Zato. Ker. Smo. Imeli. Prekleti. Suhi pastel. Izgledajo kot nedolžne krede, a se izkažejo za zelo zahrbtne. Ne maram ga. Ja, samo zato, ker sem še prevelik n00b, da bi ga znal pravilno uporabljati, sicer pa vem, da se z njim da postoriti marsikajlepega. Na začetku smo si izbrali nek motiv in ga nato prerisali. Na voljo sta bila še dva tipa Mi-Teintes papirja. V obeh primerih sem zgrešil izbiro. Za motiv sem našel neke super ostre ter super teksturirane skale z minornim slapom, nato pa še izbral bolj volnen papir, ki sicer lepše drži pastel, a se ga težje paca s prsti. Drugič poslušaj učiteljico, osel. Bom, hvala. Velike površine, zamegljeni pogledi, neostri robovi; to so pravšnje teme za suhi pastel. Seveda se lahko lotiš tudi detajlov, a zaenkrat še nisem na tej stopnji razvoja. Kakor koli, vsekakor je bila zanimiva izkušnja, a zaenkrat še ne bom ustanovil društva ljubiteljev suhega pastela.
Brez skrbi, zadnjič letos! Navsezadnje nas še vedno čakajo 4 srečanja. Tokrat smo v roke dobili akvarele s tihožitnim motivom. Sonja ima očitno res rada zelenjavo, ostale “učenke” pa niti ne. No, meni je všeč kar koli, samo da čim več rišemo, zelenjava pa je jako primerna zaradi svojih organskih oblik in finih barvnih odtenkov. No, tečaj je potekal sedemnajstega, za božič smo bili doma, valda. In tudi prihodnjič ga ne bo, ker je novo leto, kajpada. Torej: akvarel. Takoj smo dobili lekcijo, da to niso tempere, še manj vodenke, čeravno se obnašajo dokaj podobno. Hec vsega je, da potrebuješ ogromne količine vode, odtenki so bolj, no, vodeni, in barve se med seboj mešajo, kar ta material naredi zelo neodpustljiv. Več je načrtovanja vnaprej, pušča ti manj svobode pri senčenju, saj namalaš kvečjemu tri plasti, nato nastane že kaša. Več truda je potrebnega že pri sami risbi, ker svinčnik brez sramu gleda izpod akvarela. Lahko ga kasneje poradiraš, a se na obzorju kaj kmalu spet pojavijo papirnati svaljki. Pri akvarelu sem mi začuda nikamor ni mudilo, z najtanjšim čopičem sem zenovsko pomirjen vlekel tanke črte ob robovih in prav zasanjano toniral objekte slikanja. Akvarel je zelo pomirjujoč, a niti ne vem, zakaj. Posebno všeč so mi grobi robovi, ki jih za sabo pušča na hitro nanešen in razredčen akvarel – posebnost angleške šole. Na koncu dneva bi vseeno izbral (zaenkrat) akril, za začetnike vsekakor dopušča več manevrskega prostora in še nesramno debele ter kosmate plasti pigmenta lahko napleskaš!
Tokrat bo prispevek o risarskem tečaju dvojen, saj ste opazili, da bo jutri na vrsti že šesto poglavje, jaz pa še četrtega in petega nisem objavil, oštja črevanaplot! Khm. Predprejšnjič smo še zadnjič ostali pri risanju, in sicer pri portretih. Iz kupa visokoločljivostno natisnjenih ksihtov sem ti kojci izbral najprepoznavnejšega, Johna McCaina. Sem si mislil, da bo lahek, ker ima medvedkast obraz in nič kaj dosti las. Uštel se niti nisem, ker bi bil kateri koli drug isto zajeban (za risat!). Najprej smo si mogli v glavo vtepsti princip a maiori ad minus, ki ga tudi v pravu neredko uporabljamo. Bistvo je v tem, da začneš pri velikih, preprostih oblikah, nato pa nadaljuješ s klesanjem detajlov. Sam sem se najprej zapodil v risanje ramen in kravate, pa sem bil še isti trenutek okregan. Splačalo se je. Rezultat je McCainu bolj malo podoben, ker ima preveč zalit obraz in tudi toniranje/senčenje mi še ne gre najbolje od svinčnika, zato ima malo picajzlaste oči in mastne lase. A nasplošno sem zadovoljen z izdelkom.
Vmesni postanek je bil pravni seminar naše fakultete v Bovcu (kot že vsa leta doslej). Pikantnih podrobnosti tu ne bom razkrival, nalepil bom le sličico, s katero sem zmagal na natečaju za logotip. Dobil sem 50% popusta. Prikazuje Pravico, Iustitio, ampak v malo bolj nagajivi obliki, ker smo pravniki po končanem faksu še dokaj izgubljeni, a nam seminarji tipa Bovec pomagajo odrasti v pravnem svetu (recimo). Zato tudi škili izpod preveze. Odrinili smo koj naslednji dan po tečaju, zato sem McCaina dokončal v bistvu šele danes.
Naslednje risarsko srečanje je bilo slikarsko, ker smo prvič uporabili barve, in sicer akrilne. Sem mislil, da so akvareli hudi, potem pa srečam tole! Akrili so res hud material, saj imajo kul lastnosti oljnih barv, a se ne sušijo trinajst tednov, zato so jako primerni za začetnike. Risali smo tihožitje paradižnika, dveh limon in paprike (ali kot je rekla sošolka: kumare). Skica je bila končana v 5 minutah, nato je sledilo barvanje. Tu sem že opazil, da se tole izobraževanje nekje pozna, saj mi je bil nastavek zelo všeč, kar mi prej verjetno ne bi uspelo po debeli uri mrcvarjenja. Vendar tukaj spet pride nov hec: barve so hude zelo, a cel hudič jih je zmešati v željen odtenek. Še težje je potem senčiti oziroma spet namešati isto barvo, če ti prejšnje zmanjka. Urg. Dobili smo samo dve rumeni, dve modri, rdečo, roza in črno – potem se pa znajdi. Akrila nikakor ne morem prehvaliti, saj je res čudodelen material. Če kaj zafrkneš, komot obrišeš dol s krpico, suhe plasti so kot plastika in se ne mešajo z novim, pa še barve same so neverjetno žive. S tem izdelkom sem malo manj zadovoljen, ker mi ni nikakor ni uspelo prav osenčiti zadeve, zato vse izpade bolj ekspresionistično s trdimi prehodi v sencah. Ampak OK, lahko se hvalim naokrog, da razvijam svoj stil. V krožniček smo za domov dobili barve vsaj še za tri mesece, zato sem naslednji dan takoj šel v štacuno po nekaj listov risalnega papirja (ki pa za akril NI KUL; cufa se in preveč vode vpija, bljak), saj sem bil odločen, da barve koristno porabim. No, na hitro sem skiciral Super Mariota in ga še pobarval. Fotka je bolj grozna od pravega izdelka, saj so na njen čudne sence. Izpadlo je kar v redu, še posebej ker nisem imel bele barve, zato je bilo nekatere odtenke (in rokavičke) težko zadeti.
