Najbolje, da kar takoj s strelom v glavo. Seveda mora prisostvovati tisti pravi mamojebni Terminator iz osemdesetih let, ki ni jebal žive sile. No, v glavo franšize, kajpak. Ljudi naj pusti na miru, saj bomo še preveč trpeli po sodnem dnevu (katerega pa smo itak preživeli že za 12 let). Ker sta prva dva filma ena izmed mojih najljubših, sem se v torek odpravil v Kolosej, da si ogledam četrto inkarnacijo morilskih robotejev. Naj že kar takoj povem, da se je tisto trpljenje oz. sodni dan ravnokar začel, kajti tako ogabnega filma že dolgo nisem videl, hkrati bi se rad še zahvalil ustvarjalcem, da so mi onečedili lep spomin na celotno serijo (kolikor ni uspelo že Terminatorju 3 ter nadaljevanki Sarah Connor Chronicles).
Prvi del je 1984. leta odjeknil vsaj tako močno kot vse tiste atomske bombe, ki človeštvu ne uidejo. Distopična prihodnost, kakršno je slikal že Blade Runner dve leti poprej, spojeno z ultimativnim strojem, ki neusmiljeno kolje vse na svoji poti do cilja, za tisti čas nekaj hudo naprednih posebnih učinkov, osredotočanje na majhno število in posledično dobro razvijanje glavnih likov, mnoštvo idej in tem, ki se jih film premeteno loteva ino jih kritično izpostavlja, nadarjena pišoča roka Jamesona Camerona in odprtost scenarija, v katerem vse ni pojasnjeno, ter tako lahko o določenih predmetih/povezavah/tehnologijah/scenah miselno razglabljaš še v nedogled po ogledu filma, je bil recept za uspeh (za razliko od dolžine tega stavka recimo). Še en pomemben atribut so vsekakor igralci, ali bolje rečeno: le dva, kajti Michael Biehn v vlogi Kyla Reesa je popolnoma lesen in enoobrazen igralec, ki mu vloga skozičasnazajposlanega vojaka nikakor ni sedla, ampak dvomim, da bi mu sploh katera. Ajde, nekaj scen, kjer ni preveč govorjenja ter čustev (=streljanje/bežanje) še kar dobro odigra, ostalo je bolj poden. Nekaj podobnega je bil Arnold Schwarzenegger, vendar je imel to srečo, da je igral zlobnega robota, ki je kar klical po hladnoželezni vlogi z izdatno lesenostjo v sklepih.
Podobno navdušuje Terminator 2: Jugdement Day, ki je zame eno najboljših nadaljevanj prvenca. Ne le da dostojno nadaljuje zgodbo, ampak ga odlikujejo enake prvine kot prvi film. Zasedba je zopet navdušujoča: Sarah Connor se iz naivne natakarice prelevi v bojevito mater, ki druge brez problema naplahta, da ne verjame več v Terminatorje in sodni dan. Takisto monumentalen je njen sin, John Connor (igra ga Edward Furlong), hekerski mulac z jebivetrnim odnosom do rejnikov in malo celo do matere, saj ji težko verjame o vsem, kar naj bi ga dočakalo kot voditelja odpora v prihodnosti, če pa mu starš čepi v jebeni psihiatrični ustanovi. Dvojko je Cameron izpeljal vrhunsko; malokatero nadaljevanje je večji uspeh in presežek prvotnega (dober primer: Lord Of The Rings, slab: The Matrix). Uspelo mu je obdržati glavne junake, razširiti njihove zgodbe kot tudi pripeljati nove, še bolj mojstrsko preplesti dogajancijo v Terminatorjevem univerzumu, ter odpreti nove teme, poglede in razmišljanja o večnih/perečih vprašanjih človeštva. Kot ljubitelja fotografije me pri prvih dveh filmih navdušujejo skorajda makro prizori rahlo abstraktnih oblik (ali pak uporaba velike blende), katere obliva le ena močna barva. Za primer se lahko spomnete otroških igral v oranžnih plamenih ali s tekočim dušikom zamrznjenega T-1000, obdanega z modro barvo. Nekaj podobnega je še zadnji prizor, preden Arnold ustreli nasprotnika in ga razdrobi na miljon koščkov: od boja ima le še polovico človeškega obraza in kovinski del je obdan z modro svetlobo ter v senci, medtem ko je zdrava polovica osvetljena rumenooranžno in se nastavlja svetlobi. Ah, simbolika!
