Categories
Turistika

Pokljuka

Danes sem se vrnil s kratkega oddiha na Pokljuki, točneje v Goreljeku. Zadnje leta vedno bolj opažam, da me na peklensko cvrenje na morje sploh ne vleče več, zato imam rajši introspektivne počitnice v bolj ali manj oddaljenih, hribovitih predelih Slovenije.

Vreme nam ni bilo ravno naklonjeno, so bile tokrat bolj zadovoljne gobe, ki smo jih potem z veseljem nabirali. Vlažno nebo in zemlja sta poskrbela, da je vsak dan na plano pokukalo nekaj novih gljiv. Začuda je bilo teh največ šampinjonov, sledile so lisičke (osebni favorit) ter le za vzorec jurčkov, čeprav so bili slednji zastopani z nekaj težkokategorniki. Večino smo jih nabrali v hosti čez cesto, v priobalnem pasu, saj se večina “gobarjev” zapodi globoko v gozd, pri tem pa prvih nekaj deset metrov popolnoma spregleda užitne gobice. Se pa zato tam najde tolikanj več nadzemne kanalizacije. Resda čist gorski zrak in veliko gibanja spodbujata metabolizem, a toliko nasranih (človeških) kupčkov nisem doslej še zasledil. Zraven so obvezne grmade (skret)papirja. Dajte, ljudje. Malo potrpljenja in kakšna misel vnaprej, saj ni treba posrati cele hoste.

Ko smo že pri zdravju in kulturi, takisto ne morem mimo zbrcanega vsega, kar ni leseno in večje od tridesetih centimetrov. Razmrcvarjene mušnice tu, zbrcane kostanjevke tam, ninjevsko zrezane marele pod listjem.  Kje je tu kultura? Podobno vprašanje kot prej. Zakaj je treba zbrcati gobe, le če so neužitne? “Saj to  počnejo otroci, ko se igrajo,” slišim vpiti bojevite matere. Aha, potem torej eno okrog kepe staršem, ker otrokom privzgajajo dobronameren odnos do narave. Pih.

Podivjale niso le užitne gobe, temveč tudi trop rdečih mušnic, ki nam je pognal dobra dva metra od hiške in je vsak dan dobil novega člana. Toliko mušnic na kupu še nisem videl, kmalu bi lahko organiziral vodene oglede na posest, saj so se naključni mimoidoči množično ustavljali pri ograji in fotografirali lepotce. Nismo jih zbrcali. Le za posladek smo nabrali 31 borovničk, katere smo pravično razdelili med vse člane odprave.

DODANO: Dan pozneje nova odprava ugotovi, da od mušnic ni ostalo nič. Nada. Null. Zip. Zero. Nek imbecil je dejansko potrgal vseh 23 mušnic, nekdo drug (ali isti) pa je še prikladno zabil nekaj kolov pred vhod.

Folk je načeloma glup™.

Categories
Neuvrščeni

Odločnost

Ena izmed lastnosti, ki mi je pri človeku všeč, je odločnost. V zadnjem času lahko predvsem v politiki opažamo, da je tega vedno več in se ponekod počasi že obrača v trdoglavost ter v z-glavo-skozi-zidnost.

Všeč so mi Irci. So brez dvoma najiznajdljivejša in najbolj prilagodljiva članica v EU. Najprej mobilizirajo trumo veščih birokratov, jih z enosmerno vozovnico pošljejo v Bruselj/Strasbourg, kjer načrpajo evropska sredstva hitreje, kot bencin golta vojaški hummer, in posledično doživijo mini zlato dobo. Nato pa leta 2008 vehementno zavrnejo Lizbonsko pogodbo z državotvornim referendumom, medtem ko nam omenjeno pogodbo sprejme kar Državni zbor, čeprav jo le malokdo razume, ker je navsezadnje res najbolj podobna kurjim črevom. Čeprav nekateri pravijo, da je Ircev piškav odstotek v EU in s tem hočejo v boljši luči prikazati porazen rezultat našega referenduma.

Obožujem (samo v dotičnem primeru!) zi Frenć pipl. Ker so, za razliko od naših pomehkužencev, neizprosni do Hrvatov. Ko v roke dobi mikrofon Nicolas Sarkozy, kot predsedujoči Svetu EU, in le-tega vprašajo, če se bo EU v kratkem širila južno od Slovenije, pritlikavi Polmadžar hladnokrvno izdavi NE. Pri tem ne trzne niti z desno obrvjo, saj mu je očigledno to dejstvo bolj jasno, kot Slovencem odgovor na vprašanje, kdo je med desetdnevno vojno nosil glavo v torbi (namig: Zmago Jelinčič, ker je 29. 6. 1991 s puško mitraljezom pojal Cigane nizdol Brkinov.)

Na področju prometa so občudovanja vredni Hrvati. Očitno smo se jim z uvedbo vinjet dokočno/smrtno zamerili, saj besno iščejo alternativne poti po Sloveniji, da le ne bi odšteli 35/55 EUR. Najbolj posrečena je bila neka stara metla, ki je rekla, da gre zelo rada po nakupih v Celovec, ker tam vsaj kaj najde zase, vendar sedaj tega ne bo več mogla početi, ker se ji gabi voziti skozi Slovenijo, vinjete prav tako ne namerava nakupiti. Krasno, to naj velja za vse. Nihče nikogar ne sili, naj se vozi po naših cestah. Osebno bom še bolj vesel, če se ji bodo izognili, pa naj bo to prek Italije/Madžarske/Pakistana; zato naj smetijo tam. Poleg tega jim bomo zjebali še turizem, krščen Matiček, ker tujci prav tako neradi kupujejo vinjete. Prenapihnjenih cen, uboge ponudbe in zaničevalnega odnosa do sosedov pa nihče ni vzel v račun??? Mogoče jih nemara celo to spametuje.

Za odmet ni (kriva) niti naša desna koalicija (za omet so itak krivi tajkuni, ki bojkotirajo šentviški predor). Po že omenjenemu, neslavno propadlemu referendumu o pokrajinah, si (pričakovano) samovoljno razlagajo izid. Zato bosta špecialista za lokalno samoupravo (ter fiskalno politiko, strukturno inflacijo, kazenski postopek, Ustavo ter sofisticirane slepilne manevre PRESS) Jožef Jerovšek in Jože Tanko naredila vse in poskrbela, da se novih 14 pokrajin čim prej ponovno znajde v Državnem zboru. Ker očitno moramo v tem mandatu obvezno dobiti pokrajine, sicer bo v Sloveniji zavladala lakota, odprla se bo zemlja, ven pa bo pogledal sam Hudič.

Categories
Neuvrščeni

Račun za elektriko

Ob takem turobnem popoldnevu kot je danes, navadno premišljujem. Začel sem se spraševati: glede na to, da je letošnje leto dokaj radostno za RTVS, saj praznujejo petdeseto obletnico televizije na Slovenskem, in nas dnevno še bolj spravljajo v polsen, kot to že uspeva vremenu, s tem ko nam na dnevni osnovi ponovno vrtijo zimzelene epizode TV Dnevnika, Šou bo šel, Pravi biznis, Mali oglasi in Borisa Kopitarja, ali se ne bi spodobilo, bilo pravično, primerno ter zveličavno, da bi sledili zgledu nacionalne televizije in jim vsak mesec velikodušno sfotokopirali neko staro položnico ter jo poslali na Kolodvorsko dve-do-štiri?

Vem. Predolga poved.

Mir z vami.