In dobila čir na želodcu. Saj poznate tisto Župančičevo Šalamunovo Dumo 64, kajne? Kakor koli, hodil sem po Kranju (ker pač nisem iz Ljubljane) in tudi čira na želodcu nisem dobil zares. Oni dan sem se namreč sestradan odpravil do druge najboljše kebabđinice v Sloveniji, v kranjski Nebotičnik Veselega Ismaila. Jedež je bil v redu, bolj me je nasmejal cenik, ki stoji zraven. Previsoke cene za hrano, medtem ko so tekočine vse po 1 evro, brez izjeme. Voda, Coca Cola, Radenska, sokovi, plastenke, pločevinke, pol litra, četrt litra, vse en evro. Ne vem, kako gre vse to skupaj, a dva zaposlena bi si vsekakor lahko privoščila še koga, ki razume pojem količinskega popusta. Seveda se ne bo četrt litra pocenilo na pol, ampak bo raje podražil pol litra, eh, pa taka izobrazba. Edina stvar, ki me je v kranjski prehranjevalni verigi še bolj nasmejala, je bilo ime na računu, katerega mi je izdal Dino Burek. Tja sem na burek odjadral že dolgo tega, saj se ne vračam preveč rad, ampak takrat sem tist socialistični, vijolično potiskani listek shranil zaprmejduš, da ga bom poskeniral in dal na blog. Verjetno se še valja nekje v nekem predalu, ampak mi boste raje kar verjeli na besedo, kajneda? No, lastnik in glavni pek je Mamuti Faik. Tega kvečjemu poseka le še Mafalda Fikfak.