Terminator 3: Rise of The Machines in TV nadaljevanka Sarah Connor Chronicles sta mi uspešno zamajala ta idilični pogled na predhodnika. Večina ljudi se ob njima začne zgražati zaradi spreminjanja zgodbe oziroma poteka dogodkov, recimo ko v trojki izvemo, da se je sodni dan premaknil za 7 let. Neuki bi pomislil, da so bili scenaristi zadeti, da se še prejšnjega filma ne spomnijo, kjer je Sarah prerokovala, da bo sodni dan 1997. leta. Seveda se tu pozablja ključni element: potovanje skozi čas. Že prvo minuto v enki ne gledamo prave resničnosti, ampak drugo časovno premico, ker takrat že časovno pripotujeta Kyle Reese in T-800. Hakeljc je tu, da je enkrat prej Sarah živela normalno življenje in njen otrok je postal vodja odporniškega gibanja, ki najeda živce Skynetu. Niti ni nujno, da je fant in da je njegov oče Kyle Reese. Šele ko Reese pripotuje nazaj spremeni tok dogodkov in postane oče fanta, ki postane vodja upornikov. Veste tudi, da so pobje v dvojki uničili tvrdko Cyberdyne System. Ta v drugi časovni premici (ko prispe Reese) zaradi ostankov Terminatorja v njeni tovarni izdela prve primerke pogubnih strojev. V “prvotni” resničnosti pa ne izvemo, kdo, kdaj in kako izdela Skynet (lahko da Cyberdyne), zato je v trojki “judgement day” prestavljen za 7 let in se torej zgodi tako, kot se je prvotno nameraval; semena zla so bila torej zasejana že prej. Kakorkoli, ne nameravam utrujati več s filozofskimi pogledi, raje si kompleksni univerzum prečitajte sami. Hočem reči le, da trojka in TV nadaljevanka niti nista tako slabi glede zgodbe na splošno. Problem tiči v manjših detajlih in izvedbi. Že dejstvo, da so uspeli našopati le Arnolda iz originalne zasedbe, pove dovolj. Novi igralci pač niso dovolj prepričljivi, saj vrhunsko Lindo Hamilton težko nadomesti osirotela MILFica Lene Headey, še manj uspešen pa je Nick Stahl v vlogi Johna. Če bi se projektov lotil Cameron ali kdo s srcem, zagotovo ne bi nastali taki zmazki in ne bi bilo potrebno govoriti o oživljanju crknjenega konja s 5000 volti, a žal obe stvaritvi izgledata posiljeno. Sploh mi gredo na živce reciklirane šale, zagotavljanje obiska v kinih s fukom, neumni dialogi, ki jih nihče ne prebere vsaj petkrat ter boleče šparanje na pomembnih elementih. To je manj očitno v trojki, a v seriji pač nimajo polne vreče denarja za tridesetmetrske eksplozije inu računalniško animiranje terminatorjev, zato se je treba znajti drugače, fokus preusmeriti na razvoj likov, odnose, dialog, razvijanje štorije in pojasnjevanje časovno-prostorskih miselnic.
No, in sedaj pridemo do bistva, Terminator Salvation. Toliko časa sem porabil za opis prejšnjih delov, da boste lažje razumeli, kaj štirica NI. Ja, slabša je celo od zadnjih dveh. Za spremembo v tem delu ni časovnega potovanja, zatorej odpade kakšno napredno mišljenje v tej smeri, kar pa še ne pomeni, da moramo pred velikim platnom le vegetirati. Te misli ne delijo režiser/scenaristi/ostala ekipa, zato slabi dve uri buljimo v eno samo veliko eksplozijo in na čase sem se počutil, da je ta film režiral Michael Bay. Sploh ne vem, kje naj začnem s slabostmi tega filma. Zgovoren je podatek, da je bil scenarij sprva osredotočen na periferne like, a je Christian Bale sikal, da bi bil raje John Connor zato so priredili scenarij v to smer (itak). Če sta bila enica in dvojka že od začetka fotografska poslastica, je štirica en velik kup dreka. Dobesedno, saj se odvija nekaj let po sodnem dnevu, čeprav okolico naseljuje le nekaj zarjavelih avtov in kakšen odpadek več kot običajno. Že tu so zamudili priložnost, da bi, recimo, pokazali potek sodnega dne (čeprav se bojim, da bi bilo še več pokanja). Edini zapomnljiv prizor iz trojke je zame v bistvu konec, tisti preobrat, ko Arnold pripelje mulca v zaklonišče, da preživita napad, in nato samo šicanje nukic prek neba. Popoln konec, tako kot v dvojki. Namesto tega dobimo na začetku nekega obsojenca in hirajočo tajnico, ki imata itak kar eno vlogo v celem filmu. Lahko bi tudi prikazali, kako John pošlje Kyla nazaj skozi čas, a se tudi tega niso spomnili (čeprav se postavi vprašanje, zakaj bi ga? To je bilo smiselno v “prvotni” resničnosti, sedaj je John že rojen in ni potrebe). Ne, namesto napete zgodbe gledamo neko duhamorno pojanje po jebeni puščavi, kjer ugrabijo Reesa, ki ga John nato rešuje. Poleg tega nam predstavijo približno milijon novih “Terminatorjev” od neumnih vodnih črvov Hydrobotov do preprosto neuporabnih Mototerminatorjev. 