Tokrat bo prispevek o risarskem tečaju dvojen, saj ste opazili, da bo jutri na vrsti že šesto poglavje, jaz pa še četrtega in petega nisem objavil, oštja črevanaplot! Khm. Predprejšnjič smo še zadnjič ostali pri risanju, in sicer pri portretih. Iz kupa visokoločljivostno natisnjenih ksihtov sem ti kojci izbral najprepoznavnejšega, Johna McCaina. Sem si mislil, da bo lahek, ker ima medvedkast obraz in nič kaj dosti las. Uštel se niti nisem, ker bi bil kateri koli drug isto zajeban (za risat!). Najprej smo si mogli v glavo vtepsti princip a maiori ad minus, ki ga tudi v pravu neredko uporabljamo. Bistvo je v tem, da začneš pri velikih, preprostih oblikah, nato pa nadaljuješ s klesanjem detajlov. Sam sem se najprej zapodil v risanje ramen in kravate, pa sem bil še isti trenutek okregan. Splačalo se je. Rezultat je McCainu bolj malo podoben, ker ima preveč zalit obraz in tudi toniranje/senčenje mi še ne gre najbolje od svinčnika, zato ima malo picajzlaste oči in mastne lase. A nasplošno sem zadovoljen z izdelkom.
Vmesni postanek je bil pravni seminar naše fakultete v Bovcu (kot že vsa leta doslej). Pikantnih podrobnosti tu ne bom razkrival, nalepil bom le sličico, s katero sem zmagal na natečaju za logotip. Dobil sem 50% popusta. Prikazuje Pravico, Iustitio, ampak v malo bolj nagajivi obliki, ker smo pravniki po končanem faksu še dokaj izgubljeni, a nam seminarji tipa Bovec pomagajo odrasti v pravnem svetu (recimo). Zato tudi škili izpod preveze. Odrinili smo koj naslednji dan po tečaju, zato sem McCaina dokončal v bistvu šele danes.
Naslednje risarsko srečanje je bilo slikarsko, ker smo prvič uporabili barve, in sicer akrilne. Sem mislil, da so akvareli hudi, potem pa srečam tole! Akrili so res hud material, saj imajo kul lastnosti oljnih barv, a se ne sušijo trinajst tednov, zato so jako primerni za začetnike. Risali smo tihožitje paradižnika, dveh limon in paprike (ali kot je rekla sošolka: kumare). Skica je bila končana v 5 minutah, nato je sledilo barvanje. Tu sem že opazil, da se tole izobraževanje nekje pozna, saj mi je bil nastavek zelo všeč, kar mi prej verjetno ne bi uspelo po debeli uri mrcvarjenja. Vendar tukaj spet pride nov hec: barve so hude zelo, a cel hudič jih je zmešati v željen odtenek. Še težje je potem senčiti oziroma spet namešati isto barvo, če ti prejšnje zmanjka. Urg. Dobili smo samo dve rumeni, dve modri, rdečo, roza in črno – potem se pa znajdi. Akrila nikakor ne morem prehvaliti, saj je res čudodelen material. Če kaj zafrkneš, komot obrišeš dol s krpico, suhe plasti so kot plastika in se ne mešajo z novim, pa še barve same so neverjetno žive. S tem izdelkom sem malo manj zadovoljen, ker mi ni nikakor ni uspelo prav osenčiti zadeve, zato vse izpade bolj ekspresionistično s trdimi prehodi v sencah. Ampak OK, lahko se hvalim naokrog, da razvijam svoj stil. V krožniček smo za domov dobili barve vsaj še za tri mesece, zato sem naslednji dan takoj šel v štacuno po nekaj listov risalnega papirja (ki pa za akril NI KUL; cufa se in preveč vode vpija, bljak), saj sem bil odločen, da barve koristno porabim. No, na hitro sem skiciral Super Mariota in ga še pobarval. Fotka je bolj grozna od pravega izdelka, saj so na njen čudne sence. Izpadlo je kar v redu, še posebej ker nisem imel bele barve, zato je bilo nekatere odtenke (in rokavičke) težko zadeti.
