Categories
Fotošop Politika

Zaprta školjčišča

28.05.2009
Toksini v školjkah
Zaradi ugotovljene prisotnosti toksina DSP – lipofilnega toksina v školjkah je uradni veterinar VURS danes, 28. 5. 2009, zaprl vsa tri gojišča (Debeli rtič, Strunjanski zaliv in Piranski zaliv) in prepovedal promet z užitnimi klapavicami (Mytilus Galloprovincialis). Prepoved velja do nadaljnjega.

Potrošnike pozivamo, da školjke kupujejo le od registriranih trgovcev s školjkami.

Zaprta školjčišča

In krivci? Hja, kar poglejte si ekskluziven posnetek zgoraj. Seveda, kaj pa drugega, ko nam v Piranski zaliv serjejo politiki (da reke Pad niti ne omenjam)! Da me ne boste obtožili politične nekorektnosti – naših tam ni, ker je ozemlje sporno in se dogovarjajo, o najboljšem pristopu (v morju se le svaljka mnogo umazanij). Toliko torej o reševanju južne meje1. Aja, Jandroković ponosni nosi majico revije Mladina “Jadran je naš”. Če so pa školjke zaprte, pa priporočam ekspurgacijo z Donatom Mg. Sicer pa, se kdo še spomni spodnje pesmi?

Prisluhni školjki, vanjo ujet je,
Prisluhni školjki, v njej polejte ti šumi,
Na uho te vabi, prisluhni vanjo,
Tako igrati vabi te za sanjami.

  1. Kdo je tisti pod Mesićevimi nogami? Ne vem, identitete ni želel razkriti. Ugibajte sami, predloge sprejemam v komentarjih []
Categories
Turistika

Kašča Mrlačnik

Sicer nimam navade opisovati vsako oštarijo v katero zaidemo, kakšno spregovorim le o tistih bolj izstopajočih. Preden smo se lahkih nog naokrog odpravili na Brezovico v dotično Kaščo Mrlačnik, se mi je zazdelo, da gremo v neko hočem-biti-malo-fancy-špageterija-sleš-picerija kvazi svetovljansko gostilno, katere so se razpasle po Sloveniji; vsaj po ogledu spletne strani in ponudbe. No, rad se pustim presenetiti, zatorej sem anticipirano nejevoljo začasno odložil v kot.

Med vožnjo se mi je um ustavil pri samem imenu. Kdo, zaboga, da tako kleno slovensko ime gostilni, da si Nemci in Španci fino lomijo jezike ob izgovorjavi? Mrlačnik, Mrlačnik, Mrlačnik… Ah, seveda! Asociacija na Mrlakensteina je neizogibna. Primerjava je jako interesantna, a tam karkoli harrypotterjevskega našli boste ne. Že ob prihodu na parkirišče (zgornji; spodnji je premajhen ter neudoben za obračanje vozil) se pozorno oko ustavi na okusno urejeni Kašči in njeni okolici. Vsekakor zanimanje pritegne polbrat Boogie Ribe, ki v vsej svoji odpadlosti varuje vrtiček, pomaga ji še starošolsko sezidani obrambni zid, kjer so oča kaj hitro dobili ideje za obliko oken ter spretno prikrite ambientne lučke.

Ko se akcija preseli v notranjost, se navdušenje stopnjuje. Enako prijetna je notranjost gostilne, z svetlimi prostori, veliko lesa in visokim stropom, ki pridoda podeželskemu ambientu še dodatno razsežnost. Ljudi je bilo ravno prav, da smo spretno vijugali med stoli do naše prednaročene mize. Hitro smo se zapodili v jedilnik, enako hitro naročili jedi ter jih še hitreje dobili na mizo. Pojedino je slavnostno odprl goveji carpaccio, ki je bil eden izmed boljših, ki sem jih kadarkoli jedel. Tanko meso za spremembno ni kazalo znakov zamrzovanja, parmezan je bil ravno prav zrel, pa tudi rukola ni igrala vloge tropske goščave, med katero se prebijaš do bistva jedi. Zvezda večera je bil goveji pljučni medaljon s tartufi, katerega lahko samo hvalim. Odlično zapečeno meso, saj očitno kuharji še vedno vejo, da je medium samo medium in ne mogoče english ali mogoče kar well-done. Predvsem me je navdušila enakomernost dodajanja toplote, saj ponavadi dobim kakšno mešanico prej naštetih načinov. Celostno podobo so zaključili tartufi v njim lastni omaki, ki pa so bili naribani na dobro vago, tako da so lahko razvili polni okus. Za zgodbo ogljikovih hidratov so pak skrbeli zelo skromni in tanki ravioli, ki pa so vsled trdih robov dajali vtis starosti in/ali gretja v mikrovalovki. Pri sosedu so se širile vonjave taljate, kateri je bilo usojeno, da se postavi v vrsto za pokušanje. Meso prav tako odlično zamojstrovano kot prej, družbo mu je za spremembo delala le zelenjava na žaru.  Veselico je zaključila, uganili ste, sladica – sezonski zavitek; in kaj bo to drugega kot veleznani štrudelj? Ja, takisto ste prav ugotovili, da je bil odličen, vendar zaenkrat boljšega kot domačega še nisem dobil nikjer.