20 metrski Harvester z debelim sintetizatorskim naglasom, ki pobira ljudi, ker Skynet želi več vzorčnih podatkov za popolno izdelavo človeškega T-800, je še kar impresiven, a zakaj nikjer ne vidimo kakšenga Hunter-Killerja Centuriona? Dobra poteza je, da vidimo starejše in še-ne-toliko-prepričljive modele, kot je T-1 in T-600 z vlogo varnostnika v človeškem zaporu. O igralcih tudi težko povem kaj dobrega, ker je že glavni, John Connor, en lesen mastodont, ki ne uporablja obraznih mišic (fora iz Terminator 2), in ob njegovih zmedenih “skrivnih” “nagovorih” “upornikom”, bi se jaz takoj pridružil nasprotnim silam, ostali liki itak prepričajo še manj in ob vsakem stavku nastane nerodna tišina z glupim izrazom, kot da bi se hoteli spomniti naslednje vrstice v besedilu. Situacije so tako za lase privlečene, da jim ne verjame nihče več. Kao ubijalski signal, ki je v bistvu Skynetova vaba za ljudi, ter tisti Inflitrator Marcus Wright, ki na koncu izve, da je le polčlovek in ga izrabljajo za podle naloge. Zanj John reče, da ga mati ni pripravila na tako napredne robote. Halo? Zakaj pa Skynet potem pošilja nazaj v čas take starčke, kot je T-800. Končnega “boja”, kjer John razstreli enoto Skyneta in tam sreča še računalniško modeliranega Schwarzeneggerja, sploh ne bom omenjal. Je neumen, nemogoč ter čisto solističen v slogu Ramba. Kako lahko Terminator preživi politje razžarjenega jekla ter nato hitro ohladitev? Če že Skynet spusti Johna v sredico, zakaj ga tam ne pričaka trilijon T-800, ne pa da so vsi še na tekočem traku? Vse (ne)namerne napake v zgodbi ali tegobe se kar odpravijo z zamahom roke, saj se za vse najde nek glup izgovor (ali ga sploh ne podajo). Če ne ostane nič možgansko sprejemljivega, se vedno lahko poslužijo bobnečih učinkov ino vehementnih eksplozij. S tema dvema niso niti najmanj varčevali, ker so na dnevnem redu dobesedno neprestano. Zgodi se neka interakcija v okolju, zvok potihne, brni le še nekaj v ozadju ali bas linija, nato za sekundo postane popolnoma tiho, nakar ureže ušesa oglušujoč efekt in na fris ti skoči skrit Terminator in/ali raznese neko eksplozivno telo. Ponavljaj čez cel film. Naslednjič bom prodajalko brcnil v golen in ji težil, zakaj spredaj pred dvorano ne visi opozorilo, da je film gnil do kosti!
Tukaj gre še ena kritika Koloseju. Čeprav je bil “gorenjski” torek z “znižanimi” cenami, je bilo gužve sprejemljivo malo in smo se na sedežih udobno namestili. Ti so kot vedno smrdeli po predhodnem švicu in BigMacih, vendar je večji problem predstavljalo ozvočenje, ki je bilo jebeno GLASNO. Nekaj takega kot InBox, kjer na bobničih občutiš nekaj dodatnih barov zračnega pritiska, ko vstopiš na plesišče. Že sami govori in šepetanja so bila neprijetno glasna, ker so bili poudarjeni šumi in visoke frekvence, o pokanju in bobnenju pa raje ne govorim. Ob vsakem zgoraj opisanem trenutku “presenečenja” je dvorana fino poskakovala ob izdatnih zračnih valovih, oblivajoč nas do kosti. Kot da je treba iz kinodvorane priti prestrašen kot po vožnji iz Hiše strahov, saprabolt nazaj! No, saj tudi filmov več ne znajo delati, sodeč po štirki. Baje je v delu že celo PETICA in šestica, ker si pač veseli režiserček želi štirice! Ej, Joseph “McG” McGinty Nichol, najprej si namontiraj pravo ime, nato se odpravi k Petru Jacksonu na lekcijo delanja filmov, spolovilo tvoje matere! Saj ne rečem, zaradi nostalgičnih začetkov imam še vedno kanec upanja, da tokrat le ne bodo zajebali in bom spet odštel 5 EUR za film. Takrat se nadejajte novega zlijanja gnojnice po nekoč spoštovani ter uspešni seriji.
