasičnem slanem okusu pa tudi ne, tako da tale zmazek ni ne tič ne miš. Saj tudi težko najdeš kakšno pomembno karakteristiko Vegete; če pogledate tretjo sliko, vidite, da sem v celem čipsu uspel najti le kubični milimeter velik kvazi korenjček. Ja, Kelly’s, to je okus Vegete. Jebi se, zagabil si mi čips in dvomim, da ga bom sploh še kdaj kupil. Vegeti pa tudi priporočam, da sami kaj ukrenejo v tej smeri, saj je navsezadnje na kocki tudi njihov ugled.