Zaključna misel: zelo zadovoljen, s Konzumovo oceno bi lahko dejal v užitek. Kanček sem se prenaglil z predhodno sodbo o etničnem poreklu gostilne, a sem se uštel, zato jo priporočam. Fotografij ni, ker sem pozabil fotoaparat, cene pa ne povem, ker nisem plačal jaz, ampak slavljenec.

Categories
Turistika

Pokljuka

Danes sem se vrnil s kratkega oddiha na Pokljuki, točneje v Goreljeku. Zadnje leta vedno bolj opažam, da me na peklensko cvrenje na morje sploh ne vleče več, zato imam rajši introspektivne počitnice v bolj ali manj oddaljenih, hribovitih predelih Slovenije.

Vreme nam ni bilo ravno naklonjeno, so bile tokrat bolj zadovoljne gobe, ki smo jih potem z veseljem nabirali. Vlažno nebo in zemlja sta poskrbela, da je vsak dan na plano pokukalo nekaj novih gljiv. Začuda je bilo teh največ šampinjonov, sledile so lisičke (osebni favorit) ter le za vzorec jurčkov, čeprav so bili slednji zastopani z nekaj težkokategorniki. Večino smo jih nabrali v hosti čez cesto, v priobalnem pasu, saj se večina “gobarjev” zapodi globoko v gozd, pri tem pa prvih nekaj deset metrov popolnoma spregleda užitne gobice. Se pa zato tam najde tolikanj več nadzemne kanalizacije. Resda čist gorski zrak in veliko gibanja spodbujata metabolizem, a toliko nasranih (človeških) kupčkov nisem doslej še zasledil. Zraven so obvezne grmade (skret)papirja. Dajte, ljudje. Malo potrpljenja in kakšna misel vnaprej, saj ni treba posrati cele hoste.

Ko smo že pri zdravju in kulturi, takisto ne morem mimo zbrcanega vsega, kar ni leseno in večje od tridesetih centimetrov. Razmrcvarjene mušnice tu, zbrcane kostanjevke tam, ninjevsko zrezane marele pod listjem.  Kje je tu kultura? Podobno vprašanje kot prej. Zakaj je treba zbrcati gobe, le če so neužitne? “Saj to  počnejo otroci, ko se igrajo,” slišim vpiti bojevite matere. Aha, potem torej eno okrog kepe staršem, ker otrokom privzgajajo dobronameren odnos do narave. Pih.

Podivjale niso le užitne gobe, temveč tudi trop rdečih mušnic, ki nam je pognal dobra dva metra od hiške in je vsak dan dobil novega člana. Toliko mušnic na kupu še nisem videl, kmalu bi lahko organiziral vodene oglede na posest, saj so se naključni mimoidoči množično ustavljali pri ograji in fotografirali lepotce. Nismo jih zbrcali. Le za posladek smo nabrali 31 borovničk, katere smo pravično razdelili med vse člane odprave.

DODANO: Dan pozneje nova odprava ugotovi, da od mušnic ni ostalo nič. Nada. Null. Zip. Zero. Nek imbecil je dejansko potrgal vseh 23 mušnic, nekdo drug (ali isti) pa je še prikladno zabil nekaj kolov pred vhod.

Folk je načeloma glup™.